Pravno ščititi dobro novico

ODKAR človek gradi mesta, postavlja obzidja. Takšne utrdbe so mu še zlasti v preteklosti služile v zaščito. S teh obzidij so se branilci lahko bojevali proti napadalcem, da ti ne bi prodrli skozi zidovje ali pa ga spodkopali. Znotraj njega niso našli zaščite le meščani, ampak pogosto tudi ljudje, ki so poseljevali okoliška naselja. (2. Samuelova 11:20–24; Izaija 25:12)

Jehovove priče so podobno zgradili zaščitno obzidje – pravno zaščitno obzidje. Niso ga postavili zato, da bi se osamili od družbe, saj so Jehovove priče znani po tem, da so priljudni in družabni ljudje. Nasprotno, obzidje krepi pravno zagotavljanje temeljnih svoboščin za vse ljudi. Obenem tudi ščiti zakonito pravico Jehovovih prič, da lahko svobodno opravljajo svoje bogočastje. (Primerjaj Matevž 5:14–16.) To obzidje varuje njihovo bogočastje in pravico do oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu. Kaj je to obzidje in kako se ga gradi?

Gradnja pravnega zaščitnega zidu

Jehovove priče v večini dežel uživajo versko svobodo, vendar so v nekaterih deželah predmet neupravičenega napada. Kadar je bila izzvana njihova svoboda bogočastja glede shajanja ali oznanjevanja po hišah, so se zadev lotili z zakonom. Po svetu je tako bilo pravdnih postopkov, ki zadevajo Priče, že več tisoč.a Vsi niso bili dobljeni. Toda kadar so nižja sodišča odločila proti njim, so se pogosto pritožili na višja sodišča. In kakšen je bil uspeh?

V desetletjih 20. stoletja so sodne zmage v mnogih državah ustvarile zanesljive precedense, na katere so se Jehovove priče sklicevali v poznejših zadevah. Te ugodne razsodbe kakor zidaki ali kamni v zidu sestavljajo pravno zaščitno obzidje. Z vrha tega zidu precedensov Priče nadaljujejo boj za versko svobodo v opravljanju svojega bogočastja.

Za zgled razmislite o primeru Murdock proti Zvezni državi Pensilvaniji, o katerem je 3. maja 1943 odločalo Vrhovno sodišče Združenih držav. V tem primeru se je nastalo vprašanje glasilo: Ali morajo Jehovove priče za to, da smejo razdeljevati versko literaturo, pridobiti dovoljenje za prodajo od vrat do vrat? Jehovove priče so vztrajali pri tem, naj se tega ne bi zahtevalo. Njihovo oznanjevalstvo ni – in tudi nikoli ni bilo – komercialno. Njihov namen namreč ni služiti denar, ampak oznanjevati dobro novico. (Matevž 10:8; 2. Korinčanom 2:17, SSP) Sodišče se je v razsodbi Murdock strinjalo s Pričami in potrdilo, da bi bila kakršna koli zahteva po plačilu licenčne takse kot predpogoja za razdeljevanje verske literature protiustavna.b Razsodba je postala pomemben precedens in Priče so se odtlej uspešno sklicevali nanjo kot na avtoriteto v številnih primerih. Razsodba Murdock se je tako izkazala za masiven zidak v pravnem zaščitnem obzidju.

Taki sodni primeri so veliko prispevali k zaščiti verske svobode za vse ljudi. V University of Cincinnati Law Review je o tem, kaj so Priče prispevali v obrambo državljanskih pravic v Združenih državah, pisalo: »Jehovove priče so močno vplivali na razvoj ustavnega prava, še zlasti s tem, da so razširili meje zaščite govora in vere.«

Utrjevanje obzidja

Z vsako sodno zmago je to obzidje močnejše. Premislite o naslednjih nekaj odločitvah iz devetdesetih let tega stoletja, ki so bile v dobro Jehovovim pričam, pa tudi drugim ljubiteljem svobode po svetu.

Grčija. Evropsko sodišče za človekove pravice je 25. maja 1993 potrdilo pravico nekega grškega državljana, da druge poučuje o svojem verskem prepričanju. Primer je zadeval Minosa Kokkinakisa, ki je bil takrat star 84 let. Kot Jehovovo pričo so ga od 1938. leta aretirali več kot 60-krat, pred grškimi sodišči je moral nastopati 18-krat in v zaporu je preživel več kot šest let. Povečini so ga obtožili po grškem zakonu iz tridesetih let tega stoletja, ki prepoveduje spreobračanje – zakonu, na podlagi katerega so med letoma 1938 in 1992 aretirali skoraj 20.000 Jehovovih prič. Evropsko sodišče je dognalo, da je grška vlada kršila Kokkinakisovo versko svobodo, in mu prisodilo 14.400 ameriških dolarjev odškodnine. Sodišče je v svoji odločitvi še potrdilo, da so Jehovove priče v resnici »poznana vera«. (Glej Stražni stolp, 1. september 1993, strani od 27 do 31.)

Mehika. 16. julija 1992 je bil v Mehiki storjen velik korak v obrambi verske svobode. Tega dne so sprejeli Zakon o verskih združenjih in javnem čaščenju. Na podlagi njega lahko verska skupina potem, ko pridobi zahtevano registracijo, prejme pravni položaj verske ustanove. Pred tem so Jehovove priče, kakor tudi druge vere v državi, v resnici obstajali, vendar brez pravnega položaja. Priče so 13. aprila 1993 zaprosili za registracijo. Na svoje veselje so 7. maja 1993 postali zakonsko registrirani kot La Torre del Vigía, A. R., in Los Testigos de Jehová en México, A. R., oboje kot versko združenje. (Glej Prebudite se!, 8. november 1994, strani od 22 do 24.)

Brazilija. Novembra 1990 je brazilski Državni inštitut za socialno varnost (INSS) obvestil podružnico Watch Tower Society, da se prostovoljnih služabnikov v Betelu (ime za podružnična poslopja Jehovovih prič) ne bo več obravnavalo za verske služabnike, in bodo zato prišli pod brazilsko delavsko zakonodajo. Priče so zoper to odločbo vložili pritožbo. Sodno svetovalstvo na uradu glavnega javnega tožilca v Braziliji je 7. junija 1996 izdalo odločitev, s katero je potrdilo služabnikom v Betelu položaj članov zakonitega verskega reda, in ne sekularnih delavcev.

Japonska. Japonsko vrhovno sodišče je 8. marca 1996 izdalo odločbo glede izobraževanja in verske svobode – v korist vsakogar na Japonskem. Sodišče je soglasno razsodilo, da je Kobejski mestni industrijski tehnični kolidž prekršil zakon s tem, ko so s kolidža izključili Kunihita Kobajašija zato, ker ni hotel sodelovati pri urjenju v borilnih veščinah. S to odločitvijo se je prvič zgodilo, da je Vrhovno sodišče izdalo odločbo na temelju verske svobode, ki jo zagotavlja japonska ustava. Mladega Pričevalca je biblijsko šolana vest navedla, da se mu take veščine niso zdele v skladu z biblijskimi načeli, kot je tisto v knjigi Izaija 2:4, ki pravi: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Razsodba sodišča je postala precedens prihodnjim primerom. (Glej Stražni stolp, 1. november 1996, strani od 19 do 21.)

Tokijsko višje sodišče je 9. februarja 1998 izdalo še eno prelomno odločbo, v kateri je podprlo pravico Priče z imenom Misae Takeda, da je zavrnila zdravljenje, ki ni v skladu z biblijsko zapovedjo, naj se ,zdržujemo krvi‘. (Dejanja 15:28, 29) Zadeva je bila z vloženo pritožbo predložena Vrhovnemu sodišču in videli bomo, ali bo to podprlo odločitev Višjega sodišča.

Filipini. 1. marca 1993 je Vrhovno sodišče na Filipinih v zadevi, pri kateri je šlo za mlade Priče, ki so spoštljivo odklonili pozdravljanje zastave in so jih zaradi tega izključili iz šole, izdalo odločbo, v kateri je soglasno razsodilo v prid Jehovovih prič.

Vsaka ugodna sodna odločitev je kakor dodaten kamen oziroma zidak, s katerim se okrepi pravno obzidje, ki ščiti pravice ne le Jehovovih prič, temveč vseh ljudi.

Varovanje obzidja

Jehovove priče so zakonsko registrirani v 153 državah, kjer tako kot druge priznane vere upravičeno uživajo veliko svoboščin. V Vzhodni Evropi in nekdanji Sovjetski zvezi so po več desetletjih preganjanja in prepovedi zdaj zakonsko priznani v Albaniji, Belorusiji, Češki republiki, Gruziji, Kazahstanu, Kirgistanu, Madžarski, Romuniji in Slovaški. Vendar pa se v nekaterih današnjih državah, med katere sodijo tudi nekatere zahodnoevropske države z že dalj časa vpeljanim sodnim sistemom, pravice Jehovovih prič močno spodbija oziroma se jih zanika. Nasprotniki si Pričam dejavno prizadevajo ,ustvarjati tegobe v imenu zakona‘. (Psalm 94:20, Jože Krašovec) Kako se oni na to odzovejo?c

Jehovove priče želijo sodelovati z vsemi vladami, želijo pa tudi imeti zakonsko svobodo čaščenja. Trdno so prepričani, da je kakršen koli zakon oziroma sodna odločitev, ki bi jim prepovedovala ubogati Božje zapovedi – tudi zapoved, naj oznanjujemo dobro novico – nična. (Marko 13:10) Jehovove priče se bodo takrat, ko se ne bo dalo doseči prijateljskega sporazuma, odločno odzvali v pravni areni in uporabili vse pritožbene ukrepe, ki bodo potrebni, da bi pravno zaščitili od Boga dano pravico do čaščenja. Jehovove priče popolnoma zaupajo Božji obljubi: »Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha.« (Izaija 54:17)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 21]

Braniti pravice Jehovovih prič

Zaradi preganjanja so bili Jehovove priče po vsem svetu vodeni pred sodnike in vladne uradnike. (Lukež 21:12, 13) Pri pravnem branjenju svojih pravic jim ni bilo škoda nikakršnega truda. Sodne zmage v mnogih deželah so pripomogle k temu, da se je zaščitilo zakonsko svobodo Jehovovih prič ter njihovo pravico do:

◻ oznanjevanja po hišah, prosto omejitev, ki so naložene komercialni prodaji – Murdock proti Zvezni državi Pensilvaniji, ZDA, Vrhovno sodišče (1943); Kokkinakis proti Grčiji, Evropsko sodišče za človekove pravice (ECHR) (1993);

◻ svobodnega shajanja k čaščenju – Manoussakis in drugi proti Grčiji, ECHR (1996);

◻ odločanja o tem, kako vestno izkazovati spoštovanje do državne zastave oziroma grba – Državno ministrstvo za prosveto v Zahodni Virginiji proti Barnetteju, Vrhovno sodišče ZDA, (1943); Filipinsko vrhovno sodišče (1993); Indijsko vrhovno sodišče (1986);

◻ zavrnitve vojaške službe zaradi ugovora njihove krščanske vesti – Georgiadis proti Grčiji, ECHR (1997);

◻ izbire zdravljenja in zdravil, ki ne motijo njihove vesti – Malette proti Shulmanu, Ontario, Kanada, Pritožbeno sodišče (1990); Watch Tower proti E.L.A., Višje sodišče, San Juan, Portoriko (1995); Fosmire proti Nicoleauju, New York, ZDA, Pritožbeno sodišče (1990);

◻ vzgajanja svojih otrok po prepričanju, ki temelji na Bibliji, četudi se na razpravah za dodelitev otroka temu prepričanju oporeka – St-Laurent proti Soucyju, Kanadsko vrhovno sodišče (1997); Hoffmann proti Avstriji, ECHR (1993);

◻ posedovanja in vodenja pravnih institucij, ki so deležne enakih davčnih oprostitev, kot je odobreno institucijam, ki jih uporabljajo druge priznane vere – Ljudstvo proti Haringu, New York, ZDA, Pritožbeno sodišče (1960);

◻ enakega davčnega obravnavanja posameznikov, ki so postavljeni v nekatere oblike posebne polnočasne službe, kakor je priznano polnočasnim verskim delavcem drugih ver – Brazilski državni inštitut za socialno varnost, Brazilija (1996).

[Slika na strani 20]

Minos Kokkinakis s soprogo

[Slika na strani 20]

Kunihito Kobajaši

[Navedba vira slike na strani 19]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J.G. Heck