Pazite se »epikurejcev«

»Tako prijazen je! Tudi zelo moralno živi. Ne kadi, ne uživa mamil in ne govori grdo. V bistvu je boljši od nekaterih, ki pravijo, da so kristjani!«

STE že slišali koga, ki je tako opravičeval svoje prijateljstvo z nekom, ki zanj ni ravno primerna družba? Je takšno razmišljanje v skladu s Svetim pismom? Zgled iz zgodnje krščanske občine nam bo razsvetlil to vprašanje.

V prvem stoletju je apostol Pavel korintsko občino posvaril: »Nikar se ne dajte zapeljati. Slaba družba pokvari dobre nravi.« Morda so se nekateri kristjani precej družili s posamezniki, na katere je vplivala grška filozofija, tudi epikurejska. Kdo pa so bili epikurejci? Zakaj so korintskim kristjanom predstavljali duhovno nevarnost? So tudi danes njim podobni ljudje, katerih bi se morali paziti? (1. Korinčanom 15:33, SSP)

Kdo so bili epikurejci?

Epikurejci so bili sledilci grškega filozofa Epikura, ki je živel med letoma 341 in 270 pr. n. š. Učil je, da je edino oziroma glavno, kar v življenju kaj velja, zadovoljstvo. Ali so potem epikurejci v nenehnem iskanju užitkov živeli spotikljivo, brez vsakih načel in se vdajali poniževalnim početjem? Presenetljivo je, da Epikur svojih privržencev ni učil takšnega življenja! Učil je, da je najboljša pot do zadovoljstva ta, da človek živi po preudarku, da je pogumen, se obvladuje in je pravičen. Zagovarjal je, da si je treba prizadevati za zadovoljstvom, ki traja vse življenje, ne pa za takojšnjim in trenutnim. Epikurejci so zato v primerjavi s hudimi grešniki bili videti prav krepostni ljudje. (Primerjaj Titu 1:12.)

Podobno krščanstvu?

Denimo, da bi pripadali tej zgodnji korintski občini. Ali bi vas epikurejci navduševali? Nekateri so morda razmišljali, da so epikurejci zaradi svojih navidez visokih moralnih načel za kristjane varna družba. Morda so Korinčani šli v razmišljanju še dlje in so celo videli podobnosti med epikurejskimi merili in tistimi iz Božje Besede.

Epikurejci so si denimo za užitki zmerno prizadevali. Bolj so cenili duševno zadovoljstvo od telesnega. Ni bilo tako pomembno, kaj kdo jé, pomembnejše je bilo, kako se razume s človekom, s katerim skupaj jesta. Epikurejci se tudi niso vpletali v politiko niti niso skrivoma počenjali slabega. Res ni bilo težko skleniti: »Saj so skoraj takšni kot mi!«

Pa so bili epikurejci res takšni kot zgodnji kristjani? Nikakor ne. Tisti s prav izurjenim zaznavnim čutom so lahko opazili pomembne razlike. (Hebrejcem 5:14) Jih lahko tudi vi? Oglejmo si zdaj nekoliko pobliže epikurejske nauke.

Temnejša plat epikurejstva

Da bi pomagal ljudem premagati strah pred božanstvi in smrtjo, je Epikur učil, da se bogovi ne zanimajo za človeštvo in ne posegajo v človeške zadeve. Po njegovem vesolja niso ustvarili bogovi, življenje pa je prišlo semkaj po naključju. Mar ni to očitno v nasprotju z biblijskim naukom, da je »eden Bog«, Stvarnik, in da se ta zanima za svoja človeška stvarjenja? (1. Korinčanom 8:6; Efežanom 4:6; 1. Petrov 5:6, 7)

Epikur je tudi učil, da po smrti ne more biti nikakršnega življenja več. Tudi to se seveda bije z biblijskim vstajenjskim naukom. Ko je apostol Pavel govoril na Areopagu, so verjetno tudi epikurejci bili tisti, ki se glede tega nauka z njim niso strinjali. (Dejanja 17:18, 31, 32; 1. Korinčanom 15:12–14)

Verjetno pa je najnevarnejši element v Epikurovi filozofiji bil tudi najzahrbtnejši. Ker je Epikur zanikal vsakršni posmrtni obstoj, je sklepal, da bi človek moral v svojem kratkem času na zemlji živeti kar najbolj srečno. Kot smo lahko videli, bistvo njegove zamisli ni bilo, naj bi človek živel pokvarjeno, temveč naj v popolnosti užije sedanjost, saj je ta vse, kar ima.

Epikur je torej skrite grehe odsvetoval zato, da bi človeka obvaroval strahu pred odkritjem, kar bi seveda zelo ogrožalo trenutno srečo. K zmernosti ga je spodbujal zato, da bi ga s tem obvaroval posledic nezmernosti, saj so te nadaljnja ovira sedanji sreči. K dobrim odnosom z drugimi pa ga je spodbujal zaradi koristi, ki jih ima, ko mu ti to vračajo. Paziti se skritih grehov, biti zmerni in utrjevati prijateljstva, vse to je samo po sebi nekaj dobrega. Zakaj je bila potem filozofija, ki jo je zagovarjal Epikur, nevarna za kristjana? Ker je njegov nasvet temeljil na njegovem brezvernem nazoru: »Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!« (1. Korinčanom 15:32)

Res je, da Biblija ljudem govori, kako lahko zdaj živijo srečno. Vendar pa tudi svetuje: »Ohranite se v ljubezni Božji, pričakujte usmiljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa, za večno življenje!« (Juda 21) Bolj kot minljivo sedanjost torej Biblija poudarja večno prihodnost. Za kristjana je zato glavna stvar to, da služi Bogu. In če Boga da na prvo mesto, občuti, da je srečen in zadovoljen. Podobno tudi Jezus ni preveč pozornosti posvečal sebi, temveč je svoje moči nesebično razdajal za službo Jehovu in pomoč ljudem. Svoje učence je učil, naj delajo dobro drugim, pa ne zato da bi lahko pričakovali povračilo, temveč iz iskrene ljubezni do njih. Očitno je torej, da se temeljni motivi epikurejstva in krščanstva povsem razlikujejo. (Marko 12:28–31; Lukež 6:32–36; Galatom 5:14; Filipljanom 2:2–4)

Zahrbtna nevarnost

Pri vsem tem pa je zanimivo to, da epikurejci, četudi so toliko poudarjali srečo, niti v najboljšem primeru niso bili popolnoma srečni. Epikuru je manjkala »radost GOSPODOVA«, zato je življenje poimenoval »grenko darilo«. (Nehemija 8:10) Kako srečni so bili v primerjavi z njimi zgodnji kristjani! Jezus ni priporočal pustega asketskega življenja. Če človek hodi po njegovi poti, v bistvu najde največjo srečo. (Matevž 5:3–12)

Če je torej kdo v korintski občini menil, da druženje s takšnimi, ki so se navzeli epikurejskega razmišljanja, ne more škodovati njegovi veri, se je motil. Takrat, ko je Pavel Korinčanom pisal svoje prvo pismo, so nekateri med njimi že zgubili vero v vstajenje. (1. Korinčanom 15:12–19)

In kako je z epikurejstvom danes?

Epikurejstvo je sicer v četrtem stoletju n. š. izginilo, toda tudi danes živijo ljudje, ki razmišljajo podobno, češ da je sedanje življenje vse. Vera v Božjo obljubo o večnem življenju, je pri takšnih slaba ali pa je sploh nimajo. Vseeno pa nekateri živijo po sorazmerno visokih vedenjskih merilih.

Morda bi kakega kristjana zamikalo, da se spoprijatelji s katerim od takih, misleč, da to ni nič hudega, češ saj je kar spodoben. Ne mislimo sicer, da smo več vredni, toda zapomniti si vendarle velja, da prav vsaka »slaba družba«, tudi tista, katere vpliv je manj opazen, »pokvari dobre nravi«.

Filozofijo, da je sedanje življenje vse, je mogoče zaslediti tudi na nekaterih poslovnih seminarjih, v nekaterih priročnikih »pomagaj si sam«, romanih, filmih, televizijskih oddajah in glasbi. Ali lahko takšen brezveren nazor kako zahrbtno vpliva na nas, četudi neposredno ne spodbuja k napačnemu početju? Bi se denimo lahko toliko zaposlili z iskanjem lastnega zadovoljstva, da bi pozabili na sporno vprašanje o Jehovovi suverenosti? Bi nas lahko toliko zavedlo, da bi se ‚manj naprezali‘, namesto da bi bili ‚obilni v delu Gospodovem‘? Bi nas lahko zavedel dvom o pravilnosti in koristnosti Jehovovih meril? Moramo se paziti obojega: tega, da bi se izpostavljali očitni nemorali, nasilju in spiritizmu, ter ljudi, ki so pod vplivom svetnih nazorov! (1. Korinčanom 15:58; Kološanom 2:8)

Iščimo si zato raje predvsem družbo takih, ki se z vsem srcem ravnajo po Jehovovih smernicah. (Izaija 48:17) Tako se bodo naše dobre nravi še utrdile. Pa tudi naša vera bo krepkejša. Tako ne bomo živeli srečno le sedaj, temveč tudi v prihodnosti, z upanjem na večno življenje. (Psalm 26:4, 5; Pregovori 13:20)

[Slika na strani 24]

Epikur je učil, da se bogovi ne zanimajo za človeštvo

[Vir slike]

Courtesy of The British Museum