Videl sem, kako je iz »šibkega« nastal »mogočen narod«

PRIPOVEDUJE WILLIAM DINGMAN

Pisalo se je leto 1936; kraj dogajanja: Salem v Oregonu (ZDA). Bil sem na shodu Jehovovih prič. Nekdo je vprašal: »Kje je veliko mnoštvo?« (Razodetje 7:9, King James version) Bil sem edini novinec, zato so vsi pokazali name in rekli: »Tam je!«

SREDI tridesetih let tega stoletja je bilo sorazmerno malo Jehovovih prič, ki so upali na večno življenje v raju na zemlji. (Psalm 37:29; Lukež 23:43) Od tedaj pa se je marsikaj zelo spremenilo. Toda dovolite mi, da povem nekaj o tem, kako sem prišel na tisti shod v Salem v Oregonu.

Oče je bil naročen na The Golden Age, kot se je prej imenovala revija Prebudite se!. Kot najstnik sem jo zelo rad bral ter se prepričal, da vsebuje pomembno biblijsko resnico. Tako sem nekega dne odposlal kupon z zadnje strani revije The Golden Age. Z njim so bralcu ponudili 20 knjižic, knjigo in ime njemu najbližje občine Jehovovih prič. Ko sem literaturo prejel, sem odšel in po hišah razdelil vse knjižice ter knjigo.

Tedaj ni z menoj nihče preučeval Biblije. Pravzaprav se z Jehovovimi pričami sploh še nisem pogovarjal! Sedaj pa sem imel v rokah naslov najbližje kraljestvene dvorane in se odpeljal na shod v kakih 40 kilometrov oddaljen Salem v Oregonu. In prav tu, ko mi je bilo šele 18 let, so me odbrali za ,veliko mnoštvo‘.

Za strežbo tako rekoč sploh nisem bil pripravljen, vendar sem kljub temu pričel oznanjevati s salemsko občino. Spodbudili so me, naj v pričevanje zajamem tri temeljne postavke. Najprej, da je Jehova Bog, potem, da je Jezus Kristus postavljeni kralj, in tretjič, da je Božje kraljestvo edino upanje sveta. To sporočilo sem skušal povedati pri vsakih vratih.

Po dveletnem druženju z Jehovovimi pričami v Salemu sem se 3. aprila 1938 krstil. Ti salemski prijatelji so bili srečni, ko so videli, da se nas je nekaj izmed ,velikega mnoštva‘ krstilo. Februarja 1939 sem postal pionir oziroma polnočasni strežnik. Decembra istega leta pa sem sprejel povabilo, naj se preselim v Arizono, kjer se je potrebovalo več kraljestvenih oznanjevalcev.

Pioniranje v Arizoni

V Arizoni je bilo delo Jehovovih prič še nekaj novega in ljudje so imeli o nas mnogo napačnih predstav, zato so nas, ko so Združene države stopile v drugo svetovno vojno, zelo preganjali. Ko sem na primer 1942. leta služil v arizonskem Staffordu, so govorili, da nas bo napadla drhal skupine mormonov. S pionirskimi sodelavci pa sem po naključju živel prav blizu hiše mormonskega škofa, ki nas je spoštoval in nekoč dejal: »Če bi bili mormonski misijonarji tako dejavni kakor Jehovove priče, bi mormonska cerkev še kam prišla.« Tako je v cerkvi odkrito rekel: »Slišal sem, da namerava fante Prič napasti neka drhal. No, živim blizu teh fantov in če jih bo drhal napadla, bo šibrovka naperjena naravnost čez ograjo. Toda ne bo se sprožila proti Pričam, temveč proti drhali. Če torej želite, da drhal napade, veste, kaj lahko pričakujete.« Drhal se ni nikoli prikazala.

V treh letih, kolikor sem jih preživel v Arizoni, so nas kar nakajkrat prijeli in zaprli. Nekoč so me zaprli za 30 dni. V boju proti policijskemu nadlegovanju smo ustanovili tako imenovano letečo enoto. Priča, ki je vodil, nam je rekel: »Kakršno je naše ime, takšni smo mi. Začnemo zjutraj ob petih ali šestih, pred vsakimi vrati pustimo traktat ali knjižico in že letimo naprej.« Naša »leteča enota« je pokrivala precejšen del arizonske države. Toda ta oblika oznanjevanja nam ni dopuščala, da bi pomagali tistim, ki so se zanimali, zato je bila naša »leteča enota« navsezadnje ukinjena.

Gileadska šola in posebna služba

Decembra 1942 nas je nekaj pionirjev v Arizoni prejelo pismo s povabilom v novo šolo za misijonarje, ki so jo ustanovili Jehovove priče. Šola se je na začetku imenovala Watchtowerjev biblijski kolidž Gilead. Pozneje so jo preimenovali v Watchtowerjeva biblijska šola Gilead. Šolsko zemljišče je bilo skoraj 4800 kilometrov stran, blizu mesta Ithaca na severu države New York.

Nekateri pionirji smo po kratkem obisku v Oregonu januarja 1943 z greyhoundskim avtobusom zapustili vročino arizonske pustinje. Po nekaj dneh smo prispeli na cilj – v newyorško sneženo zimo, kakršna je na tamkajšnjem severu. Šolo so odprli 1. februarja 1943, ko je njen predsednik, Nathan H. Knorr, sto študentov ogovoril z naslednjimi besedami: »Namen tega kolidža NI, da bi vas opremili za ordinirane strežnike. Vi ste že strežniki in ste v strežbi dejavni več let. [. . .] Študij na kolidžu je namenjen izključno temu, da vas pripravi, da boste bolj usposobljeni strežniki na področju, kamor greste.«

V Gileadu sem sprva zaradi nizke svetne izobrazbe menil, da ta kraj ni zame. Toda učitelji so bili z menoj čudoviti in tako sem študij zelo vzljubil. Po petih mesecih intenzivnega strokovnega spopolnjevanja je naš razred diplomiral. Potem pa so nas nekaj poslali v svetovno upravno središče Jehovovih prič v Brooklyn (New York) in nas tam še naprej spopolnjevali ter tako pripravili za potujočo službo okrajnih nadzornikov. Najprej sem bil dodeljen v Severno in Južno Karolino.

V tistih zgodnjih dneh je bil okrajni nadzornik skoraj vedno na poti. V majhni občini smo ostali po en dan, če pa je bila velika, po dva dni. Tedaj so bile občine večinoma majhne. Tako sem po celotnem dnevu, zaradi obiskovanja in za to, da sem odgovarjal na vprašanja, pogosto ostal pokonci skoraj do polnoči. Že naslednji dan pa sem vstal približno ob petih in odpotoval v drugo občino. V okrajnem delu sem služil kako leto, zatem pa nekaj časa pioniral v Tennesseeju in New Yorku.

Na Kubo in zatem v Portoriko

Maja 1945 so me še z nekaj drugimi poslali na prvo misijonarsko dodelitev v tujino, na Kubo! V Havano, kubansko glavno mesto, smo prispeli zvečer in nemudoma odšli na delo z revijami. V Havani smo ostali, dokler nismo našli doma v Santa Clari. Mesečno smo dobivali le po 25 ameriških dolarjev za vse, kar smo potrebovali, tudi hrano in najemnino. Postelje in pohištvo smo naredili iz materialov, ki smo jih pač imeli, za predalnike pa smo uporabili zaboje za jabolka.

Naslednje leto so mi dodelili okrajno delo. Vsa Kuba je bila tedaj en okraj. Okrajni nadzornik, ki je bil tam pred menoj, je bil dolgonog in je zelo rad hodil, zato so tamkajšnji bratje in sestre morali dobesedno teči, da so ga dohajali. Očitno so menili, da bom tudi jaz takšen, zato so za obisk že vnaprej vse načrtovali. V strežbo niso odšli vsi istega dne, temveč so se porazdelili v skupine in se v delu z menoj menjavali. Prvi dan me je na oddaljeno področje odvedla ena skupina, naslednji dan me je na drugo takšno področje odpeljala druga skupina, in tako naprej. Čeprav sem na koncu obiska bil povsem izčrpan, sem vendarle užival. Te občine se zelo rad spominjam.

Leta 1950 je bilo na Kubi že več kot 7000 kraljestvenih oznanjevalcev, približno toliko kot v Mehiki. Julija istega leta sem se na Jenkijskem stadionu v New Yorku udeležil mednarodnega zborovanja Teokracija napreduje. Zatem sem dobil novo misijonarsko nalogo, v Portoriku. Na poti tja z letalom sta me spremljali Estelle in Thelma Weakley, ki sta bili med novimi misijonarji 12. razreda gileadske šole.

Osem let pozneje sva se z Estelle poročila v portoriškem Bayamonu. Imela sva preprost poročni obred na odru med okrajnozborskim odmorom. Tako pred poroko kot po njej sem služil v okrajnem delu. Z Estelle sva v več kot desetih letih služenja na Portoriku videla velikanski porast. Število oznanjevalcev je z manj kot 500 naraslo na več kot 2000. Mnogim sva lahko pomagala do posvetitve in krsta ter sodelovala pri ustanovitvi kar nekaj novih občin.

Decembra 1960 je prišel na Portoriko Milton Henschel iz svetovnega upravnega središča Jehovovih prič v Brooklynu (New York) in spregovoril misijonarjem. Vprašal nas je, ali bi bil kdo pripravljen sprejeti drugo dodelitev. Med prostovoljci sva bila tudi midva z Estelle.

Najin dom v Dominikanski republiki

Najina nova naloga je bila v Dominikanski republiki. Za preselitev sva si izbrala 1. junij 1961. Tridesetega maja pa so naredili atentat na dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla in odpovedani so bili vsi letalski poleti v to državo. Toda kmalu so letalsko progo spet odprli, zato sva 1. junija lahko odletela v Dominikansko republiko, prav kakor sva načrtovala.

Ko sva prišla v deželo, je ta bila v prevratu in prežeta z vojaškimi dejavnostmi. Bali so se revolucije in vojaki so na glavni cesti preiskali vsakogar. Tudi naju so večkrat ustavili in nama vsakič preiskali vso prtljago. Iz kovčkov so jemali vse, tudi najmanjše predmete. Takšen je bil najin začetek v Dominikanski republiki.

V glavnem mestu Santo Domingu sva ostala kar nekaj tednov, preden sva odšla na prvo dodeljeno področje v La Romano. Med Trujillovo diktaturo so javnosti govorili, da so Jehovove priče komunisti in ljudje najslabše vrste. Posledica tega je bila, da so Priče hudo preganjali. Toda počasi smo predsodke vendarle premagali.

V La Romani sva delala malo časa, saj sva kmalu ponovno stopila v okrajno službo. Nato pa so naju kot misijonarja 1964. leta dodelili v mesto Santiago. Naslednje leto je v Dominikanski republiki izbruhnila revolucija in v deželi je spet zavladal nemir. Takrat so naju premestili v San Fancisco de Macorís, kraj, znan po političnih dejavnostih. Vseeno pa smo oznanjevali svobodno, brez ovir. Ustanovili smo tudi novo občino, in to kljub političnim nemirom. V naslednjih letih sva zamenjala mnogo področij, dokler naju niso ponovno dodelili v Santiago, najin današnji dom.

Tukaj, v Dominikanski republiki, sva zares videla, kako Jehova blagoslavlja delo. Ko sva prispela sem 1961. leta, je bilo tu kakih 600 Prič in 20 občin. Sedaj pa je v več kot 300 občinah skoraj 20.000 oznanjevalcev, ki oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu. In to, da so možnosti za nadaljnjo rast res ogromne, kaže navzočnost 69.908 ljudi na spominski slovesnosti Kristusove smrti 1996. leta. To je približno triinpolkrat toliko, kolikor je vseh oznanjevalcev!

Danes mogočen narod

Res je, da se obraz tega sveta kar naprej spreminja, toda biblijsko sporočilo, ki ga oznanjamo Jehovove priče, ostaja enako. (1. Korinčanom 7:31) Jehova je še vedno Bog, Kristus je še vedno kralj, toda dejstvo, da je Božje kraljestvo edino upanje sveta, je sedaj očitno bolj kot kdaj prej.

In od tedaj, ko sem bil pred kakimi 60 leti na shodu v Salemu v Oregonu, se je med Jehovovim ljudstvom zgodila čudovita sprememba. Veliko mnoštvo oziroma velika množica je tudi v resnici postalo veliko, saj šteje že več kot pet milijonov ljudi. Tako je, kot je Jehova napovedal za svoje ljudstvo: »Iz najmanjšega jih bode tisoč, iz šibkega mogočen narod. Jaz GOSPOD pospešim to ob svojem času.« (Izaija 60:22)

Po skoraj 60 letih polnočasne strežbe sem srečen, da lahko še vedno uživam radost v oznanjevanju in poučevanju v misijonarski nalogi. Kako velika prednost je sodelovati v tem delu in videti, kako je iz »šibkega« nastal »mogočen narod«!

[Slika na strani 21]

Z ženo v Dominikanski republiki