Vprašanja bralcev
Kako naj ravna kristjan, če je poklican zaradi porotniške dolžnosti?
Del sodnih sistemov nekaterih držav je tudi porota, ki jo sestavljajo državljani. V takšnih deželah se mora kristjan odločiti, kako bo ravnal, če se bo zaradi te dolžnosti moral zglasiti na sodišču. Mnogi kristjani so tako čiste vesti sklenili, da biblijska načela ne prepovedujejo sodelovanja, saj so se tudi Sadrah, Mesah in Abednego podredili navodilom babilonske vlade, naj pridejo na ravnino Duro, pa tudi Jožef in Marija sta na zahtevo rimskih oblasti odšla v Betlehem. (Daniel 3:1–12; Lukež 2:1–4) Vendar pa lahko iskreni kristjani premislijo še o nekaterih dejstvih.
Porote nimajo povsod po svetu. V nekaterih deželah civilne in kazenske zadeve rešuje poklicni sodnik ali zbor sodnikov. Drugod, kjer imajo tako imenovan sistem občega prava, je porota del sodnega postopka. Še vedno pa je mnogim prav malo znano, kako poroto izbirajo in kakšno je njeno delo. Kratek pregled bo tako koristil tem, ki se s to dolžnostjo srečujejo, pa tudi drugim.
Za Božje ljudstvo je Vrhovni sodnik Jehova. (Izaija 33:22) V starem Izraelu so pošteni in nepristranski izkušeni možje služili kot sodniki, reševali so nesoglasja ter odločali o pravnih vprašanjih. (2. Mojzesova 18:13–22; 3. Mojzesova 19:15; 5. Mojzesova 21:18–21) Ko je bil na zemlji Jezus, je pravne zadeve urejal sinedrij, judovsko višje sodišče. (Marko 15:1; Dejanja 5:27–34) Ni bilo priprave, po kateri naj bi bili v civilni poroti poprečni Judje.
V drugih deželah so poroto sestavljali državljani. Sokratu je sodil 501 porotnik. Tudi rimska država je imela porotno sodišče, čeprav so ga cesarji razveljavili. Pozneje je angleški kralj Henrik III. predpisal, da obtoženemu sodijo sosedje. Oni naj bi, ker pač obtoženega poznajo, sodili pravičneje, kakor če bi bil sojen po postopku, v katerem bi dokazoval svojo nedolžnost z borbo ali s preživetjem v težkem preizkusu. Sčasoma se je sistem porote preoblikoval: skupina državljanov je morala poslušati primer in razsoditi po dokazih. Poklicni sodnik jih je usmerjal k dokaznim postavkam.
Porote se razlikujejo po vrsti, številu porotnikov in po tem, kaj vse zajema razsodba. V Združenih državah je na primer v veliki poroti od 12 do 23 članov, ki odločajo, ali je dovolj dokazov, da osebo obtožijo za kaznivi prestopek, ne odločajo pa, ali je nekdo kriv ali nedolžen. Podobno je v poroti v predhodnem postopku. Porotniki pretehtajo dokaze in odločijo, ali je bil zločin zagrešen.
Večina ljudi si ob pomisli na poroto predstavlja skupino 12 državljanov na glavni razpravi (pa naj gre za civilni spor ali kazensko zadevo), ki poslušajo pričevanje in bodo potem razsodili, ali je nekdo kriv ali nedolžen. To je, v nasprotju z veliko, mala porota. Ponavadi sodišče posameznika, ki ga izbere izmed volilcev, takšnih, ki imajo vozniško dovoljenje, ali drugih podobnih, obvesti, naj se zglasi na sodišču zaradi porotniške dolžnosti. Nekatere se že samodejno ne upošteva, recimo obsojene hudodelce ali duševno nesposobne. Ponekod lahko drugi – zdravniki, duhovniki, pravniki ali lastniki majhnih podjetij – odvisno od krajevnega zakona, prosijo za oprostitev. (Nekateri so lahko oproščeni zaradi močnih osebnih zadržkov do porotne službe zaradi vesti.) Vendar pa oblasti vedno manj oproščajo, tako da so se vsi dolžni odzvati na porotniško dolžnost, morda tudi večkrat v nekaj letih.
Ni nujno, da so vsi, ki so se odzvali na porotniško dolžnost, tudi kot porotniki prisotni na razpravi. Iz skupine poklicanih so za posamezno zadevo nekateri naključno izbrani kot možni porotniki. Nato sodnik predstavi obe stranki in njuna pravna zastopnika ter naravo zadeve. Z odvetnikoma izpraša vsakega možnega porotnika. To je tudi trenutek, ko se lahko nekdo, ki zaradi vesti ne želi biti soudeležen pri določeni razpravi, o tem izreče.
Skupino potem zmanjšajo na število članov, ki bodo dejansko prisotni med celotnim sodnim postopkom določene zadeve. Sodnik bo odslovil vsakega, ki zaradi možnega nagibanja k zadevi ne bi mogel nepristransko razsojati. Tudi odvetnika obeh strani imata pravico odpustiti nekaj porotnikov. Vsak, ki je odslovljen iz te skupine, se vrne v skupino čakajočih, od katerih bodo naključno izbrani porotniki za naslednje zadeve. Nekateri kristjani so ta čas izkoristili za neformalno pričevanje. Po nekaj dneh je posameznikova porotniška dolžnost izpolnjena, ne glede na to, ali je bil v resnici prisoten kot porotnik ali ne.
Kristjani stremijo za tem, da ‚skrbijo za svoja opravila‘ in se ne ‚mešajo v tuja‘. (1. Tesaloničanom 4:11; 1. Petrov 4:15) Ko je neki Jud Jezusa prosil, naj razsodi glede dediščine, je ta odgovoril: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delilca vama?« (Lukež 12:13‚ 14) Jezus je prišel razglasit kraljestveno dobro novico, ne pa posredovat pri pravnih zadevah. (Lukež 4:18, 43) Odgovor je moža morda navedel, da je spor rešil po Božjem zakonu. (5. Mojzesova 1:16, 17) Čeprav so te misli tehtne, pa je posameznikov odziv na zahtevo, naj se zglasi zaradi porotniške dolžnosti, nekaj drugega kot mešati se v tuja opravila. Temu so bližje okoliščine Danielovih treh prijateljev. Babilonska vlada je zahtevala, da morajo priti na ravnino Duro, in s tem, ko so to storili, niso kršili Božjega zakona. Drugo pa je bilo, kako so se odzvali potem, kot to pokaže Biblija. (Daniel 3:16–18)
Božji služabniki kasneje niso bili več pod Mojzesovskim zakonom, zato so imeli opravka s posvetnimi sodišči v različnih deželah. Apostol Pavel je spodbudil ‚svete‘ v Korintu, da so pomirili nesoglasja že kar v občini. Ko se je skliceval na posvetno pravosodje, kakor na ‚nepravičnega‘, ni zanikal, da takšna sodišča niso bila na mestu, ko je šlo za reševanje posvetnih zadev. (1. Korinčanom 6:1) Sam se je branil po rimskem pravu, skliceval se je celo na cesarja. Posvetna sodišča torej načeloma niso neprimerna. (Dejanja 24:10; 25:10, 11)
Takšna sodišča so podaljšana roka ‚višjih oblasti‘. ‚Postavljene so od Boga‘ in sestavljajo ter uveljavljajo zakone. Pavel je pisal: »Božja namreč je služabnica, tebi v dobro. Ako pa delaš hudo, boj se: zakaj zastonj ne nosi meča, ker je Božja služabnica, maščevalka v kaznovanje tega, ki dela hudo.« Kristjani se ne ‚upirajo oblasti‘, saj ta skrbi za pravni red. Nočejo se ‚ji zoperstavljati‘ in prejeti sodbo. (Rimljanom 13:1–4; Titu 3:1)
Kristjani bodo pretehtali dejstva in premislili, ali se lahko podredijo določenim cesarjevim zahtevam. Pavel je svetoval: »Dajte torej vsakemu [višji oblasti], kar ste dolžni: komur davek, davek; komur carino, carino; komur strah, strah; komur čast, čast.« (Rimljanom 13:7) To je neposreden napotek glede plačevanja davkov. (Matevž 22:17–21) Če cesar od državljana zahteva čas ali moč za čiščenje ceste ali za drugo opravilo, ki je v cesarjevi oblasti, se mora vsak kristjan sam odločiti, ali se bo temu podredil. (Matevž 5:41)
Nekaterim kristjanom je porotniška služba, kakor da vrnejo cesarju, kar je cesarjevega. (Lukež 20:25) Porotnikova dolžnost je, da posluša dokaze in se o dejstvih ali zakonu odkrito izrazi. Na primer: na glavni razpravi porotniki odločijo, ali so dokazi utemeljeni, tako da se proti nekomu lahko začne tožba, ne razsojajo pa o nekogaršnji krivdi. Kaj pa, kadar gre za občo pravdo? Če gre za civilno zadevo, lahko porota določi odškodnino ali nadomestilo. Ko gre za kriminal, pa mora določiti, ali dokazi podpirajo to, da se nekoga proglasi za krivega. Včasih porota predlaga zakonsko določeno kazen. Vlada je pooblaščena, da nato ‚kaznuje tistega, ki dela hudo‘ oziroma »naloži kazen hudodelnikom«. (1. Petrov 2:14, NW)
Kaj pa, če kristjanu vest ne dovoljuje službovati v neki poroti? Biblija nikjer ne omenja porotniške dolžnosti, zato posameznik ne more reči ‚Služenje v kateri koli poroti je proti moji veri‘. Lahko pa pri posamezni zadevi pojasni, da je službovanje v tej poroti proti njegovi osebni vesti. To se lahko zgodi, če je v zadevo vpletena spolna nemorala, splav, nenaklepni uboj ali kaj drugega, glede česar ima posameznik spoznanje, šolano po Bibliji, ne zgolj po svetnem zakonu. V resnici je povsem mogoče, da sojenje, h kateremu je dodeljen, česa takega nima.
Zrel kristjan bo tudi presodil, ali želi biti soodgovoren za kazen, ki jo bodo izrekli sodniki. (Primerjaj 1. Mojzesova 39:17–20; 1. Timoteju 5:22.) Če je bila obsodba napačna in je bila izrečena smrtna kazen, ali kristjan kot del porote nosi krivdo za kri? (2. Mojzesova 22:2; 5. Mojzesova 21:8; 22:8; Jeremija 2:34; Matevž 23:35; Dejanja 18:6) Pilat je želel biti pri sojenju Jezusu »nedolžen [. . .] krvi tega človeka«. Judje so brez oklevanja dejali: »Njegova kri [pridi, AC] na nas in na naše otroke!« (Matevž 27:24‚ 25, EI)
Če se kristjan odzove na porotniško dolžnost, ki jo nalaga vlada, pa zaradi osebne vesti, kljub sodnikovemu vztrajanju, zavrača služiti pri določeni zadevi, bi se moral biti pripravljen spoprijeti s posledicami – naj bo to globa ali zapor. (1. Petrov 2:19)
Sklenemo lahko, da se mora vsak kristjan sam odločiti, kako bo ravnal glede porotniške dolžnosti, odločitev pa bo temeljila na razumevanju Biblije in na vesti. Nekateri kristjani so se odzvali na porotniško dolžnost in so služili pri določenih porotah. Drugi pa so kljub obljubljeni kazni zavrnili tudi to. Vsak kristjan se mora zase odločiti, kaj bo storil, in drugi njegove odločitve ne bi smeli kritizirati. (Galatom 6:5)