Dajte cesarju, kar je cesarjevega

»Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni.« (RIMLJANOM 13:7)

1., 2. a) Kako bi morali kristjani, glede na Jezusove besede, uravnovešati svoje obveznosti do Boga in cesarja? b) Kaj je prva skrb Jehovovih prič?

PO JEZUSOVIH besedah obstaja to, kar je Božjega, in to, kar je cesarjevega oziroma Državinega. Jezus je dejal: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« S temi nekaj besedami je osupnil sovražnike in jedrnato povzel uravnovešeno držo, ki jo pri našem odnosu z Bogom in vedenju do Države moramo imeti. Nič čudnega torej ni, da so se mu poslušalci ,silno čudili‘! (Marko 12:17)

² Seveda je prva skrb Jehovovih služabnikov to, da dajejo Bogu, kar je Božjega. (Psalm 116:12–​14) Ob tem, ko tako delajo, pa ne pozabljajo Jezusovih besed, da morajo nekaj dajati tudi cesarju. Njihova biblijsko šolana vest zahteva, da v molitvi pretehtajo, koliko tega, kar terja cesar, lahko dajo. (Rimljanom 13:7) Mnogi pravniki v tem sodobnem času spoznavajo, da ima vlada omejen vpliv ter da so ljudje in vlade vsepovsod vezani na naravno pravo.

3., 4. Kakšna zanimiva pojasnila so bila dana o naravnem in razodetnem pravu ter človeških zakonih?

³ Apostol Pavel se je skliceval na to naravno pravo oziroma postavo, ko je pisal o ljudeh iz sveta: »Kar more biti znano o Bogu, je v njih vesti očitno; Bog jim je to namreč razodel. Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« Če se bodo ti neverniki nanjo odzvali, bo spodbudila tudi njihovo vest. Zato je Pavel nadalje rekel: ,Kadar namreč pogani, ki nimajo postave, delajo po naravi, kar zahteva postava, ti so, ne imajoč postave, sami sebi postava; saj sami kažejo, da je zahteva postave zapisana v njih srcih, ker jim to izpričuje njih vest.‘ (Rimljanom 1:19, 20; 2:14, 15)

⁴ V osemnajstem stoletju je slavni angleški pravnik William Blackstone zapisal: »To pravo narave [naravno pravo], ki je vrstnik [iste starosti] človeštva in ki ga je dal sam Bog, vsekakor bolj obvezuje kakor katero koli drugo. Obvezujoče je po vsej zemlji, v vseh državah in vedno: noben človeški zakon nima nikakršne veljave, če mu nasprotuje.« Blackstone je šel še dlje in govoril o »razodetnem pravu«, kakor ga najdemo v Bibliji, in pojasnil: »Od teh dveh temeljev, pravo narave in pravo razodetja, so odvisni vsi človeški zakoni; se pravi, noben človeški zakon ne bi smel trpeti [dovoliti], da bi jima nasprotoval.« To je v sozvočju s tem, kar je Jezus rekel o Bogu in cesarju, zapisano pa je v Markovem evangeliju 12:17. Jasno je torej, da Bog na nekaterih področjih omejuje morebitne cesarjeve zahteve do kristjana. Sanhedrin je nekoč zašel ravno na eno tako področje, ko so njegovi člani apostolom prepovedali oznanjevati o Jezusu. Zato so ti pravilno odgovorili: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:28, 29)

»Kar je Božjega«

5., 6. a) Česa kristjani glede rojstva Kraljestva leta 1914 ne bi nikakor smeli pozabiti? b) Kako lahko kristjan dokaže, da je strežnik (duhovnik)?

⁵ Še posebej od leta 1914, ko je Bog Jehova, Vsemogočni, pričel kot kralj vladati po Kristusovem mesijanskem kraljestvu, so kristjani morali imeti trdno v mislih, da niso dajali cesarju, kar je Božjega. (Razodetje 11:15, 17) Božji zakon kakor še nikoli doslej poziva kristjane, naj ,ne bodo od sveta‘. (Janez 17:16) Ker so posvečeni Bogu, svojemu Življenjedajalcu, morajo jasno pokazati, da nič več ne pripadajo samim sebi. (Psalm 100:2, 3) Kakor je napisal Pavel: ,[Jehovovi, NW] smo.‘ (Rimljanom 14:8) Še več, ob krstu je kristjan ordiniran za Božjega strežnika (duhovnika), tako lahko skupaj s Pavlom reče: ,Bog nas je usposobil za služabnike [strežnike, NW].‘a (2. Korinčanom 3:5, 6, EI)

⁶ Poleg tega je apostol Pavel še zapisal: »Hvalim svojo službo [strežbo, NW].« (Rimljanom 11:13) Prav gotovo bi morali mi storiti enako. Ne glede na to, ali smo v strežbi (duhovništvu) udeleženi polnočasno ali delno, imamo stalno v mislih, da nam je to strežbo dodelil sam Jehova. (2. Korinčanom 2:17) Vsak posvečen, krščen kristjan mora biti pripravljen jasno in trdno dokazati, da je res strežnik (duhovnik) dobre novice, kajti nekateri nam to oporekajo. (1. Petrov 3:15) Njegova strežba se mora prav tako odsevati v vedenju. Kristjan bi moral kot Božji strežnik zagovarjati čisto nravnost in skladno z njo tudi ravnati, braniti družinsko enotnost, biti pošten ter spoštovati zakon in red. (Rimljanom 12:17, 18; 1. Tesaloničanom 5:15) Kristjanov odnos z Bogom in njegova od Boga dodeljena strežba sta nekaj najpomembnejšega v njegovem življenju. Tema se ne more odreči zaradi cesarjevega ukaza. Očitno torej je, da ju štejemo med to, »kar je Božjega«.

»Kar je cesarjevega«

7. Na kakšnem glasu so Jehovove priče glede plačevanja davkov?

⁷ Jehovove priče vedo, da morajo biti ,pokorni višjim oblastem‘, državnim vladarjem. (Rimljanom 13:1) Ko torej cesar oziroma Država zakonito od njih kaj terja, jim biblijsko šolana vest dovoljuje, da to izpolnijo. Kristjani so tako na primer med najzglednejšimi davkoplačevalci na zemlji. Nemški časopis Münchner Merkur je o Jehovovih pričah zapisal: »So najbolj pošteni in točni davkoplačevalci v Zvezni republiki.« V Italiji pa je časopis La Stampa opazil: »[Jehovove priče] so najbolj lojalni državljani, kakršne bi si vsak želel imeti: ne utajujejo davkov ali iščejo, kako bi lahko zaradi lastnih koristi obšli neugodne zakone.« Jehovovi služabniki tako ravnajo »zaradi vesti«. (Rimljanom 13:5, 6, EI)

8. Ali smo cesarju dolžni dajati samo denarne davke?

⁸ Ali je to, »kar je cesarjevega«, omejeno le na plačevanje davkov? Ne. Pavel je navedel še drugo, na primer strah in čast. Nemški učenjak Heinrich Meyer je v knjigi Critical and Exegetical Hand-Book to the Gospel of Matthew napisal: »S tem, [kar je cesarjevega] [. . .] ne razumemo samo civilnih davkov, temveč vse, do česar je bil cesar na podlagi zakonitega vladanja upravičen.« Zgodovinar E. W. Barnes je v svojem delu The Rise of Christianity zapisal, da je kristjan plačal davke, če jih je bil dolžen, in je »prav tako sprejel vse druge državne obveznosti, pod pogojem, da od njega niso zahtevali, naj dá cesarju, kar je Božjega«.

9., 10. Kakšne pomisleke bi lahko imel kristjan pri tem, ko daje cesarju, kar mu pripada, vendar katera dejstva naj bi imel v mislih?

⁹ Kaj bi lahko Država zahtevala, ne da bi posegala v to, kar po pravici pripada Bogu? Nekateri menijo, da lahko cesarju upravičeno dajejo denar v obliki davkov, to pa je tudi vse. Nikakor se ne bi dobro počutili, če bi dajali cesarju kar koli, kar bi jim morda jemalo čas, ki bi ga lahko porabili za teokratične dejavnosti. Čeprav je res, da naj bi ,Jehova, Boga svojega, ljubili iz vsega srca, duše, pameti in moči‘, pa Jehova od nas vseeno pričakuje, da določen čas, namesto za sveto službo, porabimo za to. (Marko 12:30; Filipljanom 3:3) Na primer: poročenemu kristjanu se svetuje, naj določen čas posveti svojemu zakonskemu tovarišu. Takšne dejavnosti niso napačne, vendar je apostol Pavel pripomnil, da sodijo k temu, »kar je na svetu«, in ne k temu, »kar je Gospodovega«. (1. Korinčanom 7:32–34; primerjaj 1. Timoteju 5:8.)

¹⁰ Nadalje je Kristus pooblastil svoje sledilce, naj ,dajejo‘ davke, pri tem pa vsekakor gre tudi za čas, ki je posvečen Jehovu – saj je vse naše življenje posvečeno njemu. Če je v državi dohodek povprečno obdavčen s 33 odstotki (v nekaterih državah je ta še višji), to pomeni, da povprečni delavec vsako leto državni blagajni plača svoj štirimesečni zaslužek. Drugače povedano, povprečni delavec bo ob koncu svoje delovne dobe porabil približno 15 let, da bi zaslužil za davke, ki jih zahteva ,cesar‘. Pretehtajte tudi šolanje. V večini držav zakon zahteva, da morajo starši nekaj let svoje otroke obvezno šolati. Število let tega obveznega šolanja se od države do države razlikuje. Večinoma le-to traja precej dolgo. Res je, da tako šolanje ponavadi koristi, vendar o tem, koliko časa svojega življenja bo otrok moral za to porabiti, odloča cesar; krščanski starši pa cesarjevo odločitev spoštujejo.

Vojaška obveznost

11., 12. a) Kaj terja cesar v mnogih državah? b) Kako so zgodnji kristjani gledali na vojaško službo?

¹¹ Naslednja cesarjeva zahteva v nekaterih državah je vojaška obveznost. V dvajsetem stoletju jo je večina držav uvedla med vojno, nekatere pa tudi v miru. V Franciji so ji precej let pravili krvni davek, kar je pomenilo, da je moral vsak mladenič voljno položiti svoje življenje na oltar domovine. Ali lahko to s čisto vestjo naredijo tudi tisti, ki so posvečeni Jehovu? Kako so na to gledali kristjani v prvem stoletju?

¹² Čeprav so si zgodnji kristjani prizadevali biti dobri državljani, jim je njihova vera preprečevala, da bi vzeli življenje drugemu ali pa da bi svoje žrtvovali za Državo. The Encyclopedia of Religion navaja: »Zgodnji cerkveni očetje, vštevši Tertulijana in Origena, so potrdili, da kristjani niso hoteli vzeti človeškega življenja; zaradi tega načela niso služili v rimski vojski.« C. J. Cadoux je v knjigi The Early Church and the World navedel: »Vsaj do vladanja Marka Avrelija [161–180 n. š.] noben kristjan po krstu ni postal vojak.«

13. Zakaj večina v tako imenovanem krščanstvu ne gleda na vojaško službo tako, kakor so nanjo gledali zgodnji kristjani?

¹³ Zakaj dandanes člani cerkva tako imenovanega krščanstva na to ne gledajo enako? Zaradi korenite spremembe, do katere je prišlo v četrtem stoletju. Katoliško delo A History of the Christian Councils pojasnjuje: »Mnogi kristjani so [. . .] pod poganskimi imperatorji imeli glede vojaščine verske pomisleke in nikakor niso sprejeli orožja, ali pa so dezertirali. Sinoda [arlska, ki je potekala 314. n. š.] je, ko je obravnavala spremembe, ki jih je predlagal Konstantin, razglasila obvezo, da morajo kristjani služiti v vojni, [. . .] ker Cerkev živi v miru (in pace) pod knezom, ki je do kristjanov prijateljski.« Zaradi te opustitve Jezusovih naukov duhovščina krščanstva od takrat pa vse do danes spodbuja svojo čredo, naj služi v nacionalnih armadah, čeprav nekateri posamezniki zaradi ugovora vesti tega niso storili.

14., 15. a) Na podlagi česa kristjani v nekaterih državah zahtevajo oprostitev od vojaške službe? b) Katera svetopisemska načela bodo kristjanu v državi, v kateri oprostitev ni mogoča, pomagala, da se pravilno odloči glede vojaške službe?

¹⁴ Ali so danes kristjani dolžni v tem posnemati večino? Ne. Če posvečen, krščen kristjan živi v državi, v kateri so duhovniki (strežniki) oproščeni vojaške službe, lahko to možnost izkoristi, ker v resnici je duhovnik. (2. Timoteju 4:5) Številne države, vštevši Združene države in Avstralijo, zagotavljajo takšno oprostitev tudi med vojno. V mnogih državah, ki imajo vojaško obveznost, Jehovovim pričam, duhovnikom, v miru zagotavljajo oprostitev. Zato lahko še naprej pomagajo ljudem, tako da opravljajo svojo javno službo.

¹⁵ Kaj pa, če kristjan živi v državi, v kateri takšna oprostitev ni zagotovljena? Potem se bo moral sam odločiti, pri čemer se bo ravnal po svoji biblijsko šolani vesti. (Galatom 6:5) Čeprav bo upošteval cesarjevo oblast, bo skrbno pretehtal, kaj dolguje Jehovu. (Psalm 36:9; 116:12–​14; Dejanja 17:28) Kristjan bo vedno imel v mislih, da je znamenje pravega krščanstva ljubezen do vseh sovernikov, tudi tistih, ki živijo v drugih državah, ali tistih, ki so pripadniki drugih plemen. (Janez 13:34, 35; 1. Petrov 2:17) Nadalje ne bo pozabil svetopisemskih načel, ki jih na primer najdemo v Izaiju 2:2–4; Matevževem evangeliju 26:52; Listu Rimljanom 12:18; 14:19; Drugem listu Korinčanom 10:4 in Listu Hebrejcem 12:14.

Civilna služba

16. Kakšno nevojaško službo terja cesar v nekaterih državah od tistih, ki zavračajo vojaško službo?

¹⁶ So pa tudi države, v katerih Država, čeprav ne dopušča oprostitve za duhovnike, vendarle priznava nekaterim možnost, da ugovarjajo glede vojaške službe. Mnoge teh držav imajo za take posameznike, ki se sklicujejo na vest, urejeno tako, da jih ne silijo služiti vojaškega roka. V nekaterih državah štejejo zahtevano civilno službo, kot je na primer družbeno koristno delo, za nevojaško državno službo. Ali bi lahko posvečen kristjan opravljal takšno službo? Spet se bo o tem moral odločiti sam na podlagi biblijsko šolane vesti.

17. Ali imamo kakšen biblijski precedens za nevojaško civilno službo?

¹⁷ Videti je, da je obvezna služba obstajala tudi v biblijskih časih. Neka zgodovinska knjiga pravi: »Poleg davkov in pristojbin, ki so jih morali plačevati prebivalci Judeje, so poznali tudi tlako [neplačano delo, ki so ga zahtevale državne oblasti]. To je bila staroveška ustanova na Bližnjem vzhodu, ki so jo ohranile tudi helenistične in rimske oblasti. [. . .] Tudi Nova zaveza navaja primere tlake v Judeji, s čimer kaže, kako razširjena je bila. V soglasju s to navado so vojaki prisilili Simona iz Cirene, da je nosil Jezusov križ [mučilni kol] (Matevž 5:41; 27:32; Marko 15:21; Lukež 23:26).«

18. Pri katerih nevojaških, nereligioznih javnih delih Jehovove priče pogosto sodelujejo?

¹⁸ Podobno tudi danes Država ali krajevne oblasti od državljanov v nekaterih državah zahtevajo, da sodelujejo pri različnih javnih delih. Včasih gre za posebno delo, na primer kopanje vodnjakov ali gradnjo cest, včasih pa za redno, denimo tedensko vzdrževanje cest, šol ali bolnišnic. Kjer se taka civilna služba opravlja v dobro vse družbene skupnosti in ni povezana s krivo vero ali kako drugače sporna za vest Jehovovih prič, ti to službo izpolnijo. (1. Petrov 2:13–​15) To pa se ponavadi izkaže kot odlična priložnost za pričevanje in včasih utiša tiste, ki Priče lažno obtožujejo, da nastopajo proti vladi. (Primerjaj Matevž 10:18.)

19. Kako se bo kristjan lotil zadeve, če cesar od njega zahteva, da za določen čas opravlja nevojaško državno službo?

¹⁹ Kaj pa, če Država od kristjana zahteva, da za določen čas opravlja neko civilno službo, ki je del državne službe pod civilno upravo? Ponovno se bo kristjan o tem moral sam odločiti na podlagi svoje poučene vesti. ,Vsi se postavimo pred sodni Božji stol.‘ (Rimljanom 14:10) Kristjani, ki se srečajo s cesarjevo zahtevo, bi morali v molitvi preučiti zadevo in o njej dobro razmisliti.b Morda bi bilo modro o tem pogovoriti se z zrelimi kristjani v občini. Po tem pa se morajo sami odločiti. (Pregovori 2:1–5; Filipljanom 4:5)

20. Katera vprašanja in svetopisemska načela kristjanu pomagajo presoditi nevojaško državno civilno službo?

²⁰ Kadar se kristjani lotijo takšnega raziskovanja, bodo upoštevali številna biblijska načela. Pavel je dejal, da moramo biti ,vladarjem in oblastnikom poslušni in pripravljeni za vsako dobro delo, krotki [razumni, NW] in čimbolj prijazni do vseh ljudi‘. (Titu 3:1, 2, EI) Hkrati bi bilo tudi dobro, da bi kristjani preiskali predlagano civilno delo. Če ga sprejmejo, ali bodo lahko ostali krščansko nevtralni? (Miha 4:3, 5; Janez 17:16) Ali se bodo zaradi njega morda vpletli v kako krivoverstvo? (Razodetje 18:4, 20, 21) Ali jim bo opravljanje tega dela preprečilo izpolnjevanje krščanskih odgovornosti ali jih pri tem nerazumno omejevalo? (Matevž 24:14; Hebrejcem 10:24, 25) Po drugi strani pa, ali bodo lahko še naprej duhovno rasli, morda tudi sodelovali v polnočasni strežbi, medtem ko bodo opravljali zahtevano službo? (Hebrejcem 6:11, 12)

21. Kako naj občina gleda na brata, ki pretehtava nevojaško državno civilno službo, ne glede na njegovo končno odločitev?

²¹ Kaj, če kristjan po iskrenih odgovorih na taka vprašanja sklene, da je državna civilna služba »dobro delo«, ki jo, da bi bil oblastem poslušen, lahko opravlja? To je njegova odločitev pred Jehovom. Postavljeni starešine in drugi bi morali povsem spoštovati bratovo vest in ga še naprej imeti za kristjana na dobrem glasu. Če pa kristjan meni, da ne more opravljati te civilne službe, bi tudi tokrat morali spoštovati njegovo mnenje. Tudi ta bo še naprej na dobrem glasu in bi ga morali ljubeče podpirati. (1. Korinčanom 10:29; 2. Korinčanom 1:24; 1. Petrov 3:16)

22. S čim bomo nadaljevali, ne glede na to, kaj nas doleti?

²² Kristjani ne bomo prenehali dajati ,časti, komur smo jo dolžni dati‘. (Rimljanom 13:7) Spoštovali bomo red in skušali iskati miru in biti državljani, ki upoštevajo zakone. (Psalm 34:14) Lahko celo molimo »za kralje in za vse oblastnike« (EI), ko so ti poklicani, da odločajo o zadevah, ki se tičejo našega krščanskega življenja in dela. Ker dajemo cesarju, kar je cesarjevega, upamo, da bomo lahko ,živeli mirno in tiho življenje v vsej bogovdanosti in resnosti‘. (1. Timoteju 2:1, 2, NW) Predvsem pa bomo še naprej oznanjevali dobro novico o Kraljestvu kot edinem upanju za človeštvo, pri tem pa po vesti dajali Bogu, kar je Božjega.

[Podčrtne opombe]

Ali lahko pojasnite?

◻ Kaj je kristjanova prva skrb, ko uravnoveša svoj odnos s cesarjem in z Jehovom?

◻ Kaj dolgujemo Jehovu, česar nikoli ne bi mogli dati cesarju?

◻ Kaj je to, kar je prav dajati cesarju?

◻ Kateri svetopisemski stavki nam pomagajo pravilno se odločiti, ko gre za vojaško obveznost?

◻ Kaj je dobro imeti v mislih, če od nas zahtevajo, da opravljamo nevojaško državno civilno službo?

◻ Kaj bomo še naprej delali, ko gre za Jehova in cesarja?

[Slika na strani 16]

Apostoli so sanhedrinu povedali: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi«