Velika noč ali spominska slovesnost — katero naj bi slavili

KO BO 7. aprila zora pordečila obzorje, bodo milijoni pozdravili svoj najsvetejši dan v letu – veliko noč. Nekoč je to ime pomenilo 120 dni pojedin in postov, ki so se začeli s sedemdesetnico in končali s tako imenovanim dnem sv. Trojice. Danes se ga slavi samo en dan, velikonočno nedeljo, v kateri se ljudje slovesno spominjajo Jezusovega vstajenja.

V začetku istega tedna se bodo zvečer sestali drugi milijoni, da bi praznovali spomin na Kristusovo smrt, poznan tudi kot Gospodova večerja. To je obhajanje, ki ga je v svoji zadnji noči na zemlji uvedel sam Jezus ter učencem zapovedal: »To delajte v moj spomin!« (Lukež 22:19)

Kateri praznik naj bi slavili?

Izvor velike noči

Imena za veliko noč (angleško »Easter«), kot ga uporabljajo v mnogih državah, v Bibliji ne najdemo. Knjiga Medieval Holidays and Festivals nam pove, da »je praznik dobil ime po poganski boginji zore in pomladi, Eastri«. In kdo je bila ta boginja? »Po legendi je Eastra odpirala valhalska glavna vrata ter sprejemala Balderja, ki je bil zaradi svoje čistosti imenovan Beli bog, in Sončnega boga, katerega čelo je svetilo človeštvu,« odgovarja The American Book of Days. Dodaja še: »Nikakršnega dvoma ni, da si je Cerkev v svojih zgodnjih dneh prisvojila stare poganske običaje in jim dala krščanski pomen. Ker je Eastrino slavje bil spomladanski praznik prenove življenja, ga ni bilo težko preoblikovati v praznik vstajenja Jezusa od mrtvih, čigar evangelij so oznanjali.«

Ta prisvojitev pojasni, kako je v določenih deželah prišlo do velikonočnih običajev, kot so pirhi, velikonočni zajec in vroče pogače, okrašene z glazuro v obliki križa. Glede običaja pečenja pogač »z zlatorjavo skorjo, zaznamovano s [. . .] križem,« knjiga Easter and Its Customs poroča: »Križ je bil poganski simbol, davno preden je prevzel trajni pomen dogodkov prvega velikega petka. Z njim so kdaj pa kdaj označevali kruh in kolače še v predkrščanskem času.«

Pismo teh navad nikjer ne omenja, niti z ničimer ne dokazuje, da bi vanje verjeli Jezusovi prvi učenci. V resnici nam apostol Peter naroča, naj ,hrepenimo [. . .] po nepokvarjenem mleku iz besede Božje, da po njem rastemo v zveličanje‘. (1. Petrov 2:2) Zakaj so torej cerkve tako imenovanega krščanstva v svoje nauke in običaje prevzele tako očitne poganske simbole?

Knjiga Curiosities of Popular Customs odgovarja: »Zgodnja Cerkev je takšnim ohranjenim poganskim slovesnostim, ki jih ni mogla izkoreniniti, dosledno nadevala krščanski pomen. Pri veliki noči je bila zamenjava še posebej lahka. Veselje pri vzhajanju naravnega sonca in prebujanju narave iz zimskega spanja je postalo veselje ob vstajenju Kristusa, Sina pravičnosti, iz groba. Spremenili so tudi nekatera poganska obprvomajska obhajanja, tako da so ustrezala velikonočnemu praznovanju.« Namesto da bi se verski voditelji ognili priljubljenih poganskih običajev in magičnih obredov, so jim prizanesli ter jim nadeli »krščanski pomen«.

,Toda ali je v tem kaj škodljivega?‘ se morda vprašujete. Nekateri menijo, da ni. »Ko taka vera, kot je krščanstvo, pride k ljudem od zunaj, si prisvoji in ,krsti‘ nekatere ljudske šege, ki izvirajo iz starejših religij,« je v svoji knjigi Easter​—Its Story and Meaning izjavil Alan W. Watts, episkopalni kaplan. »Krščanstvo namreč za svojo liturgijo izbira ljudska slavja, za katera se zdi, da oznanjajo ista večna načela, kot jih uči tudi Cerkev, in se vpleta vanjo.« Dejstvo, da jih je cerkev potrdila in jih obravnavala kot svete, je mnogim dovoljšen razlog za to, da jih sprejmejo. Toda prezrli so pomembni vprašanji. Kako na te običaje gleda Bog? Ali nam je začrtal kakšne smernice, po katerih naj bi se pri tem ravnali?

Pridobiti si Božje gledišče

»Velika noč, praznik vstajenja našega Gospoda, je največji od vseh praznikov krščanske cerkve,« je v svojo knjigo Easter and Its Customs zapisala Christina Hole. S tem se strinjajo tudi drugi pisatelji. »Noben sveti dan ali praznik v letu se po pomembnosti ne more primerjati z velikonočno nedeljo,« piše Robert J. Myers v knjigi Celebrations. Vendar pa se ob tem postavlja nekaj vprašanj. Če je praznovanje velike noči tako pomembno, zakaj potem v Bibliji za to ni nobene izrecne zapovedi? Ali Sveto pismo vsebuje kakšen zapis o tem, da bi velikonočno nedeljo slavili Jezusovi prvi učenci?

Biblija ni izpustila smernic za to, kaj naj praznujemo in kaj ne. Bog je bil pri starem izraelskem narodu glede tega zelo določen, in kot smo zapisali prej, je dal kristjanom nedvoumna navodila, naj se še naprej s slavjem spominjajo Kristusove smrti. (1. Korinčanom 11:23–​26; Kološanom 2:16, 17) Zgodnja izdaja The Encyclopædie Britannice nam pove: »V Novi zavezi nič ne kaže, da bi obhajali velikonočni praznik, niti ne najdemo tega v pisanju apostolskih očetov. Ideja o svetosti posebnih razdobij ni bila prisotna v mislih prvih kristjanov. [. . .] Obhajanje tega ali katerega koli drugega praznika ni predpisal niti Gospod niti njegovi apostoli.«

Nekateri menijo, da sta veselost takšnih praznikov in sreča, ki jo ti prinašajo, zadostno opravičilo za njihovo obhajanje. Lahko pa se poučimo iz doživljaja, ko so Izraelci privzeli egipčanski verski običaj in ga preimenovali v »praznik GOSPODU [Jehovu, NW]«. Tudi oni so ,sedli jest in pit‘ in »so vstali, da so se zabavali« (EI). Vendar so njihova dejanja močno razjezila Boga Jehova, zato jih je hudo kaznoval. (2. Mojzesova 32:1–​10, 25–​28, 35)

Božja Beseda je zelo jasna. »Luč« (EI) pravih naukov in ,tema‘ satanovega sveta ne moreta imeti nič skupnega; niti ne more biti ,soglasja‘ med Kristusovim in poganskim čaščenjem. Rečeno nam je: »Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod [Jehova, NW], in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Korinčanom 6:14–18)

Biblija kristjanom ni zapovedala praznovanja velike noči, temveč le spominsko slovesnost, zato bi jo morali obhajati. Kako jo lahko praznujemo nje vredno?

[Slika na strani 5]

Izraelski ,praznik Jehovu‘ je Boga močno razjezil

[Vir slike na strani 2]

Naslovnica: M. Thonig/H. Armstrong Roberts