Praznujte spominsko slovesnost nje vredno
ZVEČER, 14. nisana leta 33 n. š., je Jezus vpeljal spominsko slovesnost.a Pravkar je bil s svojimi dvanajstimi apostoli nehal obhajati pashalni praznik. Glede dneva svečanosti smo torej lahko prepričani. Potem ko je odslovil izdajalca Juda, je »vzel kruh, zmolil nad njim blagoslov, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ,Vzemite, to je moje telo.‘ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so iz njega pili. Rekel jim je: ,To je moja kri, kri zaveze, ki se preliva za mnoge.‘ « (Marko 14:22–24, EI)
Jezus je zapovedal učencem, naj se spominjajo njegove smrti zaradi njene važnosti. (Lukež 22:19; 1. Korinčanom 11:23–26) Edino njegova žrtev je lahko odkupila človeštvo iz suženjstva greha in smrti. (Rimljanom 5:12; 6:23) Kruh in vino, ki ju je uporabil, sta bila simbola njegovega popolnega telesa in krvi. Ker poznamo prvotni datum, lahko dogodek praznujemo ustreznega dne vsako leto, kakor se je to delalo pri judovski pashi. Toda to moramo delati njega vredno. Zakaj?
Apostol Pavel je rekel, da bodo tisti, ki vzamejo simbole ,oznanjevali smrt Gospodovo, dokler ne pride‘. (1. Korinčanom 11:26) Praznovanje je torej osredotočeno na Jezusovo smrt in njen pomen za človeštvo. Dogodek je slovesen, je čas za razmišljanje o Božji dobroti in o tem, kako bi morali ceniti Jehova in Sina. (Rimljanom 5:8; Titu 2:14; 1. Janezov 4:9, 10) Zato je Pavel opozoril: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.« (1. Korinčanom 11:27, EI)
Nje vredno – kako
Bog očitno ne bi bil vesel, če bi dogodek onečastili tako, da bi vanj vpletli dvomljive šege ali si prisvojili poganske običaje. (Jakob 1:27; 4:3, 4) To torej izloča priljubljene velikonočne običaje. Medtem ko upoštevamo Jezusovo navodilo, naj ,to delamo v njegov spomin‘, želimo spominsko slovesnost obhajati tako, kot jo je vpeljal on. (Lukež 22:19; 1. Korinčanom 11:24, 25) To izključuje ves blišč, ki so ga praznovanju dodale cerkve tako imenovanega krščanstva. New Catholic Encyclopedia priznava, da se »današnja maša močno razlikuje od zelo preprostega praznovanja Kristusa in njegovih apostolov«. In tako imenovano krščanstvo se je s pogostim, celo vsakodnevnim obhajanjem maše, odvrnilo od tega, kar je imel Jezus v mislih, in dogodek povsakdanjilo.
Pavel je korintskim kristjanom pisal o nevrednem uživanju simbolov, ker je v občini nastal problem glede Gospodove večerje. Nekateri niso spoštovali njene svetosti. S seboj so prinesli večerjo in jo jedli pred shodom ali med njim. Pogosto so se prenajedli in prenapili. To jih je uspavalo in jim otopilo občutke. Ker niso bili duševno in duhovno budni, se niso mogli ,zavedati, da je to Gospodovo telo‘ in so se tako ,pregrešili nad Gospodovim telesom in krvjo‘. Tisti pa, ki so bili brez večerje, so bili medtem lačni in prav tako premoteni. Skoraj nihče ni bil sposoben užiti simbolov s cenjenjem in se popolnoma zavedati slovesnosti dogodka – da se je praznik obhajal v spomin na Gospodovo smrt. Za posledek so bili obtoženi nespoštovanja in celo preziranja praznika. (1. Korinčanom 11:27–34, EI)
Potrebna je sprevidevnost
Nekateri so vzeli simbole spominske slovesnosti, vendar so kasneje spoznali, da tega ne bi smeli storiti. Tiste, ki upravičeno zaužijejo simbole spominske slovesnosti, je izbral Bog, in imajo za to pričevanje Božjega duha. (Rimljanom 8:15–17; 2. Korinčanom 1:21, 22) Vrednih jih ne dela njihova osebna odločitev ali določitev. Bog je število teh, ki bodo s Kristusom vladali v nebesih, omejil na 144.000, sorazmerno majhno število v primerjavi z vsemi, ki jim koristi Kristusova odkupnina. (Razodetje 14:1, 3) Izbirati je začel v Jezusovih dneh, potemtakem je danes teh, ki jemljejo simbole, le nekaj. In ker nekatere doleti smrt, bi se to število moralo manjšati.
Zakaj bi lahko kdo neupravičeno vzel simbole? Morda zaradi nekdanjih verskih pogledov – da gredo vsi zvesti v nebesa. Ali pa morda zaradi stremuštva ali sebičnosti – mnenja, da si nekdo zasluži več kot drugi, in želje po pomembnosti. Mogoče je to posledica močnih čustev, ki izvirajo iz hudih problemov ali nesreče, zaradi česar lahko kdo izgubi zanimanje za življenje na zemlji. Razlog je mogoče tudi tesno prijateljstvo s kom z nebeškim klicem. Vsi se moramo zavedati, da odločitev ni naša, temveč samo Božja. (Rimljanom 9:16) Če torej kdo »po presoji« (NW) ugotovi, da zares ne bi smel jemati simbolov, bi zdaj moral to prenehati. (1. Korinčanom 11:28)
Bog večini človeštva ponuja upanje na večno življenje na rajski zemlji. To je velik pričakovan blagoslov in zlahka nas pritegne. (1. Mojzesova 1:28; Psalm 37:9, 11) Na zemlji bodo zvesti zopet združeni s svojimi dragimi obujenimi in bodo spoznali pravične posameznike iz starih časov, kot so Abraham, Sara, Mojzes, Rahab, David in Janez Krščevalec – vse, ki so umrli, preden je Jezus odprl pot v nebeško življenje. (Matevž 11:11; primerjaj 1. Korinčanom 15:20–23.)
Tisti z zemeljskim upanjem praznujejo Gospodovo večerjo nje vredno, tako da se je udeležujejo in so spoštljivo pozorni, četudi ne jemljejo kruha in vina. Tudi njim koristi Kristusova žrtev, ki jim omogoča biti v Božji milosti. (Razodetje 7:14, 15) S tem ko prisluhnejo govoru, se krepi njihovo cenjenje za svete stvari in raste želja po tem, da bi ostali z Božjim ljudstvom vsepovsod enotni.
Letos bodo Jehovove priče v več kot 78.000 občinah po vsej zemlji obhajali spominsko slovesnost v torek, 2. aprila, po sončnem zahodu. Ali se je boste udeležili?
[Podčrtne opombe]
a Judovski dan se je pričel zvečer. Po našem koledarju se je 14. nisan začel v četrtek zvečer, 31. marca, in trajal do sončnega zahoda v petek zvečer, 1. aprila. Jezus je spominsko slovesnost vpeljal v četrtek zvečer in umrl v petek popoldan istega judovskega dne. Tretji dan, v zgodnjem nedeljskem jutru, je bil obujen.
[Slika na strani 8]
Jehovove priče praznujemo spominsko slovesnost enkrat letno