Biblijsko gledišče:

Ali je Velika noč nekaj za kristjane?

Kako gledaš na veliko noč? Šestletni Aleksandri iz Kanade pomeni le zabavo. ‚Prijatelji te povabijo na kolače,‘ pravi. ‚Potem pišeš velikonočnemu zajčku, da ti prinese jajca iz čokolade.‘ Nekaterim pomeni praznik nekaj več prostih dni, da jim ni treba v šolo ali v službo, ali pa daljši vikend. Mnogim pa je velika noč najpomembnejši verski praznik v letu; na ta dan obhajajo vstajenje Jezusa, ko je po treh dneh vstal iz groba. Kako pa Bog gleda na veliko noč? Ali je v tem prazniku še kaj drugega, razen spomina na Kristusovo vstajenje? To moramo vedeti, če hočemo, da nas bo Bog priznal.

Brez dvoma je Kristusovo vstajenje nadvse pomembno, za krščansko verovanje celo bistveno. To stvar je apostol Pavel takole poudaril: »Če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in še ste v svojih grehih.« (1. Korinčanom 15:14, 17, JP) Če torej hočemo, da bo naše čaščenje všeč Bogu, moramo verjeti v Jezusovo vstajenje.

Toda pri praznovanju velike noči ne gre le za obhajanje Kristusovega vstajenja. Ljudje so iz Svetega pisma povzeli pomen dogodka in mu dodali simbole in običaje starodavnih ljudstev, ki so častila lažne bogove. Pomislimo samo na zaščitni znak praznovanja velike noči — na zajca. »Starodavnim poganskim ljudstvom je bil zajec simbol za obilje v pomladi nastajajočega življenja. ... Zajec se kot simbol velike noči prvič pojavi 1572. leta v Nemčiji,« pravi Katoliška enciklopedija za šolo in dom (The Catholic Encyclopedia for School and Home). Iz poganskih verstev izvira tudi navada, da ljudje ob tej priložnosti pripravijo vroče velikonočne kolače s križem, poslikana jajca in zvončke iz čokolade. V nekaterih jezikih je celo ime za veliko noč povzeto po poganskem božanstvu, npr. Easter v angleščini. The Westminster Dictionary of the Bible pravi, da je beseda Easter »sprva pomenila pomladni praznik na čast tevtonske boginje svetlobe in pomladi, ki so ji Anglosaksonci rekli Eastre. Že v osmem stoletju so Anglosaksonci začeli to ime uporabljati za krščanski praznik, ki je bil namenjen obhajanju spomina na Kristusovo vstajenje.«

Poganskost teh običajev je danes na splošno priznana in zanesljivo dokazana. Ostaja pa vprašanje: Ali je to sploh važno? Ali ne bo Bog spregledal dejstva, da je blišč tega praznika povezan s čaščenjem drugih bogov, ker je pač ustanovljen v Kristusovo slavo?

Kako Bog gleda na veliko noč

V prvih dveh od desetih zapovedi, ki jih je Bog dal po Mojzesu, je zapisano: »Jaz sem Jehova, tvoj Bog. ... Ne imej drugih bogov poleg mene! ... kajti jaz, Jehova, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog.« (5. Mojzesova 5:6–9, EI) Iz tega, kako je Jehova ravnal z Izraelci, se je ves čas kazalo, da ne bo spregledal niti pomisli na krivo čaščenje.

Ko je bil Mojzes na gori Sinaj, kjer je iz Božjih rok prejemal te zapovedi na dveh kamnitih ploščah, so Izraelci že začeli mešati simbole egiptovske religije s čaščenjem Jehove. Ljudje so »zbrali zlate uhane in ulili iz zlata kip teleta. Potem so rekli: »To je tvoj Bog, Izrael, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele.« Sveto pismo piše naprej: »Potem je Aron /Mojzesov brat/ razglasil: ‚Jutri bo praznik za Jehovo.‘ Drugo jutro so zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in žrtvovali mirovne daritve; potem je ljudstvo sedlo jest in pit, nato so vstali, da bi se zabavali.« (2. Mojzesova 32:1–6, EI)

Izraelci so izpovedovali vero v pravega Boga, tako delajo tudi tisti, ki v našem času praznujejo veliko noč. Spomnimo se, da so Izraelci svojemu prazniku takrat rekli »praznik za Jehovo«. Kip so hoteli povezati z Jehovo. Veselo slavje, ki so ga priredili, pa je spominjalo na slavje v čast nekemu egiptovskemu božanstvu, verjetno Apisu, ki je bil upodobljen s teletom. Ali je to Bogu ugajalo? Ne. Skoraj bi zaradi tega ugonobil vse ljudstvo. (2. Mojzesova 32:7–10)

Tako Bog tudi od kristjanov pričakuje čisto in neomadeževano čaščenje, brez vsakršne povezave s običaji, simboli in praznovanji v čast lažnih bogov. Ponazorimo to: Denimo, da so nož, ki ti pride v roke, uporabljali nečastno. Kaj, če bi zdaj moral z njim odrezati svoj kos kruha in ga pojesti? Bog že od začetka pozna neokusne poganske običaje, iz katerih se je pozneje razvilo praznovanje velike noči. Ali naj nam bo potem vseeno, kaj si o tem misli?

Apostol Pavel je zapisal: »Kaj imata namreč skupnega pravičnost in krivičnost? Kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belijalom? Kaj imata skupnega vernik in nevernik? Kaj ima Božje svetišče skupnega z maliki?« Odgovor: čisto nič! Pavel nadaljuje: »Zato pojdite iz njihove družbe in se ločite od njih. Tako pravi Jehova. In nečistega se ne dotikajte! In jaz vas bom sprejel.« (2. Korinčanom 6:14–17, JP)

Bog že od nekdaj terja od svojega ljudstva, da časti edinole njega in da nima nič opraviti z ostanki krivih religij. Pravi kristjani priznavajo Kristusovo vstajenje, toda ne tako, da bi se ga spominjali na praznik, ustanovljen po poganskem zgledu, ampak tako, da po Jezusovi lastni zapovedi obhajajo spomin na njegovo smrt in da tako kot on skušajo zmeraj ugoditi Bogu s tem, da ga častijo v duhu in resnici. (Luka 22:19; Janez 4:24)

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Ali je bog spregledal dejstvo, da je blišč tega praznika povezan s čaščenjem drugih bogov, ker je velika noč ustanovljena v kristusovo slavo?

[Slika na strani 24]

Kakšno zvezo imajo te stvari z Jezusom?