Mnogolična velika noč

Mali grški zaselek utone v temi, ko na lepem pogasnejo luči v cerkvi. V temi so vse do polnoči. Takrat pa se pojavi bradat svečenik s prižgano svečo v roki. »Pridite,« dvigne glas, »in prejmite od neminljive luči in dajte slavo Kristusu, od mrtvih vstalemu!« Častilci se nagnetejo okrog njega, da si pri plamenu prižgejo sveče in jih potem odnesejo domov. V vasi nastane veliko veselje. Začela se je velika noč.

MED vsemi prazničnimi dnevi v krščanstvu je najbolj čislana gotovo velika noč, ki jo obhajajo vsako leto spomladi. V drugih jezikih ji pravijo Ostern (po nemško), Easter (po angleško), pâques (po francosko), pasqua (po italijansko), paske (po dansko), paasch (po holandsko), pasg (po valižansko), in uskrs (po srbohrvaško). Naj se ji reče kakorkoli že, je gotovo zelo priljubljen praznik mnogih. Po mnenju avstralskega anglikanskega nadškofa Johna Grindroda je velika noč »središče krščanske vere in težišče omike, katere del smo«.

Tudi v starodavnem Jeruzalemu se na pot odpravlja procesija za procesijo. Na veliki petek se na tisoče vernikov poda na romanje po sledi Jezusove zadnje poti. Neka ženska je predrsala skoraj dvakilometrsko pot kar po kolenih. Potem se romarji zgrnejo k svetemu grobu, kjer je bil po izročilu pokopan Jezus. Ženske v črnem mazilijo nagrobni kamen z oljem, ga objokujejo in poljubljajo. Pa vendar v mestu, ki nosi ime »imetje dvojnega miru«, ni tako mirno. Tisoč policajev je ves čas pripravljenih, da bi ohranili red.

V vsaki državi kaže velika noč drugačen obraz. Za mnoge je to zelo svečan čas, čas molitve, velikih shodov in romanja na svete kraje.

Mnogim Filipincem veliki sveti teden, ki mu pravijo (Mahal na Araw), pomeni čas samotrpinčenja. Cerkev se sicer zgraža nad bičarstvom, vendar je še vedno veliko ljudi, ki bi si hoteli z javnim bičanjem izprositi odpuščanje grehov. Mnoge Filipinke romajo na svete kraje in tam z robčki brišejo podobe Kristusa. Te robčke si potem nadenejo, da bi s tem pregnale bolezni.

V Gvatemali Indijanec iz rodu Kičejcev kleče moli med koruznimi storži. Koruza je namreč glavna prehrana njegovega ljudstva, starodavni obredi rodovitnosti pa sovpadajo z velikonočnim tednom. Zato upa, da mu bo velika noč naklonila bogato žetev.

V Vatikanu se skoraj četrtmilijonska množica zgnete na Trg svetega Petra, da bi videla papeža pri maši na prostem. Ko odbije poldan, se na balkonu bazilike prikaže papež, ki ima nato, tako kot vsako leto, velikonočni nagovor, v katerem obsodi kršitve človečanskih pravic in oboroževalno tekmo.

Na mirnem južnoafriškem griču Moriji pa poteka zbor, ki zasenči celo veliko vatikansko zborovanje. Tu se je zbralo čez milijon pripadnikov Sionistične krščanske cerkve (neodvisne črnske cerkve). Menijo, da je to »morda največje versko zborovanje v vsem krščanskem svetu«.

Marsikje pa je velika noč čas praznovanja, veselja in pirovanja.

V Ameriki in Nemčiji gredo otroci spat v veselem pričakovanju, da bodo morda kje zagledali velikonočnega zajčka. Zjutraj pa brž začno brskati za prečudovitimi pisanicami, ki naj bi jih bil pri njih pustil skrivnostni zajček. V Združenih državah Amerike je znamenito pirhanje pred Belo hišo na veliki ponedeljek. Takrat se na tisoče otrok zbere na prekrasni zelenici, ki krasi predsednikovo bivališče in kotali in valja svoje pisanice po strmini. To kotalikanje baje uprispodablja dogodek, ko so s Kristusovega groba odvalili kamen, ki ga je zapiral. Seveda se otroci kaj malo menijo za to. Vedo le, da je neznansko smešno takole kotalikati pirhe po travi.

V drugi deželah ima velika noč še drugačen obraz — to je čas praznoverja.

Na velikonočni večer so denimo finski kmetje ves čas na preži zaradi ‚trolov‘, nekakšnih hudobnih škratov, ki jim lahko prikličejo vsakršno nesrečo nad živino in imetje. Po splošnem mnenju pa so ti troli v resnici stare zavistne ženske, ki iz same hudobije prikličejo nesrečo nad premožnejše sosede. Veliki teden je kot nalašč za njihovo izživljanje. Vraževerni Finci mislijo, da na veliki petek in velikonočni večer kar mrgoli zlih duhov.

Na Avstrijskem sta fant in dekle poučena, da je tekoča voda na veliko noč še posebej blagoslovljena. Zato si tam parčki shranijo takšno vodo do poročnega dne. Preden gresta v cerkev, fant in dekle drug drugega poškropita z njo. Upata, da jima bo to prineslo srečo v zakonu.

Filipinci pa med cerkvenim zvonjenjem na velikonočno jutro pograbijo svoje otroke in jih privzdignejo. Prepričani so, da bodo otroci zato bolj zrastli.

Da, velika noč vsakemu pomeni nekaj drugega. Direktor južnoafriške tovarne čokolade recimo pravi: »Velika noč je dobra priložnost za večji zaslužek.« (Njegova tovarna je namreč 1985. leta za veliko noč izdelala 5 milijonov čokoladnih pisanic!) Takrat tudi judovski, muslimanski in hindujski poslovneži ne zamudijo priložnosti, ki se jim ponuja. Neki hindujski poslovnež iz Južne Afrike je pripomnil: »Muslimani in hindujci sicer ne verjamejo v Jezusa, vendar so vneti zagovorniki velike noči, nihče se ne brani prodajati velikonočnega peciva in pisanic.« Neki lastnik trgovine, hindujec, pa je potrdil: »Pisanice kupujejo tudi muslimani in hindujci.«

Velika noč je v zadnjih časih dobila tudi politični pomen kot priložnost za politični protest.

V Braziliji so od nekdaj po stari šegi za veliko noč tepežkali lutko Judeža Iškarijota, Kristusovega izdajalca. Zdaj pa je mladina tej lutki spremenila ime in Judeža preimenovala v »inflacijanta«.

Čeprav je slišati še tako neverjetno, naj bi vsa ta pisana množica šeg, običajev in navad služila enemu in istemu namenu — oslavljenju od mrtvih vstalega Kristusa Jezusa. Ali mu res služi? Sploh pa, odkod so se vzele vse te šege in navade?

[Slika na strani 20]

Praznovanje na griču Morija