V kakšnem stanju so mrtvi

STRAH pred mrtvimi temelji na predpostavki, da ima mrtvi dušo ali duh, ki živi še po smrti. Če pa Biblija odkrito uči, da je ta zamisel napačna, potem tudi vprašanje, ali vam mrtvi lahko škodijo, ne obstaja več. Torej, kaj pravi Biblija?

Božja Beseda o stanju mrtvih pravi takole: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod solncem« (Propovednik 9:5, 6).

Ali vam glede na to mrtvi lahko pomagajo oziroma škodijo? Sveto pismo pravi, da ne. Mrtvi so brez zavesti in molčijo. Z živimi ne morejo komunicirati, niti ne morejo izražati nobenih čustev — ne ljubezni, ne sovraštva — niti ne morejo ničesar delati. Pred njimi vam ni treba imeti nobenega strahu.

,Dobro, to je morda že res, kar zadeva smrt fizičnega telesa‘, bodo morda rekli nekateri. ,Toda s fizično smrtjo življenja ni konec; z njo le izide duh iz telesa. Ta duh pa lahko živim koristi ali škodi.‘ Tako meni na milijone ljudi po vsem svetu.

Na Madagaskarju se, denimo, na življenje gleda le kot na neko prehodno obdobje, zato sta tam pogreb in izkop mrliča pomembnejša od poroke. Misli se, da človek pride od svojih prednikov, ob smrti pa da se zopet vrne k njim. Zato so hiše živih iz lesa in surove opeke, iz snovi, ki kmalu razpadejo, medtem ko so grobovi, »domovi« za mrtve, na splošno bolj dodelani in trpežni. Družina in prijatelji mrtvega ob izkopu njegovega trupla mislijo, da bodo blagoslovljeni, če se dotaknejo njegovih kosti, žene pa, da bodo postale rodovitne. Toda še enkrat se vprašajmo, kaj pravi Božja Beseda?

Smrt človeštvu ni bila namenjena

Zanimivo je upoštevati, da je Bog Jehova ustvaril človeka za življenje. O smrti je govoril le kot o posledici neposlušnosti (1. Mojzesova 2:17). Na žalost pa sta prvi moški in prva ženska grešila. In posledica je bila, da se je greh kot smrtonosna dediščina razširil na vse človeštvo (Rimljanom 5:12). Lahko bi torej rekli, da je smrt vse od neposlušnosti prvega človeškega para življenjsko dejstvo in to boleče dejstvo. Ustvarjeni smo bili za življenje. To nam tudi delno pojasni, zakaj se številni milijoni ljudi težko sprijaznijo s tem, da je s smrtjo vsega konec.

Po biblijskem poročilu je glede smrti Satan skušal prevarati prvi človeški par. Oporekal je namreč Božjemu svarilu, da bo neposlušnost prinesla smrt (1. Mojzesova 3:4). Toda sčasoma je postalo očitno, da ljudje umirajo, prav kakor je rekel Bog. Satan pa se je na to skozi stoletja odzival z naslednjo lažjo. Ta je, da neki duhovni del človeka preživi smrt telesa. Satanu Hudiču ta prevara čisto ustreza, saj ga je Jezus označil za ,očeta laži‘ (Janez 8:44). Nasprotno pa je Božji odziv na smrt bodrilna obljuba.

Kakšna obljuba

To je obljuba vstajenja mnogih. Grška beseda, prevedena z »vstajenje«, je anaʹstasis. Ta dobesedno pomeni »ponovno vstati« in se nanaša na vstajenje iz smrti. Da, človek leži mrtev, Bog pa ga s svojo močjo lahko ponovno dvigne. Človek izgubi svoje življenje, Bog pa mu ga lahko vrne. Božji sin Jezus Kristus je rekel, da »pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven« (Janez 5:28, 29). Apostol Pavel je izrazil svoje »upanje v Boga, [. . .] da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim« (Dejanja apostolov 24:15). Tudi Job, zvesti Božji služabnik predkrščanske dobe, je izrazil svoje upanje v vstajenje: »(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba. Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril« (Job 14:14, 15).

Ali ta jasna obljuba vstajenja ne postavlja na laž zamisli, da mrtvi živijo v duhovni obliki? Če bi mrtvi tako živeli in bi bili v nebesih oziroma v nekem duhovnem svetu, čemú jim potem vstajenje? Ali ne bi bili s tem že deležni svoje nagrade oziroma usode? Preučevanje Božje Besede odkriva, da so mrtvi zares mrtvi, da so brez zavesti in spijo. V takšnem stanju bodo vse do velikega prebujenja z vstajenjem v novem svetu, v raju, ki ga je obljubil naš ljubeči Oče Jehova. Toda če smrt ne pomeni ločitve duha od telesa in če duh ne živi naprej, kako je potem s primeri navideznih sporočil iz duhovnega sveta?

Sporočila iz duhovnega področja

Poroča se o številnih primerih, ko so ljudje prejeli sporočila iz, kot domnevajo, duhovnega področja. Kakšen pa je njihov pravi izvor? Biblija nas svari, da si »sam satan nadeva krinko angela luči. Nič posebnega torej ni, če si tudi njegovi hlapci nadevajo krinko pravičnih služabnikov« (2. Korinčanom 11:14, 15, EI). Da, da bi demoni (uporni angeli) laže prevarali in zapeljali ljudi, komunicirajo z živimi in včasih se celo kažejo kot takšne, ki želijo pomagati.

Pred takšno prevaro nas apostol Pavel takole svari: ‚Nekateri bodo odpadli od vere in se vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom‘ (1. Timoteju 4:1, EI). Torej vsak mrtvim pripisan odziv je zelo verjetno od demonov, ki si nadevajo krinko »angela luči« in širijo versko laž ter s tem zasužnjujejo ljudi praznoverju, kar pa jih spelje od resnice Božje Besede.

Dejstvo, da mrtvi ne morejo ničesar reči, niti storiti niti občutiti, potrjuje tudi Psalm 146:3, 4, ko pravi: »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve. Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« Kaj pa je ta duh, ki »izide«? To je človekova življenjska sila, ki se vzdržuje z dihanjem. Zatorej, ko se dihanje ustavi, prenehajo delovati tudi vsa človekova čutila. Je v stanju, ko se ničesar ne zaveda. Zato nikakor ne more nadzirati živih.

Biblija zato smrt človeka primerja s smrtjo živali, ko pravi, da se po smrti nobeden od njiju ničesar ne zaveda in da se oba vrneta v prah, iz katerega sta bila narejena. Propovednik 3:19, 20 pravi: »Kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost. Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.«

Bog Jehova ve, da demoni skušajo zapeljati ljudi v mišljenje, da je z mrtvimi mogoče komunicirati in da ti lahko nanje vplivajo, zato je svoje ljudstvo, staroveške Izraelce, posvaril: »Naj ne bo med vami nikogar, [. . .] ki vedežuje, ali tolmači znamenja, ali vražari, ali čaruje, ne nobenega zaklinjalca, ne nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve. Zakaj gnusoba je GOSPODU, kdorkoli dela kaj takega« (5. Mojzesova 18:10-12).

Očitno je torej; zamisel, da mrtvi lahko živim škodijo, ni od Boga. On je Bog resnice (Psalm 31:5; Janez 17:17). Za tiste, ki ljubijo resnico in ga častijo »v duhu in resnici«, je pripravil čudovito prihodnost (Janez 4:23, 24).

Jehova, Bog resnice in ljubezni

Naš ljubeč nebeški Oče, »ki nikoli ne laže«, je zagotovil: Mrtvi, ki so v grobovih, bodo milijon za milijonom obujeni z obetom večnega življenja v novem svetu pravičnosti (Titu 1:1, 2; Janez 5:28)! Ta ljubeča obljuba vstajenja odkriva, da se Jehova zelo zanima za blagor svojih človeških stvarjenj in da si srčno želi odpraviti smrt, žalost in bolečino. Zato se nam ni treba bati mrtvih, niti ni treba, da smo zanje in za njihovo prihodnost zaskrbljeni (Izaija 25:8, 9; Razodetje 21:3, 4). Naš ljubeč in pravičen Bog Jehova jih lahko ter jih tudi bo obudil in tako opravil z bolečino smrti.

V Božji Besedi, Bibliji, je obilje zapisov o tem, kakšno bo stanje na zemlji v tem obljubljenem novem svetu pravičnosti (Psalm 37:29; 2. Petrov 3:13). To bo čas miru, sreče in čas ljubezni med vsemi ljudmi (Psalm 72:7; Izaija 9:7; 11:6-9; Miha 4:3, 4). Vsi bodo imeli varen in lep dom ter prijetno delo (Izaija 65:21-23). Vsi bodo imeli na razpolago obilje dobre hrane (Psalm 67:6; 72:16). Vsi se bodo veselili prekipevajočega zdravja (Izaija 33:24; 35:5, 6). Medtem ko Biblija poroča, da bodo apostoli in omejeno število drugih z Jezusom vladali v nebesih, pa nič ne govori o kakih blaženih razmerah v nebesih, kamor bi duše drugih šle po smrti (Razodetje 5:9, 10; 20:6). To bi bilo čudno, če bi milijarde teh, ki so umrli, res živele še po smrti.

Ni pa čudno, če poznamo jasen biblijski nauk: mrtvi prenehajo obstajati kot žive duše. Ne morejo vam škoditi. Tisti, v spominskih grobovih, preprosto brez zavesti čakajo na od Boga določeni čas, ko bodo obujeni (Propovednik 9:10; Janez 11:11-14, 38-44). Naše upanje in naše stremljenje je torej uprto v Boga. »Radujmo in veselimo se, da nas je rešil« (Izaija 25:9, EI).

[Slika na strani 7]

Sveto pismo jasno odkriva, da bodo mrtvi vse do vstajenja popolnoma nedejavni