Življenje po smrti – kako, kje, kdaj

ČLOVEKOV Stvarnik in Dajalec življenja osebno jamči, da ni nujno, da se človeško življenje s smrtjo za vedno konča. Bog nam nadalje zagotavlja, da je mogoče, ne le zopet živeti eno življenjsko dobo, temveč da se nam nikoli več ne bo treba soočiti s smrtjo! Apostol Pavel je preprosto, vendar z zaupanjem dejal: »[Bog je] dal vsem poroštvo, ko ga je [Kristusa Jezusa] obudil od mrtvih.« (Dejanja 17:31, Janko Moder)

To pa seveda še vedno ne odgovarja na tri temeljna vprašanja: Kako se lahko mrtev človek povrne v življenje? Kdaj se bo to zgodilo? Kje se bo to novo življenje pričelo? Po svetu odgovarjajo na ta vprašanja zelo različno, vendar je pri tej zadevi glavni ključ za določitev resnice točno spoznanje o tem, kaj se ob smrti s človekom zgodi.

Ali je odgovor nesmrtnost

Povečini verjamejo, da ima vsak človek nesmrten del ter da umre le njegovo telo. Prav gotovo ste že slišali takšno trditev. Tisti del, za katerega trdijo, da naj bi bil nesmrten, je bodisi »duša« bodisi »duh«. Zanj pravijo, da preživi smrt telesa in kje drugje živi naprej. Odkrito rečeno, tako verjetje ne izvira iz Biblije. Starohebrejske biblijske osebe so sicer res pričakovale življenje po smrti, toda ne tako, da bi preživel kak njihov nesmrtni del. Z zaupanjem so se veselile, da bodo z vstajenjskim čudežem v prihodnosti ponovno zaživele na zemlji.

Očak Abraham je izreden zgled človeka, ki je veroval v prihodnje vstajenje mrtvih. Njegova pripravljenost, da kot žrtev daruje sina Izaka, je v Listu Hebrejcem 11:17–19 takole opisana: »Po veri je daroval Abraham Izaka, ko je bil izkušan [. . .], ker je pomislil, da more Bog zbujati tudi iz mrtvih; zaradi tega ga je tudi prejel kakor od mrtvih obujenega«, kajti Bog ni želel, da Izaka žrtvuje. O prvotnem verovanju Izraelcev, da se bodo enkrat kasneje povrnili v življenje (ne pa, da bodo takoj naprej živeli v duhovnem kraljestvu), je nadalje pričeval prerok Ozea: »Iz oblasti pekla [šeola, NW] [občečloveškega groba] jih rešim, iz smrti jih odkupim.« (Ozea 13:14)

Kdaj se je torej zamisel o inherentni človeški nesmrtnosti vrinila v judovsko razmišljanje in verovanje? Encyclopaedia Judaica priznava, da »je judovstvo doktrino o nesmrtnosti duše sprejelo verjetno pod grškim vplivom«. Toda predani Judje so kljub temu vse do Kristusovih dni verovali in pričakovali vstajenje v prihodnosti. To lahko jasno razberemo iz Jezusovega pogovora z Marto ob smrti njenega brata Lazarja: »Marta torej reče Jezusu: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl. [. . .] Reče ji Jezus: Brat tvoj vstane. Marta mu reče: Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:21–24)

Stanje mrtvih

Tudi o tem nam ni treba ugibati. Preprosta biblijska resnica je, da mrtvi »spijo«, so brez zavesti, ne da bi kar koli čutili ali vedeli. V Bibliji ta resnica ni opisana zapleteno ali težko dojemljivo. Razmislite o naslednjih lahko razumljivih svetopisemskih stavkih: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .] Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10) »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve. Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« (Psalm 146:3, 4)

Torej je razumljivo, zakaj je Jezus Kristus o smrti govoril kot o spanju. Apostol Janez je njegov pogovor z učenci takole zapisal: »Potem reče: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl.« (Janez 11:11–14)

Umre cel človek

Pri umiranju ne gre le za smrt telesa, ampak za smrt celotnega človeka. Glede na jasne biblijske izjave moramo skleniti, da človek nima nesmrtne duše, ki bi lahko preživela smrt telesa. Pismo jasno kaže, da duša lahko umre. »Glej, vse duše so moje; kakor duša očetova, tako duša sinova je moja; duša, ki greši, umrje.« (Ezekiel 18:4) Tu nikjer ne piše, da je beseda »nesmrten« ali »nesmrtnost« s človeštvom neločljivo povezana.

New Catholic Encyclopedia daje tole zanimivo ozadje hebrejske in grške besede, ki se ju v Bibliji prevaja z »dušo«: »Duša v SZ (Stari zavezi) je nepeš, v NZ (Novi zavezi) pa [psykhé]. [. . .] Prvotna oblika besede nepeš verjetno pomeni dihati; in ker se [. . .] živi od mrtvih razlikujejo po dihanju, nepeš tako pomeni življenje oziroma osebo ali pa enostavno posamezno življenje. [. . .] V SZ ni nikakršne dihotomije [delitve na dvoje] telesa in duše. Izraelec je videl stvari konkretno, videl jih je celovite, zato je človeka imel za osebo in ne za sestavljanko. Izraz nepeš smo sicer prevedli z besedo duša, vendar ta nikoli ne pomeni duše, ki bi bila ločena od telesa ali posameznika. [. . .] Ustreznica izrazu nepeš v NZ je [psykhé], ki lahko pomeni življenjsko počelo, življenje samo ali pa živo bitje.«

Vidite torej lahko, da nekdaj živa oseba ali živa duša ob smrti neha obstajati. Telo se vrne v »prah« oziroma v zemeljske elemente; bodisi postopoma, s pokopom in nato razpadom, ali pa hitro, s sežigom. Jehova je Adamu rekel: »Prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) Kako je potemtakem življenje po smrti mogoče? Mogoče je, ker si umrlega človeka zapomni sam Bog. Jehova ima čudežno moč in sposobnost ustvarjanja ljudi, zato ne bi smelo biti presenetljivo, da lahko v svojem spominu ohrani posameznikov življenjski vzorec. Da, vsako upanje na to, da bi kdo znova živel, je v Božjih rokah.

V tem pomenu je tudi rabljena beseda »duh«. O njem je rečeno, da se vrne k pravemu Bogu, ki ga je dal. Navdihnjeni pisec knjige Propovednik takole opisuje ta izid: »In prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Propovednik 12:7)

Samo Bog lahko koga oživi. Jehova je potem, ko je v Edenu ustvaril človeka, vdahnil v njegove nosnice »dih življenja« in napolnil Adamova pljuča z zrakom ter povzročil, da je ta življenjska sila oživila vse celice v njegovem telesu. (1. Mojzesova 2:7) Ta življenjska sila se s staršev na otroke lahko prenaša s spočetjem in rojstvom, vendar pa se človeško življenje lahko upravičeno pripiše Bogu, čeprav ga seveda prejmemo po starših.

Vstajenje – srečen čas

Vstajenja ne bi smeli zamenjevati z reinkarnacijo, ki v Svetem pismu nima nikakršne podlage. Reinkarnacija je prepričanje, da se človek po smrti ponovno rodi v eni ali več zaporednih eksistenc, ki naj bi bile v primerjavi z njegovim prejšnjim življenjem na višji ali nižji stopnji, odvisno pač od tega, kakšno karakteristiko naj bi si bil ustvaril v prejšnjem življenju. Po tem prepričanju se človek lahko »zopet rodi« bodisi kot človek bodisi kot žival. To pa je v precejšnjem nasprotju s tem, kar uči Biblija.

Beseda »vstajenje« je prevedena iz grške besede anástasis, ki dobesedno pomeni »znova vstati«. (Hebrejski prevajalci iz grščine prevajajo anástasis s hebrejskima besedama techiyáth hammethím, ki pomenita »oživitev mrtvih«.) Vstajenje zajema reaktivacijo posameznikovega življenjskega vzorca, ki ga je Bog ohranil v svojem spominu. Človek bo glede na Božjo voljo vstal bodisi v človeškem ali duhovnem telesu, vendar bo pri tem še vedno ohranil svojo osebno identiteto: isto osebnost in isti spomin, kot ju je imel ob smrti.

Da, Biblija govori o dveh vrstah vstajenja. Eno je vstajenje v nebesa z duhovnim telesom; to je za sorazmerno maloštevilne. Tako vstajenje je prejel Jezus Kristus. (1. Petrov 3:18) Pokazal pa je, da bodo to doživeli tudi posamezniki, izbrani izmed njegovih sledilcev, začenši z zvestimi apostoli, ki jim je obljubil: »Grem pripravljat vam prostora! [. . .] Pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Janez 14:2, 3) O tem vstajenju Biblija govori kot o »prvem vstajenju«, prvem po času in položaju. Pismo te, ki so tako obujeni v nebeško življenje, opisuje kot Božje duhovnike in sovladarje Kristusa Jezusa. (Razodetje 20:6) To ,prvo vstajenje‘ je številčno omejeno in Pismo samo razodeva, da jih bo izmed zvestih mož in žena vzetih samo 144.000. Dokazali bodo, da so vse do smrti bili značajni do Boga Jehova in Kristusa Jezusa ter aktivni v pričevanju drugim o svoji veri. (Razodetje 14:1, 3, 4)

Vstajenje mrtvih je nedvomno čas brezmejne sreče za vse obujene v nebeško življenje. Toda sreča se s tem še ne konča, kajti vstajenje je obljubljeno tudi tu, na zemlji. Obujeni se bodo pridružili neomejenemu številu teh, ki bodo preživeli današnjo hudo stvarnost. Apostol Janez je najprej videl majhno število teh, ki so dobili pravico do nebeškega vstajenja, nato pa je imel videnje ,velike množice, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov‘. Kolikšna sreča bo, ko se bodo milijoni, morda milijarde, povrnili v življenje tu, na zemlji! (Razodetje 7:9, 16, 17)

Kdaj bo to

Vsako veselje in sreča pa bi bila kratkotrajna, če bi se na zemljo vrnila smrt in bi bilo na njej polno vojn, prelivanja krvi, onesnaženja in nasilja, tako kot je danes. Ne, vstajenje mora pričakati okolje »nove zemlje«. Predstavljajte si: planet, očiščen ljudi in institucij, za katere se zdi, da vse do danes uničujejo zemljo in kvarijo njeno prvotno lepoto, da ne omenjamo nepopisne bede, ki so jo prinesli prebivalstvu. (2. Petrov 3:13; Razodetje 11:18)

Čas splošnega vstajenja je očitno še pred nami. Dobra novica pa je, da ta ni več daleč. Resda se mora še počakati na konec današnje zle stvarnosti, toda obilje dokazov potrjuje, da je blizu nenadni izbruh ,velike stiske‘, ki bo dosegel višek v ,vojski tistega velikega dne Boga, Vsegamogočnega‘ – navadno imenovani Harmagedon. (Matevž 24:3–14, 21; Razodetje 16:14, 16) Ta bo s tega čudovitega planeta, Zemlje, odstranila vso hudobijo. Za tem bo nastopila tisočletna vladavina Kristusa Jezusa, ko bo zemlja postopoma spremenjena v raj.

Med to milenijsko vladavino se bo, kot razodeva Biblija, pričelo vstajenje mrtvih. Takrat se bo izpolnila obljuba, ki jo je izrekel Jezus med svojim bivanjem na zemlji: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven [. . .] na vstajenje.« (Janez 5:28, 29)

Vpliv vstajenjskega upanja

Kako čudovito upanje vliva vstajenjski obet za prihodnost, ko se bodo mrtvi povrnili v življenje! Kako nas poživlja, ko se spopadamo s trpkostmi starosti, bolezni, nepričakovanih nesreč in žalovanja ter pri vsakodnevnih pritiskih in življenjskih težavah! Odvzema želo smrti – ne prežene vse žalosti, vendar se zaradi njega razlikujemo od tistih, ki za prihodnost nimajo nobenega upanja. Apostol Pavel je ta tolažilni učinek vstajenjskega upanja potrdil z naslednjimi besedami: »Nočemo pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal ž njim.« (1. Tesaloničanom 4:13, 14)

Morda smo že okusili resničnost tega, kar je orientalec Job nadalje opazil: »Človek razpada kakor trohnoba, kakor obleka, ki jo je razjedel molj. Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dviga iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.« (Job 13:28, New International Version; 14:1, 2) Zavedamo se tudi negotovosti življenja in mračne resničnosti, da lahko »čas in naključje« doleti vsakogar od nas. (Propovednik 9:11, EI) Prav gotovo ni nikomur med nami prijetna misel, da pravzaprav umira. Zanesljivo vstajenjsko upanje pa nam pomaga odgnati prežemajoči strah pred smrtjo.

Zato bodite srčni! Glejte dlje od morebitne pogreznitve v smrtni sen; glejte na vrnitev v življenje z vstajenjskim čudežem. Z zaupanjem zrite naprej, v obljubljeno neskončno življenje, in temu pridajte še veselje, ker veste, da je ta blagoslovljeni čas blizu.