Čeprav begunci, srečni v služenju Bogu

VOJNE, lakote, nesreče in nemiri. Za nekatere ljudi so to le novice s prve strani časopisja. Za mnoge druge pa so del vsakdanjega življenja. Jehovove priče pa se kot svetovna družba kristjanov dobro zavedajo, da vsakič, ko izbruhne vojna ali prizadene nesreča, nemara trpi tudi del njihove mednarodne bratovščine. In ko morajo ljudje pobegniti, da si rešijo življenje, so morda med njimi tudi naši bratje.

Priče v več afriških državah so morali leta prestajati podobne težave. Mnogi od njih so morali na pot. Od doma so vzeli, kar so pač lahko in šli iskat zatočišče. Čeprav jih je nekaj imelo kakšno prevozno sredstvo, morda kolo, pa je večina morala dneve, celo tedne hoditi, hoditi in zopet hoditi, da je prišla do svojega cilja.

Eden takšnih ciljev je bilo majhno mestece Mboki v Centralnoafriški republiki. Sem že leta prihaja tisoče moških in žensk, mladih in starih. Med temi je bilo tudi nekaj naših krščanskih bratov in sester ter interesentov. Sokristjani iz podružnice Watch Tower Societyja v Banguiju, glavnem mestu Centralnoafriške republike, so si seveda zelo prizadevali, da bi tem beguncem priskrbeli pomoč. Tako so tja, 1130 kilometrov daleč, petkrat poslali predstavnika z denarjem, hrano, obleko in zdravili, kar so velikodušno zbrali Priče iz Banguija. Čeprav ti, ki so velikodušno darovali vse to, niso imeli veliko denarja, pa so bili srečni, da so storili, kar so lahko.

Prihod v Mboki

Bratje iz podružnice so želeli izvedeti, kaj bi se za begunce lahko še storilo in kako bi se jim lahko duhovno pomagalo. Tako smo se, jaz z ženo ter posebni pionir Symphorien in njegova žena, z land cruiserjem, vozilom, ki ima pogon na vsa štiri kolesa, odpravili na pot. Symphorien je dobro poznal pot in je znal zandeško, jezik mboških beguncev. Do Mbokija smo potovali štiri dolge dni.

Zadnjih 400 kilometrov smo šli skozi čudovito valovito podeželsko pokrajino z ogromnimi kruhovci. Tu in tam smo se peljali mimo vasic. Na tem delu naše poti je žena naštela natanko 50 mostov. Mnogi od njih so bili zelo slabi in nekateri neprehodni. Nekatere smo s palicami in preperelimi trami popravili, nato prestavili avto v štirikolesni pogon, molili ter zelo pazljivo nadaljevali pot. Če je to bilo v bližini kake vasice, so za majhno plačilo hitro pritekli na pomoč mladi fantje. Presenetilo nas je, da so v visoki travi in v bližnjem grmovju vedno lahko našli kake kose lesa in deske z mosta. Zato smo pomislili, da so jih najbrž z mosta pobrali ter jih shranili tja za stranke v potrebi.

Trikrat smo pomoč teh mladeničev odklonili, saj so mostovi bili videti prenevarni, da bi se peljali čeznje. Zato smo zapeljali s ceste navzdol proti reki ter čez skale zopet navzgor in nazaj na cesto. Kako veseli smo bili, da je bila suha sezona, saj sicer ne bi bilo druge možnosti za nadaljevanje potovanja, razen morda s helikopterjem!

Kakšen kraj je Mboki? Na to smo večkrat pomislili, ko smo se vozili po tej neskončni »pisti«. »Piste« je francoska beseda, ki jo v Centralnoafriški republiki uporabljajo za peščeno, skalnato in gruščnato cesto oziroma pot s tisočerimi luknjami.

Četrti dan, le malo po poldnevu, je Symphorien pokazal na travnate koče sredi papaj in maniokovih polj ter vzkliknil: »Voilà! Tu se začne Mboki.« Nad tem, kar smo videli, smo bili nemalo presenečeni. »To je Mboki? Kje pa je taborišče?« smo se vprašali. To kar smo videli, namreč ni bilo taborišče. Povsod so bile razsejane hiše. To so bile majhne, a čiste kočice s travnatimi strehami. Povsod naokoli so bila drevesa in grmičevje. Poleg hiš pa so ljudje gojili poljščine. Mboki ni bilo taborišče, kakršnega smo pričakovali. To je bila velika vas, dolga približno 35 kilometrov.

Srečanje z brati

Bratje v Mboki so vedeli da pridemo, vendar so mislili, da bo naše potovanje trajalo pet dni. Ko so zaslišali naš avto, so pritekli k nam. Možje, žene in otroci so pohiteli iz svojih koč in dvorišč ter prišli s polj, da bi nas pozdravili. Vsi so bili veseli in nasmejani ter nam, če je bilo mogoče, kar nekajkrat stisnili roko. Pozdravile so nas tudi matere, držeč v iztegnjenih rokah svoje otroke. Vsi so nas želeli pozdraviti in so nam izrekli zelo prisrčno dobrodošlico.

V tem trenutku z ženo zaradi jezikovne ovire nisva mogla kaj dosti narediti. Poskusila sva z nekaj francoščine, sangoščine, angleščine in arabščine. Večina teh bratov pa je govorila, brala in pisala v zandeščini. Zato je moral Symphorien prevajati, ko je pojasnjeval program našega obiska.

Peljali smo se še nekaj kilometrov in dospeli do kraljestvene dvorane. To je bila prva »cerkev« kake vere v Mboki, da so jo zgradili begunci. Tu so nam stisnili roko še drugi bratje, sestre, njihovi otroci in interesenti. Skupaj z brati nas je prišlo pozdravit celo veliko sosednjih otrok.

Bratje so nam, svojim obiskovalcem, pripravili dve hišici. Bili sta zelo čisti. V njiju so nas čakala vedra čiste vode. Mi pa smo hrano in pitno vodo pripeljali s sabo. Pričakovali smo namreč slabše stanje pa tudi svojim bratom nismo želeli biti v breme. Med raztovarjanjem vozila, nas je neko dekle prišlo vprašat, kako pripravljenega piščanca želimo za večerjo, pečenega ali kuhanega v omaki? Kaj takega nismo pričakovali. Vprašali smo jo, kaj so nameravali narediti kot prilogo. Odgovorila je: maniok. Zato smo se odločili za piščanca v pikantni omaki. Naša zelo velika lakota je bila to noč dobro potešena. Hranili pa so nas še naprej, vsak dan, opoldan in zvečer. Nismo mogli verjeti — begunci nas hranijo in skrbijo za nas, čeprav sami nimajo veliko.

Srečna mala občina

Bili smo torej tu, v tem oddaljenem kraju, toda med našimi enaindvajsetimi brati. Le dva od njih sta tja prišla že krščena. Drugi so bili še interesenti. Nadaljevali so s preučevanjem in se v zadnjih dveh letih krstili. Štirje so se v bližnji reki krstili še med našim obiskom.

Tak izjemen zgled je Faustino. Preden je prišel v Mboki, je od prijatelja izvedel temeljne biblijske resnice. Kar se je naučil, je cenil. Kmalu sta skupaj s prijateljem začela oznanjevati drugim. Toda doživela sta nasprotovanje in se zaradi »vznemirjanja prebivalcev« s svojo vero znašla v zaporu. Faustinov prijatelj je v zaporu iz strahu popustil in bil izpuščen. Dva meseca kasneje so Faustinu sodili. Toda bilo je očitno, da so obtožbe neutemeljene, zato so ga izpustili. Ko je na področju, kjer je živel, prišlo do vojne, je pobegnil v Centralnoafriško republiko. Tu se je srečal z brati in nadaljeval z biblijskim preučevanjem. Julija 1991 se je krstil in 1992 stopil v polnočasno službo kot redni pionir.

Vesela in prijazna mala občina Mboki ima posebnega pionirja in šteje 21 oznanjevalcev. Kot starešini služita brata, ki govorita angleško, in lahko tako dobro sodelujeta z banguijsko podružnico. Pričakovali smo, da bomo te naše begunske brate našli v težkih in brezupnih okoliščinah, pa ni bilo tako. Čeprav so gmotno revni, se ni nihče pritoževal, bil zaskrbljen ali godrnjal. Bratje so si po prihodu v Mboki zgradili koče in hiše, začeli pridelovati hrano in rediti piščance. Imeli so sicer manj kakor prej, toda so živi in skupaj s sokristjani.

V Mboki je nekako od 17.000 do 20.000 beguncev, vendar je to število z vsakim mesecem večje. Naši bratje imajo zato veliko področje za službo. Z njimi smo šli na oznanjevanje in bilo je res zanimivo. Pogosto uporabljajo Biblijo v zandeščini. Ta prevod vsebuje v Hebrejskih spisih Božje ime in na nekaterih mestih tudi v Krščanskih grških spisih. Bog za te ljudi ni le »Mboli« (v zandeščini »Bog«), temveč »Yekova«, kakor izgovarjajo Božje osebno ime. Izraz »Mboli Yekova« je nekaj običajnega. Toda protestantski prevodi v mnogih drugih afriških jezikih ne ravnajo enako pravilno, temveč raje nadomestijo »Jehova« z »Nzapa«, »Nzambe« ali z drugimi afriškimi imeni za Boga.

Kraljestvena dobra vest se v skladu z Jezusovo prerokbo oznanjuje po vsem svetu, tudi v Mbokiju (Matevž 24:14). Tamkajšnja občina je zdaj dobro preskrbljena z Biblijami, knjigami, revijami, brošurami in traktati v vseh potrebnih jezikih. V prihodnje bo morda na razpolago še več izdaj v zandeščini.

Čakanje na stalen dom

Prvi večer smo predvajali Družbine diapozitive »Srečni obiskovalci kongresov v Vzhodni Evropi slavijo Jehova«. Naslov programa naslednji večer pa je bil »Pripeljati mnoge k pravičnosti v tem času konca«. Predvajanje je bilo poleg kraljestvene dvorane, na prostem, pod jasnim nebom in svetlim mesecem. Kakšno vzdušje! Diapozitive je prišlo gledat več sto ljudi, naši bratje pa so bili veseli in ponosni, da so lahko prebivalcem predstavili nekaj posebnega.

Nastopil je ponedeljek in pripravili smo se za vrnitev. Pred nami so bili nadaljnji štirje dnevi potovanja po istih cestah in čez istih 50 mostov. Neka sestra je vztrajala, da nam pripravi popotnico — dva pečena in s česnom začinjena piščanca. Kako lepo sta tisto jutro dišala v land cruiserju. Opoldan smo se ustavili v goščavi, da bi ob razmišljanju o naših bratih iz Mbokija pojedli pečenega piščanca. Čeprav morajo ti bratje živeti kot begunci, pa dalje zvesto služijo Jehovu in čakajo stalen mirni dom na novi zemlji, ki jo je obljubil Bog (2. Petrov 3:13). (Prispevek)