Strah pred mrtvimi je zelo razširjen

Od sončnega zahoda je minilo že kar nekaj časa. Domov se vračate malo pozneje, kakor ste nameravali. Pot vas pelje mimo domačega pokopališča in srce vam začne hitreje biti. Noč je temna in spokojna, zato slišite vsak najmanjši šum. Nenadoma v daljavi zaslišite rezek, vznemirljiv zvok. Pospešite korak, dvigne se vam tudi srčni utrip in pohitite pod varno domače okrilje.

ALI ste že kdaj doživeli, kaj tako vznemirljivega, ko ste bili na pokopališču ali blizu njega? Če ste, potem je na vas nemara vplivala po vsem svetu razširjena verska zamisel, da lahko duhovi mrtvih pomagajo ali pa škodijo živim.

Kot rezultat verovanja, da mrtvi potrebujejo pomoč živih oziroma, da ti lahko, če se jim ne ugodi, škodijo živim, so se razvili mnogi praznoverni običaji. V nekaterih latinskoameriških državah je pri mnogih na primer običaj, da tam, kjer je kdo umrl zaradi nesreče, postavijo majhno bivališče s križem. Tu prižigajo sveče, prinašajo rože, vse to pa zato, da bi pokazali zanimanje za dušo oziroma duh mrtvega ali da bi tej duši oziroma duhu pomagali. Včasih krožijo govorice o »čudežnih« odgovorih na molitve, zato ljudje pogosteje obiskujejo mesto animita — majhno bivališče duše oziroma duha mrtvega. Tu dajejo mandas oziroma obljube, da bodo, če jim bo mrtvi pomagal doseči ali prejeti kaj, morda čudežno ozdravitev, pokazali svojo hvaležnost na poseben način. Lahko se govori tudi, da se duša kakega človeka prikazuje v temni noči in straši prisotne. Splošno razširjena pa je govorica, da so te duše penando in da vznemirjajo žive zaradi preteklih dogodkov.

V mnogih deželah si ljudje zelo prizadevajo ugoditi »duhovom« umrlih. Prirejajo pojedine, darujejo žrtve, izrekajo pomirjujoče besede — in to vse zato, da bi se zaščitili pred maščevanjem duha mrtvega človeka. Menijo, da pomiritev njegovega duha prinese nagrade in blagoslove živim, ki jih je zapustil.

Neko poročilo iz Afrike pravi: »Mnogi verjamejo, da se nič ne zgodi ,običajno oziroma naravno‘. Misli se, da vse — bolezen, katastrofo, nerodovitnost, gospodarski zlom, preobilo deževje ali prehudo vročino, nesreče, družinsko neenotnost, smrt — povzročijo ti nevidni duhovi, ki imajo nadčloveško moč.« Neko drugo poročilo pa pove: »Ljudje verjamejo, da so duhovi njihovih prednikov nekje v nebesih, od koder stalno opazujejo žive svojce na zemlji. Misli se, da imajo predniki nadnaravno moč, s katero lahko blagoslovijo in zaščitijo svoje sorodnike na zemlji ali pa jih kaznujejo, odvisno pač od tega, ali ti sorodniki svoje mrtve častijo ali pa jih zapostavljajo.«

Toda, ali je to v skladu z Božjo Besedo? Kaj menite vi?

[Slika na strani 4]

»Animita« v Čilu