Delavci — služabniki

1. Kako so imenovani v Rimljanih 13:1—6 uradniki posvetnih vladavin v odnosu na krščanskega Boga?

WILLIAM Tyndale je leta 1526 v svojem prevodu iz originalne grščine v tedanji ljudski angleški jezik, pisal o »višjih« ali »oblastvenih silah« tega sveta in jih označil kot Božjo služabnico: »Božja služabnica je namreč, tebi v dobro. Če pa delaš hudo, se boj, kajti meča ne nosi zaman; saj je Božja služabnica, ki se maščuje v strahovanje tistega, ki dela hudo. Zato se je treba pokoravati, ne samo zaradi strahovanja (kazni), ampak tudi zaradi vesti. Zato namreč tudi davke plačujete, kajti božjo službo izvršujejo in je prav to njihovo opravilo.« (Rim. 13:1—6, EI)

2. a) Ali temelji dejstvo, da se uradniki posvetnih vladavin nazivajo »ministri«, na Tyndalovem prevodu iz leta 1526? b) Ali se zaradi tega, ker jo tako uporabljajo posvetne vladavine, Pavel in kristjani, ki niso del tega sveta, ne bi smeli imenovati tako?

² Seveda ne bomo zato mislili, da dodeljevanje določenih nazivov državnim uradnikom v raznih političnih vladavinah, kot na primer ministrski predsednik ali minister tega ali onega, temelji na prej navedenih besedah apostola Pavla. Celo če bi bilo tako, je velika razlika med posvetno službo takšnih politikov, imenovanih »Božji služabniki« in religiozno »službo« apostola Pavla in njegovih krščanskih bratov, ki niso del tega sveta. Njihova delovna področja se zelo razlikujejo. Uporaba izraza »služabnik« (angl. minister) v državniškem smislu, kakor jo uporabljajo posvetni politiki, ni Pavla in njegovih krščanskih bratov oviralo, da se ne bi enako imenovali »služabniki«, seveda v religioznem smislu, v soglasju z jeziki, ki imajo to besedo.

3. Ali so današnje Jehovine priče, ki oznanjujejo od hiše do hiše, ‚Božji služabniki (ministri) v dobri vesti o Kristusu‘, enako kakor sta bila Tihik in Timotej?

³ Ko je apostol Pavel v listu Efežanom 6:21 Tihika imenoval »ljubljeni brat in zvesti služabnik (minister) v Gospodu«, ga ni poistovetil z duhovništvom krščanstva. (Glej tudi Kološanom 1:7; 4:7.) Pavel je tudi Timoteja imenoval ‚brat naš in služabnik (minister) Božji‘. (1. Tesal. 3:2) Vsekakor so Jehovine predane, krščene priče, ki danes oznanjujejo »dobro vest o kraljestvu« od hiše do hiše, ‚Božji služabniki (ministri) v dobri vesti o Kristusu‘. (Mat. 24:14; Marko 13:10)

4. Kaj pokazuje Sveto pismo glede tega, če imajo krščanski člani skupščine v celoti ali njeni posamezni člani neko službo?

⁴ Kako pa je s skupščino krščenih prič kot celoto? Skupščini v Tiatirih (Mala Azija), je oslavljeni Božji Sin, Jezus Kristus, rekel: »Vem za dela tvoja in ljubezen in vero in službo.« (Raz. 2:18, 19) Skupščini v Korintu (Ahaja, Grčija), je pisal Pavel: »In različne so službe, isti pa je Gospod.« (1. Kor. 12:5, EI) V soglasju s tem dejstvom je Jezus Kristus od binkošti leta 33 n. št. dalje dajal svoji skupščini na zemlji darove v obliki ljudi, kot so bili: apostoli, preroki, evangelisti, pastirji in učitelji. S kakšnim namenom? »Da se tako sveti usposobijo za delo službe (dobesedno: ministrsko službo), in se zida telo Kristusovo.« (Efež. 4:7—12, EI) Nazadnje je pisal apostol Pavel vsem članom hebrejske skupščine v Jeruzalemu: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« (Hebr. 6:10) Tako so vsi opravljali od Boga Jehove priznano službo.

SVETOVNO DELO

5. a) Ali se lahko služabniki po biblijskem pravilu delno ukvarjajo s posvetnim delom, v nasprotju z običajem poklicnih služabnikov krščanstva? b) Kdaj se je v biblijskih prevodih pojavil izraz »minister«?

⁵ Biti po Svetem pismu služabnik (minister) ‚kot del predane, krščene skupščine Jehovinih prič, ne pomeni živeti v udobju in brezskrbno. Mnogi lahko pridejo na tako misel, če opazujejo ureditev ali priprave poklicnih služabnikov religioznih sestavov krščanstva glede življenjskih potreb. Toda po navdihnjeni Bibliji ne bi smelo biti tako. Tisti, ki so »služabniki« (ministri) po biblijskem pomenu besede, lahko imajo tudi delno posvetno zaposlitev. Celo Jezus Kristus je do svojega tridesetega leta delal kot tesar v Nazaretu! Šele potem se je popolnoma posvetil službi, za katero je bil maziljen z Božjim duhom. Ne vemo sicer, ali je govoril latinsko in uporabljal njen izraz »minister«, toda ko so hebrejske in grške spise prevedli v latinščino, ki jo je govorilo Rimsko cesarstvo, se je v tem prevodu pojavila beseda minister (služabnik).

6. a) Kaj pomeni služabnik po korenu odgovarjajoče latinske ali grške besede? b) Kako je Pavel lahko tedaj »oslavil« svojo službo?

⁶ Ker izvira beseda minister od latinskega pridevnika minus, kar pomeni »manj«, je minister dejansko tisti, ki »je, ali dela nekaj, kar je manjše« (lat. quod minus est). Temu odgovarjajoče ima tudi koren grške besede di.a’ko.nos nižji pomen. Menijo, da je njen koren sestavljen iz dveh besed: di.a’ (kar pomeni »skozi«) in konis (kar pomeni »prah«). Grška beseda torej predstavljat misel, da nekdo gre skozi prah, da bi se ponudil za neko službo ali jo opravil. Čeprav ima koren te grške besede nižji pomen, jo je apostol Pavel vseeno uporabil, ko je rekel: »Hvalim svojo službo.« (Rim. 11:13) To je dokazal tako, da je v njej zdržal do konca.

7. a) Ali postaja služba vesti o Kraljestvu manj vredna, ker služabniki zanjo ničesar ne zahtevajo? b) Kako gledajo na katerokoli potrebno posvetno zaposlitev služabniki Kraljestva?

⁷ Pavel te službe ni opravljal tako goreče zaradi lastne slave. Oznanjal je drugim »dobro vest«, ne da bi jih to kaj stalo ali da bi do njega imeli neke obveznosti. Toda s tem ni zmanjšal vrednosti svoje službe. Tisti, ki so »dobro vest« sprejeli, so vendar morali ‚izračunati stroške‘, čeprav so to storili v lastno korist. Pavel je bil zelo počaščen, ker mu je bila zaupana takšna slavna »dobra vest«, služba, ki se ne da primerjati z nobeno še tako dobro plačano posvetno zaposlitvijo. Danes Jehovine priče posnemajo zgled apostola Pavla. Kako? Tako, da te službe obveščanja o Božjem kraljestvu ne opravljajo za osebni dobiček v materialnem ali posvetnem pogledu. Prepričani so, da je nepravilno rokovati z vestjo Kraljestva tako, kot z neko komercialno stvarjo, kot da se z njo doseže samo sredstva za udobno življenje. Posvetno delo, ki ga morda morajo opravljati, je pri njih na drugem mestu, stranski poklic. Služba Kraljestva je nekaj, za kar se žrtve izplačajo!

8. Kako je Pavel, ko je prišel v Rim, še najprej ‚hvalil svojo službo‘?

⁸ Ko je apostol Pavel prišel končno v Rim in se povezal s skupščino, je še naprej delal to, kar je rekel v svojem pismu, katerega je leta prej napisal Rimljanom: ‚hvalil je svojo službo‘. Kako mu je to uspelo, saj je bil vendar zapornik? Njegov zvesti sopotnik, zdravnik Lukež, nam o tem poroča: »Ko smo pa prišli v Rim, ... a Pavlu se je dovolilo prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, ki ga je varoval. Zgodi se pa po treh dneh, da skliče Pavel prvake Judov. In ko so se sešli, jim je rekel ... On pa je ostal celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so k njemu prihajali, oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.« (Dej. ap. 28:16—31; Efež. 6:20)

9. V koliki meri je postal Pavlov pripor in vzrok zanj javno znan v Rimu; kako so se zaradi tega počutili kristjani v mestu?

⁹ Kakšen pa je bil rezultat te Pavlove dejavnosti, medtem ko je bil po krivici zaprt? Takole nam pove: »Želim pa, da spoznate, bratje, da je pripomoglo še bolj v prospeh (razširjenju, EI) evangeliju to, kar me je zadelo, tako da so spone moje postale očitne, da so za Kristusa, vsej cesarski straži in vsem drugim, in da si večina bratov, v Gospodu dobivši zaupanje po mojih sponah, upa bolj brez strahu govoriti besedo Božjo.« »Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno pa oni iz cesarjeve hiše.« (Filip. 1:12—14; 4:22)

SEDAJ JE ČAS, HVALITI SLUŽBO

10. Kdaj se je ostanek Jehovinega zvestega, predanega in krščenega naroda odzval pozivu, naj izide iz svetovnega kraljestva krive religije?

¹⁰ Jehovine priče so se odzvale Božjemu pozivu in izšle iz Babilona velikega ali svetovnega kraljestva krive religije. Med prvo svetovno vojno, od 1914 do 1918, je Babilon veliki sodeloval s političnimi silami, ki so vodile vojno, in povzročil, da se je glede predanega, krščenega ljudstva Boga Jehove izdajalo razne prepovedi. Te omejitve so šle tako daleč, da so bili vodilni člani glavne pisarne njihove organizacije kaznovani z zaporno kaznijo. Toda v povojnem letu 1919, so bili izpuščeni iz zaporov. Tedaj so spoznali, da se morajo preusmeriti na službo oznanjevanja »dobre vesti o Kraljestvu« po vsem svetu. (Mat. 24:14)

11. a) Kako so člani ostanka razgalili Babilon veliki na kongresu 1919. leta? b) Katero prihajajoče razdobje so pozdravili in kateri časopis je v soglasju s tem začel izhajati?

¹¹ Ostanek je bil torej na novo organiziran, da oznanjuje »dobro vest« o Kraljestvu po vsem svetu kot še nikoli poprej. V ta namen so imeli septembra leta 1919 kongres v Cedar Pointu (Ohio, ZDA). Tam so javno razodeli, da Babilon veliki podpira takrat ustanovljenega osmega biblijskega kralja, ki ga je duhovništvo protestantske cerkve imenovalo »politični izraz Božjega kraljestva na Zemlji«. Delegati kongresa so pozdravili »zlati vek«, ki bo nastopil po Božjem nebeškem Kraljestvu pod Kristusom. Kakor je bilo objavljeno na kongresu, je oktobra 1919 začel izhajati nov časopis, ki je dopolnjeval Stražni stolp, imenoval pa se je »Zlati vek«. Pozneje je bil zaradi vedno večje potrebe človeške družine po tolažbi, naziv tega časopisa spremenjen v »Tolažba«, po drugi svetovni vojni pa je bil preimenovan v »Prebudi se«.

12. a) Kakšno novo označbo si je nadel ostanek, s čemer so izboljšali videz v službenem pogledu? b) Kako se je to vse odražalo na njihovi služba za Kraljestvo?

¹² Vse to je dalo tem oznanjevalcem Božjega vzpostavljenega Kraljestva nov vidik službe. Leta 1931 so s sebe otresli vsa sramotna imena, s katerimi jih je Babilon kar naprej nazival, ker so si tedaj privzeli ime, ki temelji na biblijski prerokbi, to je Jehovine priče. (Iza. 43:10—12) Dalo jim je novo identifikacijo v nasprotju z Babilonom velikim in njegovimi posvetnimi pokrovitelji. Njihovemu Bogu, Jehovi, je ugajalo to slačenje religioznih oblačil, umazanih in oskrunjenih z Babilonom velikim. V njegovih očeh so izgledali drugače. Bilo je tako, kot da bi — slikovito povedano — maziljeni ostanek oblekel ‚svečana oblačila‘, ki odgovarjajo njegovi duhovniški službi. (Zah. 3:4, 5) To je hvalilo, častilo in oslavilo njihovo službo pred Bogom.

13. a) Kakšen nadaljnji dokaz je bil leta 1935 dan za to, da je ostanek spet v Božji milosti? b) V kateri službi se je »velika množica« pridružila ostanku?

¹³ Je bil kakšen viden dokaz za to, da je bil maziljeni ostanek po prvi svetovni vojni ponovno v Božji milosti? Da, ker so se tisti, ki so se izkazali kot »velika množica« iskrenih iskalcev edinega živega in resničnega« Boga, začeli priključevati razmeroma majhnemu ostanku »kraljevskega duhovništva«. (1. Petr. 2:9) To se je končno zgodilo spomladi leta 1935. Tedaj je bil v Washingtonu glavni kongres in 31. maja je predsednik Skupnosti Stražnega stolpa govoril o temi »velika množica«, na osnovi Razodetja 7:9—15. Naslednjega dne je 840 oseb simboliziralo svojo predanost Bogu Jehovi s krstom v vodi. Večina teh novokrščenih je imelo upanje »velike množice« za življenje v zemeljskem raju pod Kristusovim kraljestvom. Zelo dobro so vedeli, da to pomeni, da se morajo priključiti maziljenemu ostanku v delovanju od hiše do hiše kot služabniki Boga Jehove. Tudi oni so začeli ‚hvaliti svojo službo‘.

14. Kakšno obveznost ima zaradi svoje predanosti in krsta »velika množica«, čeprav večina od njih ne more posvetiti vsega svojega časa oznanjevanju Kraljestva?

¹⁴ Doslej se je stotisoče ovcam podobnih oseb zbralo ob strani maziljenega ostanka in se mu pridružilo v službi za Kraljestvo. Vsi ne morejo posvetiti tej službi ves svoj čas kot polnočasni oznanjevalci, potujoči predstavniki Družbe Stražnega stolpa. Obveznosti od večine zahtevajo, da rabijo del svojega časa za opravljanje posvetnega dela, ali celo večino svojega časa. Toda njihova predanost Bogu, simbolizirana s krstom v vodi, jih poziva, da so njegovi služabniki in da služijo interesom njegovega Kraljestva.

15. Zakaj so nekateri v podobni situaciji kot apostol Pavel, ko je bil v Korintu?

¹⁵ So v podobni situaciji kot apostol Pavel, ki je leto in pol izdeloval z Akvilo, hebrejskim vernikom, šotore v Korintu. (Dej. ap. 18:1—11) Nekateri morda danes Pavla uvrščajo med ‚splošne religiozne služabnike‘.

16. Kaj je o svojem posvetnem delu rekel Pavel, ko se je na svojem potovanju v Jeruzalem ustavil v Miletu?

¹⁶ Pravtako se spominjamo tega, kar je rekel Pavel na svoji poti v Jeruzalem, ko se je ustavil v pristanišču Miletu v Mali Aziji. Od tam je poklical starešine ali nadzornike skupščine Efeza. Med drugim jim je rekel: »Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas. ... Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.« (Dej. ap. 20:31—35)

17. a) Ali je Pavel ponižal svojo službo, ker je občasno opravljal posvetno delo? Zakaj je delal? b) Kaj naj rečemo o tem, ali so bili tudi drugi Bogu predani kristjani zaposleni, in kateri tempeljski služabniki so primer za to?

¹⁷ Z občasnim opravljanjem posvetnega dela — dela, ki je bilo plačano, Pavel ni poniževal svoje kraljevske službe. Delal je zato, da je lahko oznanjeval in poučeval, ne da bi to njegove poslušalce in učence kaj stalo. Tako ga nihče ni mogel obtožiti, da je poučeval samo zato, da bi prišel do denarja. (1. Kor. 9:13—18) V tem primeru je resnično delal tako, kot je sam rekel: »Oslavljam svojo službo.« (Rim. 11:13, NS) Bil je delavec — služabnik, ki je za svoje vzdrževanje sam skrbel in s tem dokazal, da je imel čiste, nesebične nagibe v svoji kraljevski službi. Tudi njegovi predani krščanski sodelavci so bili povečini delavci — služabniki, nekateri so bili celo sužnji nekrščanskih gospodarjev. (Dej. ap. 18:1—4; Rim. 16:3—5) Ni nujno, da bi posvetno delo sramotilo ali poniževalo kraljevsko službo, ker ne smemo pozabiti, da so Leviti pod Mojzesovim zakonom zaveze za Izrael služili v templju Jeruzalema samo en teden na pol leta, poleg letnih praznikov v Jeruzalemu. Ostali čas pa so Leviti živeli po mestih v vsej deželi in delali za vzdrževanje svojih družin. Tudi oni so bili delavci — služabniki.

18. a) Ali zaslužijo takšni delavci — služabniki, Jehovine priče, pozornost, kakršno se daje služabnikom Babilona velikega? b) Kako ti zaposleni služabniki ‚oslavljajo svojo službo‘, ko opravljajo posvetno delo?

¹⁸ Ker so mnoge Jehovi predane, krščene priče dolžne opravljati posvetno delo večino svojega časa, to ne pomeni, da oni niso pravi Božji služabniki, ki jim pripada vsa pozornost, kakršno izkazujejo vlade religioznim služabnikom Babilona velikega. Čeprav so tako delavci kot služabniki, dajejo interese Božjega kraljestva pred vse ostalo. Ker oznanjujejo Božje kraljestvo celo od hiše do hiše, so dejansko služabniki (ministri) Kraljestva, na nič manjši stopnji kot politični ministri v vladah tega sveta. S hvalevredno opravljenim delom za svoje delodajalce ti delavci — služabniki neposredno ‚oslavljajo svojo službo‘. To časti Boga, kateremu ‚prinašajo sveto službo‘.

19. a) Kaj bo storil delavec-služabnik v meri svojih možnosti, če se okoliščine odgovarjajoče spremenijo? b) Kaj bo storila vsaka predana in krščena Jehovina priča, ne glede na to, koliko časa uporabi neposredno za interese Kraljestva?

¹⁹ Če delavcem — služabnikom okoliščine dovoljujejo, da stopijo v polnočasno službo za Kraljestvo, je razumljivo, da bodo s cenjenjem sprejeli službo Božje besede v meri, kolikor jim je le mogoče. V vsakem primeru, bodisi da se lahko popolnoma posvetimo interesom sedaj vzpostavljenega Božjega Kraljestva pod Kristusom, ali samo delno, nenehno ‚oslavljajmo svojo službo‘.