Kaj pravi Biblija?

Je kristjanom dovoljeno sežigati mrtve?

KAKŠNI so tvoji občutki, če pomisliš na možnost, da upepelijo truplo tvojega umrlega sorodnika? Ali meniš, da je upepelitev enako primerna kakor pokop? Ali pa se tvoji občutki upirajo misli na upepelitev? Se ti zdi neprimerno ali celo nebiblijsko?

Tvoje mnenje je morda pod vtisom tega, kar je v navadi v krajih, kjer prebivaš. V nekaterih deželah pa je upepelitev povsem vsakdanja. V Angliji in na Danskem upepelijo na primer več kot polovico umrlih, na Japonskem pa skoraj vse. V Združenih Državah Amerike upepelijo približno osem odstotkov umrlih, v drugih deželah pa je to še bolj nenavadno. Zakaj takšne razlike?

Brez dvoma krajevne okoliščine vplivajo na običaje, povezane s pokopom. V nekaterih področjih je na primer večji del leta tlo zmrznjeno, na razpolago pa je malo drv. Zato je navada, da umrlega izpostavijo pticam ali drugim živalim. V takih deželah pokopljejo ali upepelijo samo ljudi srednjega in višjega sloja. V deželah pa, kjer je na razpolago malo tal, dajejo prednost upepelitvam, ker je to cenejše od pokopavanja v zemljo.

Pri upepelitvah imajo seveda svojo vlogo tudi religiozni pogledi. Stari Grki in Rimljani so zagovarjali mišljenje, da ima človek neumrljivo dušo, zato so nekateri od njih menili, da je upepelitev odlična možnost, da se duša hitro osvobodi iz mrtvega telesa.

V nasprotju pa poroča Encyclopaedia Judaica: »Odstranitev mrtvega telesa s sežigom ni židovska navada, in za s tradicijami povezane Žide je obvezen pokop v zemljo.« Tudi rimskokatoliška cerkev se je stoletja zagrizeno borila proti upepelitvam. Proti koncu 19. stoletja je kanonsko pravo 1240 celo določilo, da se odreče cerkveni pogreb katoličanom, ki dovolijo, da se njihovo truplo pozneje upepeli, razen če to pred smrtjo obžalujejo. Papeževa odločitev iz leta 1963 je to stališče malo popravila, še vedno pa vztraja, da se upepelitvam izogne, razen če je to neizogibno potrebno.

In kaj Biblija meni o upepelitvah? Je kristjanom dovoljeno upepeliti umrle?

V biblijskih časih

V biblijskem času so Božji služabniki telo umrlega običajno položili v votlino, grobnico ali grob. Primer za to je Abraham. Po smrti svoje ljubljene žene Sare je kupil votlino za družinsko grobnico. (1. Moj. 23:2—20; 49:29—32) Abrahamovi potomci, Hebrejci, so primernemu pogrebu neke osebe pripisovali precejšen pomen. Bila je velika nesreča, če nekdo ni bil deležen pogreba. (Jer. 14:16) Da je Jehova zavrgel kralja Jojakima je prišlo do izraza v prerokbi, ki je napovedovala, da bo kralj deležen »oslovskega pogreba«, da bodo njegovo truplo odvlekli iz mesta in ga pustili nepokopanega. (Jer. 22:18, 19; primerjaj Jeremija 25:32, 33; Izaija 14:19, 20.)

Ker je bil pri Hebrejcih pogreb tolikšnega pomena, bi bilo onečaščujoče, če nekoga ne bi pokopali in njegovo truplo enostavno sežgali kakor odpadke. Tudi postava je v zvezi z določenimi zločini zahtevala, da so zločinca usmrtili in njegovo truplo sežgali. (3. Moj. 20:14; 21:9; Jozua 7:15, 20) V času Jezusa je bila dolina Hinom južno od jeruzalemskega obzidja prostor za smeti, kjer je stalno gorel ogenj, ki je uničeval odpadke. Tja so metali trupla zločincev, za katere so menili, da si ne zaslužijo dostojnega pogreba. Jezus je to uporabil kot simbol za popolno uničenje brez upanja na vstajenje. (Marko 9:47, 48; Mat. 5:22)

Ali pa ti primeri sežiganja trupel pokazujejo, da bi bilo neprimerno mrtvega upepeliti?

Prvič: Postava ni vedno povezovala zločince in sežiganje trupel. Hebrejci so uporabili tekst v 5. Mojzesovi 21:23 kot dokaz v prid pokopu v zemljo. Tukaj je rečeno, da telo moža, ki je bil usmrčen in obešen na kol, ne sme ostati na njem čez noč, »temveč ga moraš tisti dan pokopati«. Upepelitev je bil samo eden od načinov odstranitve trupla zločinca.

Spoznamo lahko, da je pri upepelitvah razlika, namreč med običajem v starih časih, ko se je truplo zločincev sežgalo skupaj z odpadki, in sodobnimi pogrebi, ki vključujejo upepelitev. Medtem ko je prvo bilo znak zaničevanja in sramote, predstavlja zadnje dostojanstveno alternativo k procesu, v katerem se telo vrne v prah, s tem da po naravni poti razpade v zemlji.

Dejansko se lahko danes običajno upepelitev v določeni meri primerja s tem, kar so naredili možje v Jabesu, v Gileadu, zatem ko so truplo kralja Savla in njegovih sinov pripeljali od Filistejcev. Vzeli so trupla s seboj »v Jabes in jih ondi sežgo. In vzamejo njih kosti in jih pokopljejo«. (1. Sam. 31:12, 13) Zvesti David sežig trupel ni imel za sramoto. Pri tem je šlo za del častnega pokopa umrlih. (2. Sam. 2:4—7)

Prvi kristjani so nadaljevali z židovskim običajem, da se mrtve dene v zemljo ali v grobnice. Neglede na židovsko ozadje krščanstva pa izgleda, da je eden od razlogov za to v tem, da so tisti čas povezovali upepelitev s poganstvom, kot na primer z naukom o neumrljivosti duše. V naslednjih stoletjih je izdala rimokatoliška cerkev določbe proti upepelitvam. Tako se je s cerkvenim zakonom prepovedalo nekaj, kar po Bibliji ni bilo prepovedano.

Kako zadeva to današnje kristjane? Dejstvo je, da v Bibliji niti pokop niti upepelitev nista zapovedana ali prepovedana. Pokop, namesto upepelitve, običajno tudi ne prispeva k temu, da bi razlikovali prave kristjane od zagovornikov poganske zamisli o neumrljivosti duše; danes najdemo glavne zagovornike tega nebiblijskega nauka med obiskovalci cerkva, ki pa svoje umrle običajno pokopavajo.

Razen tega Biblija jasno pokaže, da je vseeno, če se truplo vrne v prah po hitrejši poti z ognjem ali počasi, z razpadanjem. V obeh primerih se uresničijo Božje besede: »Prah si in v prah se povrneš.« (1. Moj. 3:19) Eno je gotovo: neke osebe ni potrebno mumificirati, da bi jo Bog lahko obudil. Apostol Pavel je učil, da bo dobila za nebeško življenje obujena oseba novo telo, tako da bo »spremenjena« in ne bo več imela telesa iz mesa, ki je razpadlo. Pokazal je, da ‚dá Bog vsakemu telo, kakor mu ugaja‘. (1. Kor. 15:35—49) Podobno je s tistimi, ki bodo v novi ureditvi obujeni v življenje tukaj na Zemlji. Bog jim bo sposoben dati primerno človeško telo, ne glede na to, na kakšen način je njihovo prejšnje telo razpadlo, po krajši poti v ognju ali počasi — po naravni poti v zemlji.

Božja beseda odločno zagovarja to, da naj se s telesom umrlega sorodnika ravna dostojno in spoštljivo. Toda osebna stvar je, če bo družina iz čustvenih, gospodarskih ali drugačnih vzrokov umrlega člana dala upepeliti ali ne.