Je resocializacija v zaporu možna?

»POČUTIM se popolnoma svobodnega! Rešen sem teme, v kateri sem se prej nahajal!«

»Veselim se vsakega dneva mojega življenja!«

To sta izjavi dveh prebivalcev kazenskega naselja Iwahig na Filipinih. Oba sta bila kriva uboja in sta preživela mnogo let v zaporu. Toda našla sta nekaj, kar jima je naredilo več veselja od česarkoli, kar sta posedovala, ko sta bila še na prostosti.

ZAPOR IWAHIG

Iwahig, zapor in kazensko naselje — imenujmo ga s polnim nazivom — se v marsičem razlikuje od drugih zaporov. Leži na otoku Palavan, dolgem otoku v filipinskem vencu, ki se razteza severozahodno v Kitajsko morje. Zapor obsega 38 612 hektarjev zemljišča in je v njem približno 5000 prebivalcev. Imenujejo se colonosi (naseljenci kolonije) in ne zaporniki.

V tem zaporu ni visokih zidov ali ograj, tudi ni oboroženih stražarjev in mnogi stanovalci se gibljejo povsem svobodno. Nekateri nosijo uniforme. Večina živi v domovih in dela v pridelovanju glavnih žitaric naselja: riža, koruze, kopra, gradbenega lesa, neke vrste palme in nekaterih vrst bambusa.

Colonosi dobijo mesečno majhne denarne nagrade, ki jih lahko povečajo z izdelavo in prodajo ročnih del. Nekaterim, ki so se izkazali zanesljivi, so dovolili pripeljati družine v naselje, da so jih lahko preživljali. Te družine živijo v dvodružinskih hišah; najpotrebnejše stvari dobijo brezplačno in pridelujejo lahko žitarice in gojijo živino, s čimer krijejo svoje stroške.

Ohranja se disciplina, toda colonosi imajo večjo svobodo, če si pridobijo zaupanje. Nekateri pomagajo celo pri upravljanju kolonije. Razen tega jim omogočijo, da se priučijo raznih poklicev, branja in pisanja ter računanja. Dovoljene so počitniške aktivnosti, kot je plavanje, razni športi, igranje na instramente in pikniki, ob nedeljah pa so tudi religiozni sestanki.

V teku let je Iwahig postal plodno tlo za pridobivanje učencev, za delo, ki ga opravljajo Jehovine priče. Kako pa se je to delo začelo?

OZNANJEVANJE V IWAHIGU

Mnogi so že leta vključeni v to delo. Domingo Obispoa je bil eden prvih. Prestajal je dolgoletno kazen v zaporu Muntinlupa blizu Manile, kjer je začel obiskovati sestanke, ki jih je vodil eden od mestnih starešin Jehovinih prič. Končno je to, kar se je naučil iz Biblije, sprejel in postal Jehovina priča. Ko so ga premestili v Iwahig, je naučeno pripovedoval še drugim.

V drugem primeru gre za Jehovino pričo, ki so jo zaradi slabega obnašanja izključili iz skupščine. Naredil je težak zločin in je bil v zaporu. Tu se je začel kesati, kakor v starem času kralj Manase. (2. Letop. 33:10—13) Ko so tega moža premestili v Iwahig, se je povezal s starešinami iz bližnje skupščine Puerto Princesa in ti so lahko videli, da se iskreno kesa. Zato so ga ponovno sprejeli kot Jehovino pričo in je v koloniji začel oznanjevati.

Bil pa je še en mož. Ta je pobegnil iz Iwahiga in je v nekem mestu na Palavanu živel kot zasebnik. Dobil je od Jehovinih prič pričevanje in pobegli kaznjenec je začel verovati, kar je slišal. Začela ga je mučiti vest in je prosil starešino za nasvet.

Krščanski starešina mu je svetoval na osnovi besed apostola Pavla iz lista Rimljanom 13. poglavje, prve vrste. Pokazal mu je, da je pravi kristjan dolžan plačati cesarju svoje obveznosti. Zatem je v spremstvu nekaj krščanskih prijateljev odšel v kolonijo in se predal. Danes je zaupanja vreden zapornik in je učitelj zapornikov. To dolžnost izkorišča za širjenje vesti pravega krščanstva.

Večino tistih, ki postajajo sedaj Jehovine priče v Iwahigu, se je doseglo z oznanjevanjem znotraj kolonije. Neki mož je dobil traktat Je to smisel življenja?. Presenečen, da je našel aktivne Jehovine priče v zaporu, je pristal na preučevanje Biblije, pri čemer je uporabljal pomožno biblijsko sredstvo, knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. V soglasju s tem, kar se je naučil, je začel postopoma spreminjati svoje življenje, dokler ni postal primeren za krst.

Oznanjevanje od hiše do hiše (ali od sobe do sobe) je v koloniji prepovedano, toda dvakrat tedensko se sklicuje zbor, na katerega pridejo vsi, ker pregledajo, če kdo ne manjka. Priče izkoriščajo ta čas za oznanjevanje sojetnikom. Biblijske študije vodijo z njimi pod drevesi ali na tribunah na velikem trgu.

Krščanskim starešinam iz skupščine Puerto Princesa je tudi dovoljeno, da imajo ob nedeljah v zaporu biblijski študij, pri katerem uporabljajo pomožno sredstvo Stražni stolp. Povabljeni so vsi, ki jih to zanima.

Prej so bili ti sestanki v knjižnici zapora, toda uprava ceni delo, ki ga opravljajo Jehovine priče, zato je dala zgraditi na račun kolonije veliko kraljevsko dvorano.

Pred nedavnim je uprava dovolila, da so nekateri colonosi obiskali pokrajinski sestanek, ki je bil izven zapora. Starešine bližnje skupščine so prevzele odgovornost za te ljudi in zapornike je spremljal samo en neoboroženi čuvaj. Zaporniki so nosili civilne obleke in niso bili vklenjeni. Na vsakem od zadnjih treh pokrajinskih sestankov se jih je nekaj krstilo. Maja 1977 sta se od dvanajstih obiskovalcev dva krstila. Druge priče na kongresih so vedno navdušene, da se lahko družijo s svojimi krščanskimi brati iz Iwahiga.

USPEŠNA RESOCIALIZACIJA

Delovanje Jehovinih prič je povzročilo popolno spremembo nekaterih zakrknjenih kriminalcev. Res se pogosto zgodi, da se možje, ki zapustijo zapor, spet vrnejo h kriminalu, toda mnogi od njih so se povsem spremenili. Po Pavlovih besedah so se »umili«. (1. Kor. 6:11)

Da je lahko sprememba zares trajna, kaže doživljaj moža, ki je po odsluženju petnajstletne kazni zaradi uboja prišel iz zapora in postal pionir, kakor imenujejo Jehovine priče polnočasne oznanjevalce. Drugi, ki so bili odpuščeni, so tako dobro napredovali, da služijo v krščanski skupščini, ki ji pripadajo, kot spoštovanja vredni starešine.

Cilj kazenske kolonije Iwahig je predvsem »popravljanje«, ne pa »kaznovanje«. Zato je uprava navdušena nad spremembami pri tistih zapornikih, ki so postali Jehovine priče. Eden od zaporniških nadzornikov je rekel: »Želim si, da bi bili tukaj vsi zaporniki Jehovine priče!«

Uslužbenec varnostne službe v koloniji je rekel: »Pozdravil bi, če bi imela ta religija tukaj veliko spreobrnjencev, ker sem od tistega trenutka, ko postanejo Jehovine priče, opazil veliko dobrega v njihovem značaju. Vaš sedanji član Sanchez je bil tukaj prej izzivalec nereda številka ena — pijanec, strastni kadilec in poln napak. Pripravil mi je veliko glavobola. Kako je on dobil moč, da se je spremenil — tega ne vem. Vem le to, da je postal Jehovina priča, in to je vse spremenilo.«

ZAKAJ SPREMEMBA?

Kaj spreminja morilce, nasilneže, požigalce in razbojnike v poštene kristjane? Sami so izjavljali, da je to preobrazujoča moč Božje besede in dobra družba Božjega ljudstva. Eden je rekel, da ga je pritegnila biblijska obljuba o večnem življenju in da bo Bog obrisal vsako solzo s trpečega človeštva ter odstranil bolezni in smrt. (Jan. 5:24; Razod. 21:4) Ker je spoznal slabe strani življenja, so te obljube pritegnile njegovo srce.

Drugi je rekel, da ga je pritegnila pristna ljubezen, ki vlada med zaporniki, ki so Jehovine priče. Sedaj pravi, da se bo trudil, biti »dober služabnik Boga Jehove«.

Nekateri so rekli, da se je prvič v njihovem življenju postopalo z njimi kot z dostojnimi ljudmi, ko so prišli v stik z Jehovinimi pričami. Da je ta ljubezen resničnost, se vidi v primeru zapornika, ki je bil odpuščen. Rekel je, da je imel solzne oči, ker se je moral ločiti od svojih ljubljenih krščanskih bratov.

Celo v zaporih se torej presenetljivo pokazuje moč, ki jo ima Biblija, da zdravi srca in spreminja ljudi. Ko stopijo pod luč Božje besede možje, ki so zaprti zaradi storjenih prestopov, doživijo pravo osvoboditev, kakršno je obljubil Jezus z besedami: »In spoznate resnico, in resnica vas osvobodi.« (Jan. 8:32) Svojemu Bogu Jehovi se zahvaljujejo za ljubečo dobroto, ker jim je omogočil celo v zaporu najti resnično svobodo in trajno resocializacijo. V naslednjem članku je zanimivo poročilo enega teh mož.

[Podčrtna opomba]