Gangsterja pomilosti predsednik

LETA 1945 sem veljal za dobrega katoličana. Spominjam se, da sem nekoč zaradi zaobljube šel po kolenih od cerkvenih vrat do oltarja. Bil sem tudi velik pijanec in član neke bande. Prijatelje sem zlahka dobil, ker sem bil radodaren z denarjem. Živel sem od trgovanja z ukradenim blagom. Tako sem lahko tedensko zaslužil tudi po 10 000 pesosov, zato ni bilo čudno, da sem bil velikodušen. V Balicbalicu (Manila), kjer sem živel, so me gledali s spoštovanjem.

Ljudje so me občudovali in veljal sem za nepremagljivega! Toda nedaleč od nas je bil še eden, ki je veljal za takšnega, in v meni videl tekmeca. Nekega dne sta se obe bandi spopadli in tekmeca sem ustrelil. Njegovi prijatelji so pobegnili in postal sem glavni. To je bilo leta 1947.

Ker sem se moral skrivati pred zakonom, sem pobegnil na jug, v Cavite. Na mojo glavo je bila razpisana nagrada 1000 pesosov, dovolj, da me je dober prijatelj izdal. Leta 1949 so me zgrabili in 1. maja 1951. obsodili na dosmrtno ječo.

ŽIVLJENJE V MUNTINLUPI

Neslednjega dne so me z lisicami na rokah odpeljali v državni kazenski zavod v Muntinlupi (Rizal). Ob prihodu so mi vzeli obleko in dobil sem zaporniško uniformo s številko 11481-P. V zaporu sem se počutil neprijetno. Vedel sem, da sem živ, toda zdelo se mi je, da sem v neki jami. Drugi zaporniki so bili podobni živalim. Posebno sem sovražil ,da so mlade prišleke prisilili v homoseksualne odnose. Iz srca mi je bilo žal teh žrtev in sklenil sem, da nikoli več ne bom izkoristil ali zatiral svojih bližnjih. Opogumil sem se in molil k Bogu, naj mi pomaga, da se sprijaznim s strašno situacijo, v kateri sem se nahajal.

Upravnik zapora v Muntinlupi je dovolil versko svobodo in razne skupine so opravljale svojo Božjo službo. Verjel sem, da so vse religije od Boga, zato sem približno šest mesecev hodil od sestanka na sestanek. Ko pa sem opazoval njihove navade in obnašanje, sem prišel do zaključka, da ni v njih resnice. Ugovarjal sem njihovemu načinu delovanja, saj so nekatere skupine pripeljale na sestanke lepa dekleta, da so pritegnile obiskovalce, in to je spodbudilo zapornike k nečistim rečem.

Nazadnje sem obiskal sestanke, ki so jih imele Jehovine priče. Name je naredil silen vtis njihov način poučevanja. Učili so neposredno iz Biblije in pouk je bil zelo izčrpen. Posebno me je zanimalo Božje ime. Končno sem se Jehovi predal in se leta 1953 krstil. Začel sem oznanjevati drugim zapornikom in delavcem v Muntinlupi. Nekateri so poslušali in sčasoma je bilo v tem zaporu precej Jehovinih prič.

Imeli smo nekaj težav v zvezi s pozdravljanjem zastave, ker nam tega ni dopuščala vest. Enkrat smo bili v samici. Nekega jutra pa se je več tisoč zapornikov zbralo na trgu zapora. Dvignili so zastavo in vsi so jo pozdravili razen Jehovinih prič, ki jih je bilo takrat okoli dvajset.

Tisti trenutek se je ulila silna ploha in zaporniki so se razbežali. Edino mi, Jehovine priče, smo ostali na dežju, ker nas niso razpustili. Pozneje nas je upravnik vprašal, zakaj nismo pobegnili kakor ostali, temveč smo ostali na dežju. Pojasnili smo, da naše stališče glede zastave ne pomeni, da je ne spoštujemo, ampak da imamo akt pozdrava zastave za religiozno oboževanje. Od takrat so naš položaj v tej zadevi mnogo boljše razumeli.

Leta 1957. so kazenski zavod Muntinlupa dnevno pretresali nemiri, ki so nastali med dvema skupinama, ki sta se imenovali »OXO« in »Sigue-sigue«. Da bi vzpostavili mir in red, je uprava zapora izbrala tiste, ki so se zgledno obnašali, in jim dala določene naloge. Bil sem bastonero — zapornik, ki mu je zaupana naloga nadzora nad drugimi zaporniki. Za vestno opravljanje svojih dolžnosti sem bil premeščen v kazensko kolonijo Iwahig na Palavanu.

ŽIVLJENJE V IWAHIGU

V Iwahigu sem dobil odgovorno delo. Skrbel sem za hrano za osemsto zapornikov. Dobil sem zaloge hrane in nadzoroval kuhanje in razdeljevanje hrane. Uprava je dobila vtis, da dobro delam, ker so bili zaporniki zadovoljni z mojim poslovanjem, medtem ko so nekatere pred menoj umorili.

Nekega dne me je vprašal višji nadzornik Iwahiga, zakaj so zaporniki z menoj zadovoljni. Rekel sem mu, da sem Jehovina priča in da se pri opravljanju svojega dela držim biblijskih načel. Od takrat mi je še bolj zaupal in dobil sem večjo svobodo za oznanjevanje med zaporniki. Lahko sem vodil skupni študij s trinajstimi osebami. Kmalu sem vzpostavil stik s pričami iz krajevne skupščine Puerto Princesa in nam je ena od njih pomagala, da smo imeli v Iwahigu redne sestanke.

V Iwahigu sem izvedel, da bo avgusta 1963 mednarodni kongres na Rizal-Memorialstadionu v Manili. Bil je 1. julij 1963. Že deset let sem bil krščen, pa še nikoli nisem mogel obiskati kakšnega kongresa Jehovinih prič. Bil sem potrt in vznemirjen. Tisto noč nisem mogel spati, ker mi kongres ni hotel iz glave. Začel sem v molitvi prositi Jehovo, da bi mogel obiskati ta kongres.

ODPUŠČEN IZ ZAPORA

Nekega večera sem pisal takratnemu predsedniku Filipinov, Diosdadu Macapagalu. Prosil sem ga za pomilostitev, da bi mogel obiskati kongres. 30. julija je prišel njegov odgovor. Vseboval je čudovite besede: »Vaši prošnji je ugodeno.« Od veselja sem jokal. 10. avgusta so me odpustili in 15. sem se sešel z družino. 17. avgusta smo skupaj s tisoči naših bratov in sester uživali na mednarodnem kongresu. Nimam besed, da bi opisal svojo radost. Bog mi je izkazal silno dobroto.

Po kongresu sem lahko služil Jehovi kot svoboden človek. Kljub zaporni kazni sem dobil delo, tako da sem lahko skrbel za svojo družino kakor se pričakuje od kristjana. Moji sedanji delodajalci vedo, da sem bil v zaporu, toda tudi vedo, da sem danes kristjan; zato mi pri delu zaupajo.

V skupščini sem toliko napredoval, da sem lahko starešina. Moj življenjski cilj je, iz vsega srca služiti Jehovi skupaj z ženo in otroki. Vsi upamo, da Mu bomo sprejemljivi in da nas bo blagoslovil z večnim življenjem v zemeljskem raju, ki je danes tako blizu.