Vprašanje

◼ Na kaj moramo paziti, ko pričujemo zapornikom?

Po svetu je vsaj osem milijonov zapornikov in nekateri med njimi se zanimajo za dobro novico. (1. Tim. 2:4) Neki podružnični urad vsak mesec prejme približno 1400 pisem, ki jih pošljejo zaporniki in njihovi družinski člani ter prosijo za literaturo oziroma obisk. Mnogi zaporniki se iskreno zanimajo, vendar pa se iz izkušenj vidi, da nekateri hlinijo zanimanje in skušajo Božje ljudstvo sebično izrabiti. Zato bi morali vsi upoštevati navodila, ki so glede oznanjevanja zapornikom navedena v nadaljevanju.

Zapornikom se v mnogih primerih pričuje po pismih. Močno priporočamo, da sestre ne pišejo pisem zapornikom, pa četudi bi šlo za duhovno pomoč. To odgovornost bi morali prevzeti le usposobljeni bratje. Usposobljene sestre se lahko določi, naj si dopisujejo z zapornicami, ki se iskreno zanimajo za biblijsko resnico. Nobenemu zaporniku ne pošiljajte denarja ali osebnih daril, čeprav bi kdo od njih to prosil.

Kadar zapornik pokaže zanimanje, je treba o njegovem imenu in naslovu obvestiti občino, na področju katere je zapor. Usposobljeni bratje tam navadno vedo, kako ravnati ob različnih okoliščinah, do katerih lahko pride. Če se ne ve, kateri občini poslati te informacije, jih je treba poslati podružničnemu uradu.

Nič ni narobe, če bratje, ki obiščejo zapor, vodijo shode, pri katerih lahko hkrati preučuje več zapornikov. Vendar pa se v zaporih ne bi smelo organizirati posebnih shodov, na katerih bi se lahko oznanjevalci prosto družili z zaporniki. Prav tako bi bilo nepremišljeno, če bi oznanjevalci nenačrtno obiskovali zapor in se tesno družili z zaporniki.

Bodimo zato »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje«, ko z dobro novico seznanjamo zapornike! (Mat. 10:16)