Vprašanja bralcev

● Ali daje Biblija definitivno pojasnilo o tem, kaj je moralno in kaj nemoralno pri spolnem odnosu med možem in ženo? So skupščinski starešine odgovorni določati obnašanje članov skupščine v teh intimnih zakonskih stvareh?

PRIZNATI je treba, da Biblija ne daje nobenih posebnih pravil ali omejitev glede postopanja moža in žene v seksualnih odnosih. V njej najdemo kratek opis primernega izražanja ljubezni, na primer v Pregovorih 5:15—20 in na raznih mestih v Visoki pesmi (1:13; 2:6; 7:6—8) Ti in še drugi teksti, kakor iz Joba 31:9, 10, nam dajejo vsaj nekaj nagibov o tem, kaj je bilo v navadi ali normalno glede ljubezenskih iger in spolnih odnosov in se ujemajo s tem, kar je danes na splošno običajno in normalno.

Najpomembnejši nasvet iz Svetega pisma je, da moramo ljubiti našega Boga neomejeno in naše bližnje kakor samega sebe; mož je dolžan ljubiti svojo ženo kakor lastno telo in skrbeti zanjo ter ji priznavati čast. (Mat. 22:37—40; Efež. 5:25—31; 1. Petr. 3:7) Kakor izjavlja apostol Pavel, se ljubezen »ne vede nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti«. (1. Kor. 13:4, 5) To izključuje vsako siljenje zakonskega partnerja, da dela nenavadne reči, ki se mu zdijo gnusne ali celo odvratne in perverzne.

Pismo ne gre preko teh osnovnih kažipotov; zato lahko svetujemo samo toliko, kolikor pravi Biblija. Pred časom so izšli v tem časopisu komentarji v zvezi z določenimi neobičajnimi spolnimi odnosi, kakor je oralni seks v zakonu, in taka dejanja so bila enakovredna resnim nemoralnim prestopkom. Na osnovi tega smo prišli do zaključka, da morajo biti tisti, ki se spuščajo v takšne spolne odnose, izključeni, v kolikor se ne pokesajo. Zagovarjalo se je stališče, da so skupščinski starešine upravičeni ukvarjati se s takšnim primerom in odločati.

Po skrbni preiskavi tega vprašanja smo prišli glede na to, da ni jasnih biblijskih navodil, do zaključka, da nosijo za takšne stvari zakonski pari sami odgovornost pred Bogom in da ni naloga skupščinskih starešin, določati obnašanje v teh zakonskih intimnostih ali nekoga samo na osnovi takšnega ravnanja izključiti.a Če pa se kdo odloči vprašati za nasvet starešino, lahko to stori in starešina lahko z njim pregleda biblijska načela, postopajoč pri tem kot pastir, ne pa v vlogi tistega, ki predpisuje zakonsko življenje prizadete osebe.

Toda to v nobenem slučaju ne pomeni, da se odobravajo razni seksualni postopki današnjih dni. S tem enostavno izražamo močan občutek odgovornosti, da pustimo odločati Biblijo in željo, da ne zavzamemo dogmatičnega stališča v primerih, v katerih ni zadostne biblijske osnove za to. Istočasno izražamo prepričanje, da ima Jehovino ljudstvo kot celota željo, delati vse tako, kot da je zanj, in na vseh področjih odsevati njegove odlične lastnosti. Ta članek želi izražati pripravljenost, prepustiti Bogu Jehovi in njegovemu Sinu razsodbo o takšnih intimnih zakonskih zadevah, saj oba razpolagata s potrebno modrostjo in zahtevanim poznavanjem vseh okoliščin za pravilno odločanje. Ohranimo v mislih naslednje: »Vsi se postavimo pred sodni stol Božji« in da bo »vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu«. (Rim. 14:7—10, 12) »Zakaj vsi se moramo pokazati pred sodnim stolom Kristusovim, da prejme vsak po tem, kar je storil v telesu, bodisi dobro ali hudo.« (2. Kor. 5:10)

Dobro je tudi spoznati, da nasvet, napisan v listu Kološanom 3:5, 6, ki ga je dal apostol, ni bil namenjen samo neporočenim ali samskim osebam, temveč tudi poročenim. Rekel je: »Morite torej ude svoje, ki so na Zemlji: nesramnost, nečistost, (seksualno, NS) strast, hudo poželenje in lakomnost, ki je malikovanje.« V 1. Tesaloničanom 4:3—7 svetuje Pavel dalje: »Da ve vsak izmed vas posodo svojo pridobiti si v posvečenju in časti, ne v strasti poželenja kakor pogani, ki ne poznajo Boga ... Kajti Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak v posvečenje.«

Ko govori apostol o »seksualnih strasteh«, s tem gotovo ne obsoja normalne spolne zahteve, ki imajo svoj zakonit prostor v zakonu in so v njem zadoščene. Tudi zahteve po hrani in pijači so nekaj normalnega in tem zahtevam lahko primerno zadostimo. Če pa nekdo prekomerno je in pije, pa postane požeruh ali pijanec. Prav tako bi se nekdo lahko toliko zaposloval s spolnostjo, da bi dajal spolne zahteve na prvo mesto in bi bile njegov glavni cilj, namesto da bi bile dodatek ali podrejena dopolnitev, s katero bi izražal ljubezen, priporočeno v Bibliji. Tedaj lahko pride tako daleč, da takšen človek kaže lakomnost, ki je »malikovanje«, ker obožuje seksualne zahteve kakor malika. (Efež. 5:3, 5; Fil. 3:19; Kol. 3:5)

Toda kako je z zadevo, če se zakonski partner, morda žena, pritoži skupščinskemu starešini, da jo njen partner zlorablja, tako da jo sili v seksualne postopke, ki jih ona odklanja kot gnusne in perverzne? Če se je drugi zakonec pripravljen pogovarjati o tej zadevi, lahko starešina, po možnosti še z enim starešino, ponudi pomoč rešiti ta problem z biblijskim nasvetom.

Kaj pa, če zakonski partner trdi, da so določena seksualna dejanja drugega zakonca tako pokvarjena, da spadajo v obseg grškega izraza porneia, ki je uporabljen v Matevžu 19:9? Kakor že omenjeno, Biblija ne vsebuje posebnih pojasnil, na osnovi katerih bi lahko nedvoumno ugotovili, kateri seksualni postopki v zakonu so porneia in kateri ne. Upoštevajmo, da poteka ta grški izraz od besede, ki ima osnovni pomen »prodaje« ali »predajanje ali predati se« in pomeni zato porneia »prodati se ali prepustiti čutnim poželenjem ali nečistosti«. Glagolska oblika tega izraza (porneuo) pomeni med drugim tudi »nasladno življenje«. (Lidell and Scotfs Greek-English Lexicon) Če poročena oseba misli, da so seksualna dejanja partnerja — čeprav ne z neko osebo izven zakona — resne narave in podobne nečistosti ali razvratnosti, mora sama odločati in nositi odgovornost za to.

Takšen človek lahko meni, da dajejo okoliščine biblijsko osnovo za razvezo. V takem primeru mora ta oseba prevzeti nase vso odgovornost pred Bogom za razvezo. Od starešin se ne more pričakovati, da odobravajo (z biblijskega stališča) razvezo, če si glede razlogov niso na jasnem. Istočasno starešine niso pooblaščeni svojo vest vsiliti drugemu, če je zadeva negotova. (Jak. 4:11, 12) Po primernem krščanskem nasvetu lahko starešine takšnemu človeku jasno predočijo resnost zadeve in pokažejo, da mora prevzeti polno odgovornost, če teži za razvezo. Če prizadeti išče le izgovor, da bi lahko prekinil zakonsko zvezo, mora zaradi svojega nezvestega ravnanja do svojega zakonskega partnerja računati z Božjo nemilostjo, ker Bog »sovraži razporoko«. (Mal. 2:16) »Nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog« in nihče, ki se razveže samo z izgovorom in nato spet sklene novo zakonsko zvezo, se ne bo izognil obsodbe. (Hebr. 13:4) Starešine so lahko prepričani, da bo Jehova pravočasno »razsvetlil, kar je skritega v temi in odkril misli src«. (1. Kor. 4:4, 5) Nihče, ki takorekoč »seje« prevaro in slepilo, se ne bo izognil žetve trpljenja, ker »Bog se ne da zasmehovati«. (Gal. 6:7, 8)

Kakor skupščinski starešine prepuščajo bratom in sestram odločanje v vprašanjih, ki v Bibliji niso jasno razložena, po lastni vesti, pa imajo tudi starešine pravico ocenjevati osebe, ki sumljivo ravnajo, po svoji vesti. Če so odkrito prepričani o tem, da je neki član skupščine v teh vprašanjih postopal tako, da ga ne morejo priporočati za neko službo, za katero naj bi bil zgled v skupščini, je to njihova stvar. (1. Tim. 1:19; 3:2—12; 5:22)

[Podčrtna opomba]