V vsem »krasiti« Božji nauk
»Zakaj kraljestvo Božje ni jed, ne pijača, ampak pravičnost in mir in radost v svetem duhu.« (Rim. 14:17)
1. Kateri faktorji lahko povzročijo težave v vsaki krščanski skupščini?
KJER je več ljudi skupaj, obstajajo razlike v mišljenju, okusu in izražanju notranjih občutkov. Tako je tudi med odkritosrčnimi kristjani. Te razlike lahko motijo mir in enotnost v skupščini, če njeni člani menijo, da so njihova osebna mnenja najboljša ali da se jim morajo vsi ostali prilagoditi.
2., 3. a) Kakšne razlike so obstajale v skupščini v Rimu? b) Kaj je bilo bistvo Pavlovega nasveta tistim v skupščini, ki so se razlikovali v določenih mišljenjih?
2 V 14. poglavju pisma Rimljanom apostol Pavel govori o razlikah v mišljenjih v krščanski skupščini v Rimu. Te razlike so zadevale stvari vesti in nekateri so jih občutili. Da bi se še naprej pravilno oboževalo Boga, se morajo končno urediti — tako ali drugače. Tu ni šlo za osnovne biblijske nauke. Stvari, o katerih so razpravljali, so bile manj pomembne v vsakdanjem življenju in so jih po vesti različno tolmačili. Apostol je poudaril, da imajo zreli kristjani v teh stvareh široko svobodo. Pač pa jih je nadalje posvaril pred nebrzdanim okoriščanjem te svobode ali poizkusom kristjana, da omeji svobodo drugega.
3 Neki kristjan se lahko brez slabe vesti okoristi določenih pravic. Toda Pavel spodbuja takšnega človeka, naj ublaži svoje delovanje ali se zadržuje, da ne dela česa, kar bi, kakor mu je znano, lahko ranilo vest drugega brata. Svetoval je tudi obratno: tisti, ki ima preobčutljivo vest, naj ne obsoja svojega brata, ker dela nekaj, kar je po Pismu dovoljeno, čeprav to njemu osebno njegova vest ne dovoljuje.
DELUJEMO LAHKO PROTI LASTNIM INTERESOM
4. Kaj je tisto dobro, ki ga želi kristjan delati?
4 Apostol zatem pravi: »Ne dajte torej, da se preklinja vaša dobrina.« (Rim. 14:16) Kristjan se zelo trudi delati dobro, da bi »lepšali nauk Rešitelja našega Boga v vsem« pred očmi vsakogar, da bi vsi gledali na krščanske nauke z velikim spoštovanjem. (Titu 2:10) Pavel je želel, da bi bilo njegovo življenje živo pričevanje za to, kar je učil on in skupščina, kakor svetuje apostol Peter: »Dobro vest imejte, da se v tem, za kar vas obrekujejo, osramote tisti, ki grdijo vaše lepo vedenje v Kristusu.« (1. Petr. 3:16)
5. Kako lahko »dobro«, ki ga dela kristjan, daje povod za zaničljivo govorjenje?
5 Kadar v vseh teh stvareh glede krščanskega življenja človek tako skrbno postopa — kakšna sramota bi bila za pravo oboževanje, če bi uničil ta dober vpliv z vztrajanjem pri nečem, kar je samo po sebi povsem pravilno — »dobro« — toda nepravilno v očeh nekega preobčutljivega krščanskega brata ali sestre. Ta brat bi lahko o tem z drugimi zaničljivo govoril. Neki brat pa lahko dela nekaj, kar ima vsa okolica za nepravilno. Samo po sebi tisto ni nepravilno, toda ker delo drugi obsojajo, lahko s tem škodujejo kristjanovemu dobremu glasu. To lahko sramotno deluje na »dobro vest«, ki jo skupščina oznanja in poučuje ter pri tem trdo dela. Iz istega razloga bi bilo bolje, da se kristjan odpove zadovoljstvu in posluževanja določenih svoboščin — četudi so pravilne — v kolikor bi motile vest drugega kristjana. S tem namreč sodi svojega brata. Svoje poglede bi moral spremeniti. (Primerjaj 2. Korinčanom 13:11.)
6. Kakšen nasvet se daje kristjanu, ki ima preobčutljivo vest?
6 Nasprotno pa je potrebno, da se kristjan, ki ima preobčutljivo vest, vzdrži kritiziranja drugega, ki se okorišča svoje svobode in dejansko ne dela nič nepravilnega. S tem namreč sodi svojega brata. Svoje poglede bi moral spremeniti. (Primerjaj 2. Korinčanom 13:11.) V nasprotnem primeru bi motil mir v skupščini. Ker obsoja svojega brata, mora nositi velik del krivde za težave, ki nastajajo zaradi njegovega kritičnega stališča. Namesto tega bi se moral truditi, da doseže popolno zrelost in trdnejši temelj, da bo njegova vera v vsakem pogledu močna in tako ne bo nagnjen k spotikanju ali obsojanju drugih. Če ne bo v tej smeri napredoval, lahko ostane stalni izvor težav in sramoti »dobro vest«. (Hebr. 5:12—14; Ps. 119:165)
BOŽJE KRALJESTVO SESTOJI IZ MNOGO VAŽNEJŠIH STVARI
7., 8. Kaj je mislil apostol Pavel z izjavo: »Kraljestvo Božje ni jed, ne pijača«?
7 Pavel prihaja do jedra stvari, ko pravi: »Zakaj Kraljestvo Božje ni jed, ne pijača, ampak pravičnost in mir in radost v svetem duhu.« (Rim. 14:17) Pravo oboževanje in tisto, kar je v zvezi z Božjim Kraljestvom in njegovo skupščino, ni osredotočeno na te materialne stvari. Zato je Jezus rekel: »Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunaj prihaja vanj, marveč to, kar izhaja iz njega, oskrunja človeka.« (Mar. 7:15)
8 To lahko rečemo tudi za mnoge druge stvari v življenju. Oblačenje in nega zunanjosti, zabava, služba in druge osebne stvari niso bistvene za »prospeh evangelija (dobre vesti)«. (Fil. 1:12) Če se dejansko ne postopa proti načelom Pisma ali se izogiba skrajnosti ali nepravilnih posvetnih postopkov, naj ga bratje zaradi takih vsakdanjih stvari ne sodijo ali obsojajo. (Primerjaj Pregovori 11:2)
9. V kakšnem smislu je Božje Kraljestvo »pravičnost in mir in radost v svetem duhu«?
9 Nauk o Božjem Kraljestvu bo pri teh, ki oznanjajo dobro vest, in onih, ki ji prisluhnejo, povzročil, da bodo prinašali prav tako dragocene sadove pravičnosti. (Titu 2:12; 1. Petr. 2:11) Vsakdo naj bo pripravljen odstopiti od lastne volje in želja ter privatnih udobnosti zaradi miru v skupščini. Če kristjan zares pusti, da nanj deluje sveti duh in da ga vodi, se bo veselil, da ugaja Bogu. Namen Božjega Kraljestva je pospeševati važne duhovne stvari. (Rim. 8:6, 13)
10. Na kakšen način služi kristjan v tem pogledu, da ga Bog prizna, ljudje pa ljubijo, upoštevajoč, kaj pomeni Božje Kraljestvo?
10 Ker teži zrel kristjan za temi vzvišenimi cilji, se osredotoči na stvari, ki imajo opravka z značilnostmi in temeljnimi načeli Božjega kraljestva. »Kajti kdor v tem služi Kristusu, je prijeten Bogu in cenjen ljudem.« (Rim. 14:18) Če služi Kristusu, tako da podpira te važne stvari, ga bo Bog gotovo priznal, drugi kristjani pa ga bodo ljubili zaradi njegove razumnosti in dobrega, zdravega razuma. Njegova življenjska pot ga priporoča ljudem izven skupščine. Čeprav nekateri ne želijo sprejeti krščanstva, bo svoje obnašanje priporočal njihovi vesti. (2. Kor. 4:2)
PRIZADEVATI SI ZA MIR V SKUPŠČINI
11. Za kaj bi morali kristjani uporabljati svojo energijo, namesto da iščejo napake pri drugih?
11 »Zato« — pravi Pavel — »se torej poganjajmo za to, kar služi v mir in s čemer pospešimo napredek drug drugemu.« (Rim. 14:19) Svetuje jim, da odstranijo vse vzroke prepirov in da živijo v slogi med seboj. Poziva jih, da delajo stvari, ki jih med seboj duhovno izgrajujejo, namesto da iščejo napake ali celo uporno vztrajajo pri osebnih pravicah — pri stvareh, ki druge rušijo. Pavel jim priporoča, naj delajo tako, da bi lahko vsi prišli do »edinosti vere in spoznanja Sinu Božjega, do moža doraslega, do mere dovršene rasti polnosti Kristusove« in v ljubezni do »njega, ki je glava, Kristus«. Tedaj lahko skupno svoje moči uporabljajo, da prinašajo ljudem dobro vest o rešitvi. (Efež. 4:13, 15)
12. Kako se lahko kristjan izogne ‚razdiranja Božjega dela‘?
12 Tisti, ki pridejo do spoznanja resnice, so Božje delo. Veliko časa in truda so uporabili tudi Božji služabniki, ko so jih poučevali in jim pomagali z veliko pozornosti in nežnosti. Oni so »Božja njiva, Božje poslopje«. (1. Kor. 3:9) Bi lahko bil neki kristjan tako nespoštljiv in škodljiv, da bi razdejal takšno delo? Apostol opozarja: »Zavoljo jedi ne razdiraj dela Božjega! Vse je sicer čisto (ker je bil po Kristusu ukinjen Mojzesov zakon glede čistih in nečistih stvari), ali v zlo je človeku, ki uživa s spotiko. Dobro je, ne jesti mesa in ne piti vina, ne storiti ničesar, ob čemer bi se brat tvoj spotikal.« (Rim. 14:20, 21) Če bi z našim zgledom navedli drugega, da ravna proti svoji vesti, ali če bi drugemu hoteli vsiliti svojo voljo, bi lahko podrli dobro delo, ki ga je pri tem bratu proizvedel Božji duh — ne da bi se zavedali, kolikšno škodo delamo. (Primerjaj 1. Korinčanom 3:17)
SLAVITI BOGA, NAMESTO UGAJATI SEBI
13. Kako bi moral nekdo imeti svojo vero »sam zase pred Bogom«?
13 Zaključek, ki ga je treba iz tega izvleči je: »Vero, ki jo ti imaš, sam zase imej pred Bogom.« (Rim. 14:22) Tukaj omenjena vera se nanaša na temo, o kateri se razpravlja. Očitno se tukaj ne misli na vero v Božje Kraljestvo in v važne nauke v zvezi z njim, ker je treba to vero vsem javno oznanjevati. (Mat. 28:19, 20) Pavel se ne sklicuje na vero v Kristusovo žrtev, ki nas osvobaja prejšnjih omejitev glede jedi in spoštovanja določenih dni — stvari, ki ne pripadajo sestavnim delom Božjega Kraljestva, temveč stvarem osebnega okusa ali mnenja. (Gal. 4:8—11) Nasvet se torej glasi: ‚Ne vsiljuj drugim svojega mnenja.‘ Če veš, da nekdo dvomi, ali je neka stvar pravilna ali ne, ti pa si prepričan, da ni nepravilna, ga ne poizkušaj pregovoriti ali razkazovati lastno »svobodo«. Bog bo cenil tvoje obzirno stališče. Razumel bo, zakaj se braniš delati nekaj, do česar imaš kot kristjan zares pravico. Če pa veš, da tisto, kar delaš, ne bo mučilo vesti drugih, lahko delaš to še naprej. Bog bo cenil tvojo pravilno šolano vest in pravo sposobnost razločevanja. Bog bo videl iskrenost tvoje vere in njegova sodba velja. On vidi, da v svoji veri deluješ vestno in iz ljubezni.
14. Zakaj je srečen tisti, ki »ne sodi sam sebe v tem, kar ima za dobro«?
14 Sedaj pa govori Pavel tistemu, ki se zaradi vesti brani storiti določeni korak: »Blagor mu, kdor ne sodi sam sebe v tem, kar ima za dobro.« (Rim. 14:22) Ker nikoli ne dela proti svoji vesti, bo kristjan miren. Če pa dvomi v določeno smer, tedaj mora to brez oklevanja odvreči ali zavrniti. Kadar se za nekaj odloča, ne bi smel raniti svoje vesti, ne glede, kako privlačno bi to bilo ali kakšne dokaze bi morda dali drugi. Če pa, nasprotno spozna, da ta dokaz temelji na Pismu in se povsem prepriča v njegovo pravilnost, lahko soglasno z njim spremeni svoje gledišče vesti. (Rim. 14:5)
15. a) Kako je obsojen tisti, ki še naprej dela stvari, o katerih dvomi, da so pravilne? b) Kako lahko izboljša notranjo vrednost svoje vesti? (Efež. 3:14—19; 1. Tes. 5:11).
15 »Kdor pa dvomi in vendar je, je obsojen, ker tega ne dela iz vere; vse pa, kar ni iz vere, je greh.« (Rim. 14:23) Apostol usmerja to pripombo tistim, ki trdijo, da so kristjani, ne pa neverenikom. Vse, kar nekdo dela, naj v nobenem pogledu ne vznemirja njegove vesti. Če ga pa njegova vest vznemirja, se sam obsoja. Neprestano bi si moral prizadevati, da doseže jasno sliko o krščanski veri, tako da bi postala njegova vest bolj uravnovešena. Čeprav niso vse stvari, ki jih dela kristjan v neposredni zvezi z oznanjevanjem »dobre vesti«, ki ga opravlja, bo celo pri oddihu in razvedrilu gledal, da izgrajuje tako sebe kot druge.
16. Kaj bi moral storiti kristjan preden karkoli ukrene, da bi bilo ‚vse Bogu v slavo‘?
16 Kratko rečeno, moder nasvet apostola je: »Vse delajte Bogu na slavo.« (1. Kor. 10:31) Preden torej naredimo karkoli, se vprašajmo: »Bo to delovalo za mir v skupščini, da bo lahko sveti duh med vsemi prosto deloval? Ali bom s svojim postopkom osramotil ime Boga in Kristusa? Bo to Božje delo v skupščini izgrajevalo, ne pa razdiralo?« Zares srečen je kristjan, ki lahko ohrani svoje življenje v popolnem skladju s pravilno, uravnovešeno in čisto vestjo pred Bogom. Takšen kristjan je blagoslov za Božjo skupščino.