Zvestoba v uporabi »krivičnega bogastva«
»Storite si prijateljev s krivičnim bogastvom (NS), da vas, kadar vam poide, sprejmo v večna stanovanja. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej v krivičnem bogastvu (NS) niste bili zvesti, pravo bogastvo kdo vam zaupa?« — Luk. 16:9—11.
1. Kako si je neki oskrbnik po Lukežu 16:1—7 dobil prijatelje in zakaj?
KOT upravitelj je imel mož zaupen položaj, ker je bil odgovoren za zadeve svojega gospodarja. Toda položaj oskrbnika je opravljal malomarno in je lahko računal, da bo odpuščen in da bo moral zapustiti hišo svojega gospodarja, brez sredstev za življenje. Dokler je še imel pooblastila oskrbnika, se je hitel dobrikati dolžnikom svojega gospodarja, tako da je zmanjšal njihove dolgove. Tako si jih je pridobil za prijatelje, ki bi lahko prispevali k njegovemu vzdrževanju, ko bo izgubil delo (Luk. 16:1—7).
2. a) Kaj je predvsem želel povedati Jezus s priliko o krivičnem oskrbniku? b) Kakšna vprašanja nastanejo iz tega?
2 Jezus je uporabil ta primer zvitega postopanja za važen pouk. Rekel je: »Storite si prijateljev s krivičnim bogastvom, da vas, kadar vam poide, sprejmo v večna stanovanja« (Luk. 16:9). Iz tega nastanejo vprašanja: Kaj je »krivično bogastvo«? Kdo so lastniki »večnih stanovanj«? In kako si lahko naredimo prijatelje s »krivičnim bogastvom«?
3. Kaj je »krivično bogastvo« in kako se lahko to dokaže na osnovi Biblije?
3 Gotovo na duhovnem bogastvu ni nič krivičnega, toda tega se ne more brezpogojno reči za materialno bogastvo. Posest materialnega bogastva kakor tudi želja po njem lahko navede ljudi h krivičnim postopkom. Bogati ljudje lahko postanejo trdi, brezčutni in tiranski. Namesto da so s potrebnimi sočutni, jih lahko nepošteno izkoriščajo. Krščanski učenec Jakob je pisal bratom v veri: »Ali niso bogatini, ki vas zatirajo, in niso li oni, ki vas vlačijo pred sodbe? Niso li oni, ki preklinjajo slavno ime, ki je bilo klicano nad vami?« (Jak. 2:6, 7). Nekateri teh bogatih ljudi so se predali uživanju, medtem ko so se branili delavcem izplačevati zasluženo plačilo (Jak. 5:4, 5). Drugi so zaradi silne želje po bogastvu varali in goljufali, da bi dosegli cilj. V njihovem slučaju se je izkazal resničen biblijski pregovor: »Kdor pa je nagel, da bi obogatel, ne bode brez kazni« (Preg. 28:20). Glede na vse te negativne faktorje, ki so tako pogosto povezani z materialnim bogastvom, ga je Jezus lahko upravičeno označil za »krivičnega«.
4. Kaj je rekel Jezus o trajnosti »krivičnega bogastva« in kako lahko to dokaže zgodovina?
4 Upoštevajmo tudi, da je Božji Sin rekel, da lahko »krivično bogastvo poide«. Denar lahko na primer hitro izgubi svojo vrednost z inflacijo ali državnim razvrednotenjem. Nenadoma lahko postanemo siromašni zaradi vojne, revolucije, poplav, potresov in drugih nesreč. Kako nespametno je zato zaupati materialnim stvarem in narediti težnjo po blaginji za središče svojega življenja!
5. Kdo so imetniki »večnih stanovanj«? Utemelji odgovor.
5 Pravi Jezusovi učenci bi si morali z uporabo tega »krivičnega bogastva« pridobiti za prijatelje imetnike »večnih stanovanj«. Ker za nobeno prebivališče na Zemlji ne moremo reči, da je večno, so »večna stanovanja« očitno nekaj nebeškega. Pripadajo Jehovi, večnemu Bogu, in njegovemu Sinu. Jezus Kristus je rekel apostolom: »V hiši Očeta mojega je veliko prebivališč, če ne bi bilo, bi vam bil povedal; kajti grem pripravljat vam prostora!« (Jan. 14:12).
6. a) Zakaj Bog in Kristus ne potrebujeta materialnih stvari? b) Kako si lahko s »krivičnim bogastvom« pridobimo prijateljstvo Boga in Kristusa?
6 Ker je Bog Jehova Stvarnik, je vse njegovo, solastnik pa je njegov prvorojeni Sin kot »dedič vseh stvari« (Ps. 50:10—12; 2. Kor. 8:9; Hebr. 1:1, 2). To pomeni, da jima mi, ljudje, v materialnem pogledu ne moremo ničesar dati. Pridobiti si prijateljstvo Boga, Najvišjega, in njegovega Sina s »krivičnim bogastvom« bi enostavno pomenilo, da uporabljamo to bogastvo tako, da pridobimo njuno priznanje. K temu spada tudi pravilno stališče, kadar v materialnem pogledu nekaj delamo za druge. Jezus je svetoval: »Naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja: da bode miloščina tvoja na skrivnem in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne« (Mat. 6:3, 4). Apostol Pavel je pisal Korinčanom: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog« (2. Kor. 9:7).
POMAGATI POTREBNIM
7. Kako Jehova in Jezus Kristus gledata na našo nesebično radodarnost do potrebnih?
7 Če ljudem, ki so zares v stiski, prijazno in nesebično pomagamo, gledata Bog Jehova in Njegov Sin na to tako, kot da bi to storili njima. V Bibliji beremo: »Kdor zatira siromaka, sramoti Stvarnika njegovega, njega pa časti, kdor se usmili potrebnega« (Preg. 14:31). »Jehovi posoja, kdor milostno deli siromaku, in dobroto njegovo mu bo povrnil« (Preg. 19:17). Ko je Jezus Kristus opozoril na razliko med ovcami, ki jim bo izkazana milost, in kozli, ki bodo obsojeni, je rekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni« (Mat. 25:40). »Česarkoli niste storili enemu teh najmanjših, niste meni storili« (Mat. 25:45).
8. a) Kako važna je skrb za uboge in potrebne? b) Kakšno odgovornost imajo otroci do potrebnih staršev in starih staršev in kaj pomeni, če to odgovornost zanemarjajo? c) Kako se razlikuje odgovornost kristjana do bratov v veri od njegove odgovornosti do ljudi izven krščanske skupščine?
8 Kdor želi biti pravi oboževalec Jehove, mora biti torej pripravljen pomagati ubogim in potrebnim (Job 29:16; 31:19—22). Učenec Jakob je pisal: »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (Jak. 1:27). To živo zanimanje za potrebne in oškodovane bi se moralo začeti pri lastnih sorodnikih. Biblija na primer zadolžuje otroke in vnuke, da skrbijo za potrebne starše in stare starše (1. Tim. 5:4). Kdor zavestno zanemarja to odgovornost, taji krščansko vero (1. Tim. 5:8). Ker pravi kristjani tvorijo bratsko skupnost, bi morali najprej poskrbeti za potrebne v svoji sredini, preden preidejo k podpiranju ljudi izven skupščine. To je v soglasju s temeljnim načelom: »Doklej torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri« (Gal. 6:10).
9. Kdo določa, komu bi skupščina morala nuditi pomoč, in kdaj je odločilno, da nekdo pride v poštev za takšno podporo?
9 Večina krščanskega dajanja je čisto osebnega značaja. V nekaterih primerih pa lahko, kjer je to mogoče, nudi skupščina v nekem kraju določenim pripadnikom finančno pomoč iz dobljenih prispevkov. Stvar starešin je, da odločijo, koga se podpira in v kakšnem obsegu. Kakor se vidi iz 2. Tesal. 3:10 in 1. Tim. 5:9, 10, bi se morala takšna skupščinska pomoč, posebno še, če je redna, dajati tistim potrebnim osebam, ki dajejo dober zgled v krščanskem življenju.
AKCIJE POMOČI VEČJEGA OBSEGA
10. Po katerem zgledu lahko postopamo pri akcijah pomoči večjega obsega?
10 Nadalje se zgodi, da je treba razširiti pomoč bratom v veri na druge skupščine ali celo na druge dele sveta. Če opazujemo akcijo pomoči večjega obsega, ki jo je izvedla krščanska skupščina prvega stoletja, spoznamo, kako naj pri tem postopamo.
11. a) Kdo se je pri prvih kristjanih najprej zavzel za akcijo pomoči? b) Kakšnim možem so bile pozneje zaupane odgovornosti v zvezi z akcijo pomoči?
11 Najprej so apostoli sprejemali prostovoljne prispevke in nato nadzorovali razdeljevanje sredstev med potrebne (Dej. ap. 4:34, 35). Ko je skupščina številčno zrasla, to ni bilo več praktično. Postavili so sedem mož, »polnih vere in svetega duha«, ki so pazili, da se ni prezrlo vdov, ki so imele pravico do dnevne oskrbe. Teh sedem mož je uživalo zaupanje svojih bratov v veri (Dej. ap. 6:1—6). Zelo so gledali na to, da so bili možje, ki so imeli opravka s prispevki za akcijo pomoči, zanesljivi. O njih, ki so nesli darove iz Korinta v Jeruzalem, je pisal Pavel skupščini v Korint: »Kadar pa pridem, pošljem z listi tiste, ki jih za dobre za to spoznate, da odneso vaš dar ljubezni v Jeruzalem« (1. Kor. 16:3).
12. a) Kako bi se moralo danes financirati pomoč večjega obsega? b) Kakšne priprave zato obstojajo med Jehovinimi pričami?
12 V soglasju s primerom skupščine prvega stoletja bi se morale akcije pomoči financirati s prostovoljnimi prispevki. Potrebno je tudi, da jih skladno vodijo zanesljivi ljudje. Da bi akcije pomoči potekale v redu, pošiljajo skupščine Jehovinih prič svoje prispevke na Watch Tower Society, 124 Columbia Hights, Brooklyn, New York (ZDA), ali pa na eno od podružnic. V primeru nesreče se poveže družba ali pristojna podružnica s starešinami prizadete skupščine, da ugotovi, kaj potrebujejo. Nujno potrebne dobrine, živila in denar dajo na razpolago za akcijo pomoči, ki jo navadno organizirajo starešine na kraju samem.
13. Kako postopajo starešine, ko dobijo zanesljive informacije, da je potrebna materialna pomoč?
13 Čim imajo zanesljive informacije, da so bratje v resni stiski, lahko starešine sosednjih skupščin objavijo, da bi se lahko prispevalo k akciji pomoči. Tedaj bo vsak odločil, kaj lahko da. Biblijski primer za to lahko najdemo v Dejanjih apostolov 11:27—29, kjer beremo: »V teh dneh pa so prišli iz Jeruzalema preroki v Antiohijo. In vstane eden izmed njih, po imenu Agab, ter oznani po duhu, da nastane velika lakota po vsem svetu, ki je tudi prišla za Klavdija cesarja. Tedaj sklenejo učenci, vsak po zmožnosti svoji, poslati v pomoč bratom, ki so prebivali v Judeji.« Podobno tudi danes pošiljajo mnoge skupščine in posamezniki občasno prispevke Glavni pisarni Watch Tower Society v Brooklyn ali eni od njenih podružnic, da bi imela na razpolago sredstva za takojšnjo pomoč.
PRISPEVKI ZA ŠIRJENJE DUHOVNIH INTERESOV
14. a) Kaj je osnovna odgovornost Božjih služabnikov danes? b) Kako je tiskana literatura pomagala izpolniti to dolžnost? c) Kako je dan na razpolago denar za gradnjo in vzdrževanje tiskarn? d) Za kakšne nadaljnje namene se uporabljajo prispevki?
14 Zelo važno je, pomagati materialno tistim, ki so zares v stiski, toda še pomembnejša odgovornost Božjih služabnikov je, nuditi duhovno pomoč znotraj in izven skupščine. Danes je to s tiskovinami zelo olajšano. Prispevki in brezobrestna posojila, ki so jih Watch Tower Society in njene podružnice dobile na razpolago, so omogočili gradnjo in vzdrževanje tiskarn, v katerih se tiska Biblije in biblijsko literaturo po ceni, ki je veliko nižja, kakor bi jo zahtevalo komercialno podjetje. Tako lahko celo zelo siromašni ljudje bodisi brezplačno ali za malenkostno povračilo tiskarskih stroškov dobijo literaturo. Nadalje se prispevki uporabljajo za podpiranje misijonarjev in drugih polnočasnih delavcev, vključno tudi potujoče nadzornike, da imajo najnujnejše za življenje.
15. Kaj pokaže Biblija o primernosti finančne pomoči tistim, ki so se popolnoma posvetili skrbi za duhovne interese drugih? (1. Kor. 9:6—18; Gal. 6:6; Fil. 4:14—18).
15 Iz 1. Timoteja 5:17, 18 se jasno vidi, da se prostovoljne prispevke lahko upravičeno uporabi za pomoč tistim, ki skrbijo za duhovne interese drugih: »Starešine, ki so dobri predstojniki, naj štejejo dvojne časti vredne, zlasti nje, ki se trudijo v besedi in poučevanju. Pismo namreč govori: ‚Ne zaveži gobca volu, ko vrši žito‘ in: ‚Vreden je delavec svojega plačila‘.« To ne pomeni, da bi morali biti starešine plačani za svoje delo. Toda v soglasju z biblijskimi temeljnimi načeli je primerno, da Vodilno telo Jehovinih prič in podružnice s prispevki podpirajo v materialnem pogledu tiste, ki jim je s tem omogočeno še več narediti za duhovne stvari.
16. Kakšne stroške ima skupščina in zakaj jih je važno poravnati?
16 Poleg tega so v krajevnih skupščinah Jehovinih prič izdatki v zvezi s prostori za sestanke ali Kraljevskimi dvoranami. Razen plačil za električni tok, vodo, gorivo, material za čiščenje in popravila, morajo plačevati tudi mesečno najemnino ali posojila. Prispevki so potrebni za kritje teh stroškov, da ne bi skupščina zaradi neplačevanja računov bila v sramoto Božjemu imenu. Kot posamezniki in kot skupščina bi morali Jehovini služabniki upoštevati nasvet: »Nikomur ne bodite ničesar dolžni, razen da ljubite drug drugega« (Rimlj. 13:8).
VSI SO ODGOVORNI POMAGATI PRI SKUPNEM PRIZADEVANJU
17. Kakšno gledišče bi moral imeti vsak kristjan do pospeševanja duhovnih interesov in do pomoči potrebnih?
17 Uporabljati »krivično bogastvo« za pospeševanje duhovnih interesov in potreb, je za kristjana nekaj osnovnega. Vsakdo, naj ima veliko ali malo, ima prednost, da kaj prispeva. Upoštevajmo na primer, kaj je apostol Pavel priporočal Korinčanom: »Prvi dan po soboti naj vsak izmed vas pri sebi deva na stran in spravlja po svojih dohodkih, da ne bo zbiranja šele takrat, kadar pridem« (1. Kor. 16:2).
18. a) Kateri biblijski nasvet nam bi lahko pomagal prispevati k pospeševanju interesov Kraljestva? b) Ali je odločilna višina prispevka in kako je to ponazorjeno s primerom uboge vdove?
18 V soglasju s tem navdihnjenim nasvetom bo morda kdo želel v začetku tedna shraniti nekaj, kar bi lahko daroval. Znesek bo seveda pri posameznikih zelo različen, toda to ni odločilno. Zares odločilna je pripravljenost ali gorečnost, da se nekaj prispeva. Apostol Pavel je to takole povedal: »Kajti če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima« (2. Kor. 8:12). Kar šteje pri Bogu Jehovi, je pripravljenost dajati v sorazmerju s tistim, kar kdo ima. Neka siromašna vdova, ki jo je opazoval Jezus Kristus v templju, je na primer darovala samo dve lepti. Za ta denar bi si lahko takrat kupila morda samo polovico vrabca, kar ne bi bilo niti za eno malico. Vendar je bil dar, s katerim je vdova izrazila svojo ljubezen do pravega Boga, ki so ga oboževali v templju, nekaj zelo prijetnega. V resnici je bil, merjeno po sredstvih, ki jih je ta žena imela, njen dar večji od prispevka bogatih, ki so darovali od svojega obilja (Marko 12:42—44).
19. Kaj pokažemo s pravilno uporabo »krivičnega bogastva« in v kaj smo tako lahko prepričani?
19 Zares se pokažemo prijatelje Božje in Kristusove, če z našim »krivičnim bogastvom« pomagamo potrebnim in pospešujemo duhovne interese (Preg. 3:9; Gal. 2:10). Če bomo še naprej »krivično bogastvo« pravilno uporabljali, bomo pokazali, da smo v najmanjšem zvesti. Bog Jehova in njegov Sin nas bosta še naprej uporabljala kot odlične oskrbnike za deljenje mnogo dragocenejšega duhovnega bogastva drugim. Naša dobra dela bodo kakor zakladi, hranjeni v nebesih, že danes smo deležni Božjega priznanja in blagoslova, v novi ureditvi, v ‚novih nebesih in novi zemlji‘, pa bomo dobili večno življenje (Mat. 6:20; Luk. 16:10—13; 2. Petr. 3:13).