Evolucija se umika

ŽE več kot sto let mnogi znanstveniki trdijo, da se je življenje razvilo. Pravijo, da je življenje nastalo samo iz sebe; najprej so se razvile rastline, nato živali in končno — preko opicam podobne živali — človek.

V vseh teh letih so takšni znanstveniki iskali dokazni material, v upanju, da bi te trditve podprli. Številni znanstveniki kot tudi drugi so upali, da bo dokazni material odpravil vero v Boga, Stvarnika.

V zadnjih letih pa se je zgodilo nasprotno. Dokazni material je omajal osnovo verovanja v teorijo o razvoju, tako da mnogi odkritosrčni ljudje, med njimi tudi številni znanstveniki, te teorije ne upoštevajo več. Tisti, ki še naprej zagovarjajo nauk o razvoju, so prisiljeni umakniti nekaj dolgo veljavnih verovanj.

V komentarju o tej situaciji je New York Times pisal: »Študij evolucije je doživel v zadnjih 10 letih pomembno spremembo. Izpodbija se Darwinova in druga temeljna načela evolucije in predlagajo se nove teorije. Na celem področju je zmeda.«

PREISKAVA DOKAZNEGA MATERIALA

Pred kratkim so številni raziskovalci nepristransko pregledali dokazni material. Kar so odkrili, jih je presenetilo.

Norman Macbeth, pravnik, šolan na Harvardu, je sklenil primer obravnavati kakor sodni proces. Zbral je dokaze za in proti evoluciji. Po mnogih letih intenzivne preiskave je zaključil, da so dokazi proti evoluciji tako močni, da, kakor je rekel, »nobena teorija ni boljša od obstoječe« (Darwin Retried, N. Macbeth, 1971).

Macbeth je nadalje ugotovil: »Na področju evolucije večina pojasnjevanj ne drži. Običajno se jih težko označi kot pojasnila, to so domneve, dopustitve, izmišljotine, ki skoraj niso vredne, da jih imenujemo hipoteze.« Njegova reakcija na tipično knjigo, ki podpira razvoj, je bila: »Če bi bil ta mož moj nasprotnik na sodišču, bi lahko dosegel zavrnitev njegove obtožbe.«

Tom Bethell, soizdajatelj časopisa The Washlngton Monthly, je delal podobno preiskavo. Začudilo ga je, ker je našel med evolucionisti toliko zmede in razprav. Rekel je: »Presenetljivo je, da se je iz razprav tako malo izvedelo, ker izgleda, da so bile najpomembnejše akademske razprave 1960-tih let, in kakor vidim, je njen zaključek precej negotov: Menim, da je Danwinova teorija na robu razsula.«

Mr. Bethell je pripomnil: »Domnevam, da nameravajo Darwina opustiti, toda morda iz spoštovanja do dostojanstvenega starega gospoda ... delajo to tako previdno in vljudno, kot je le mogoče, z minimalnim objavljanjem.«

Kako na to reagirajo evolucionisti? F. Appleton je pisal v časopisu Weekend: »Priznavamo, da so v dokaznem materialu za evolucijo velike praznine. ... Celo za naprednega znanstvenika obstoja točka, ko postanejo pojasnila prozorna in ko mora priznati, da v resnici tega točno ne ve.« Dodaja: »Da, evolucija je le teorija. Sprejeti jo, pomeni dejanje vere.«

»Velike praznine« postajajo sčasoma vse večje, ker je vedno več dokazov glede dednosti, gradnje celic, DNS, kompleksnosti živih stvari, poizkusov oploditve in najdenih okamnin. Na osnovi vsega tega dokaznega materiala postaja nepristranskim, poštenim opazovalcem vedno bolj jasno, da prevladujejo dejstva o ustvaritvi in ne o evoluciji.

OVRŽEN TEMELJ

Sedaj je ovrženo eno osnovnih verovanj evolucije, dejansko najvažnejši nauk. To je dolgo priznana teorija o domnevnem poteku evolucije — njen »mehanizem«.

Zagovorniki nauka o razvoju so verjeli, da je potekala evolucija z malimi, ugodnimi spremembami v živih organizmih. Te spremembe dozdevno omogočajo živim organizmom, da lažje preživijo ali se ohranijo. Njihovi potomci so domnevno doživeli koristne nadaljnje spremembe v teku milijonov let. Tako bi se končno morali razviti vsi insekti, rastline, poljske živali in človek.

Znanstveniki imenujejo »preživetje močnejših« »naravna selekcija«. Menili so, da je »narava« »izbrala« »najprimernejše« vrste za preživetje, »slabše« pa so izumrle.

Zakaj pa se sedaj to osnovno verovanje izpodbija? Zato ker znanstvenikom po desetletjih poizkusov z živimi stvarmi in s preučevanjem najdenih okamnin počasi postaja jasno, kar bi moralo biti že davno očitno. To je: da neka rastlinska ali živalska vrsta lahko preživi bolje kakor druga, nima v resnici nobene zveze s svojim nastankom. Če neka vrsta lisic bolje preživi kakor druga, to še zdaleč ne pojasni izvora obeh vrst. »Preživetje« ne pojasni »nastanka«. S tem da lisica preživi, tudi ni postala drugačna žival.

Po desetletnih poizkusih so rejci ugotovili, da nikoli niso proizvedli neke nove ali čisto drugačne vrste, vseeno, kako intenzivno so gojili rastline ali živali. Velikost, barvo ali druge značilnosti se lahko spremeni, toda krava ostane vedno krava, grozdje vedno grozdje in muha je vedno muha.

Sedaj so nedvoumno dokazali, da se živih organizmov ne more spreminjati preko določenega normalnega področja variacije, ne da bi postale nerodovitne ali da bi poginile. Zakaj? Ker so podloženi zakonu, po katerem se ne morejo dalje spreminjati.

»PO SVOJEM PLEMENU«

Bog je dal v vsa živa stvarjenja zakon, da bi ohranil osnovne vrste ločene med seboj. Ta zakon Biblija izraža z besedami »po svoji vrsti«.

V 1. Mojzesovi 1:24 je primer za to: »In reče Bog: ‚Rodi naj zemlja žive stvari po njih plemenih, živino in laznino in zveri zemeljske po njih plemenih!‘« To se nanaša tudi na vse rastline, insekte, ptice, ribe in ljudi.

Vsekakor dedne zasnove živih stvarjenj omogočajo določene variacije znotraj osnovnih vrst, kar naredi življenje zanimivejše. Kakor so rejci ugotovili, je na primer veliko raznovrstnih mačk, toda vse ostajajo vedno mačke in se lahko razmnožujejo samo med seboj. Isto velja za vse ostale osnovne vrste.

Zoolog Harold Coffin, specialist za nevretenčarje na kalifornijski univerzi, je pojasnil: »Očitno je bilo mnogo prilagoditev, toda so te prilagoditvene spremembe dejansko povzročile razvojno napredovanje iz ene večje vrste v drugo? Znanstveni dokazni material ne zagovarja takšnih sprememb.«

NAJDBE OKAMNIN PROTI EVOLUCIJI

Najdbe okamnin, izkopani ostanki živih stvari, prav tako govorijo proti nauku o razvoju. Evolucionisti so upali, da so po več kot sto letih iskanja našli okamnine, s pomočjo katerih bi lahko sestavili nepretrgano verigo med nekdaj živečimi živalskimi vrstami. Toda veliko število najdenih okamnin, ki so danes na razpolago, je to upanje razblinilo.

Zoolog Goffin je rekel: »Okamnine, dokazi življenja v preteklosti, predstavljajo najvišjo in zadnjo instanco, ker so najdene okamnine edino avtentično zgodovinsko poročilo o življenju, ki je na razpolago znanstvenikom.« In kaj najdbe pokazujejo? Ali soglašajo z evolucijo? Coffin je odgovoril: »Ne. ... One (okamnine) pričajo, da so bile rastline in živali ustvarjene v svojih osnovnih oblikah. Osnovna dejstva najdenih okamnin podpirajo ustvarjanje, ne evolucijo.«

Dr. D. B. Gower, biokemik na londonski univerzi, je prav tako potrdil, da ‚okamnine soglašajo s poročilom o ustvarjanju v 1. Mojzesovi knjigi (v Bibliji). Pisal je: »V najstarejših kameninah ne najdemo okamnin, ki bi pokazovale na postopne spremembe od najbolj primitivnih stvarjenj do razvitih oblik, temveč so se v najstarejših kamninah nenadoma pojavile razvite vrste.« Pripomnil je tudi, da med vsako večjo rastlinsko in živalsko vrsto ‚manjkajo vsi vmesni členi okamnin‘.

Zato po več kot sto letih izkopavanj milijonov okamnin, najdbe pričajo, da so bile življenjske oblike ustvarjene »po svoji vrsti« (1. Moj. 1:11, 12, 21, 24).

UMIK GLEDE ZGODOVINE ČLOVEKA

Odkritja človeških okamnin v zadnjih letih so pripeljala do umika glede navedene zgodovine o razvoju človeka. Ta odkritja so razveljavila evolucionistični »rodovnik« človeka, domnevni vrstni red opicam podobnih stvarjenj do človeka.

Zaradi teh novih odkritij je pisal bostonski Globe: »Vsaka posamezna antropološka knjiga, vsak članek o razvoju človeka, vsaka risba rodovnika človeka bo morala biti odložena. ... To tudi pomeni, da smo se motili glede naših prednikov.«

Kaj pa je povzročilo ta umik? Odkritje okamnin današnjega človeka, za katere menijo, da so starejše kakor domnevni »opičji ljudje«, od katerih baje potekamo. Eno teh opicam podobnih stvarjenj, ki ga znanstveniki imenujejo Australopitekus, so nekateri že pozdravljali kot manjkajoči vezni člen med človekom in opico.

Toda po znanstvenih informacijskih virih je novejši dokazni material pokazal, da je to nemogoče. New York Times je poročal: »Novi fosili podajajo odločne dokaze, da ni bil Australopitekus izumrla vrsta nekoč mišljenega prehoda, med opico in človekom, temveč sodobnik zgodnjega človeka, ki se je nahajal v evolucionarni slepi ulici.«

Resnica je, da so bili tudi ljudje ustvarjeni »po svoji vrsti«. Zato tudi nikdar niso našli »veznih členov« med človekom in živaljo, in jih tudi nikoli ne bodo našli. Mogočen prepad bo vedno ostal, ker ga je naredil Stvarnik, da bi ostal človek ločen od živali.

Anthony Ostric, profesor antropologije iz Indiane, je na kongresu znanstvenikov poročal, da so dokazi pokazali, da je človek od svojega pojava v bistvu enak. Pojasnil je: »Nemogoče je dokazati, da so lahko biološke, socialne ali kulturne sile ali procesi katerokoli predčloveško vrsto antropoidov ali skoraj-človeka, spremenile v Homo sapiensa.« Pripomnil je, da predstavlja edinstvena biofizikalna in družbena kulturna narava človeka »nepremostljiv prepad, ki ga loči od vseh živali«.

Očitno je tekom mnogih desetletij zbrani dokazni material prisilil evolucioniste k umiku na mnogih bojiščih. Odkrita preiskava dejstev lahko vodi samo do enega zaključka. Točno tako je, kakor je Biblija že davno razodela: »Spoznajte, da je Jehova Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe« (Psalm 100:3).

[Slika na strani 16]

»Rastline in živali ... se razmnožujejo samo z razploditvijo.« »Vsako življenje izvira iz življenja ..., organizmi staršev in njihovih potomcev so ene vrste.« (»Biology for You«, str. 468; »The Encyclopedia Americana«, 1956, zv. 3, str. 721.)