Veličina kristjana je v tem, da služi

»Kdorkoli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik.« — Matevž 20:26.

1. Zakaj je Jezusovo življenje v ostrem nasprotju z življenjem današnjih ljudi?

PRIPRAVLJENOST služiti je jedro ali bistvo pravega krščanstva. Ko je bil Božji Sin na zemlji, je rekel, da ni prišel, »da njemu služijo, ampak da služi in da življenje svoje v odkupnino za mnoge«. (Mat. 20:28) Njegovo življenje je bilo v ostrem nasprotju z življenjem mnogih sebičnih in častihlepnih ljudi, ki so danes povsem brezbrižni do potreb drugih. S svojim življenjem, ki je bilo ena sama nesebična služba za druge, je dal popoln zgled, ki naj ga njegovi učenci posnemajo. Kakor njegovo življenje, naj se tudi življenje njegovih učencev odlikuje s pripravljenostjo služiti in z radodarnostjo.

2., 3. a) Kaj razlikuje v Mat. 20:28 s »služiti« prevedeno besedo od drugih grških besed, ki so povezane s pojmom služenja? b) Kaj bi sedaj radi ugotovili?

² Beseda, prevedena s »služiti«, ki jo je Matevž uporabil, ko je zapisal Jezusove besede, je za nas posebno zanimiva. To je grški glagol di-a-ko-ne’o. Pojem služenja je v grščini izražen še z drugimi glagoli in vsak ima svoj posebni pomenski odtenek ali poudarja določeni aspekt služenja. Eden poudarja podložnost tistega, ki služi kot suženj (dou-leu’o; Kol. 3:24), drugi svetost Božje službe (la-treu’o; Mat. 4:10) in nadaljnji uradno, javno službo (lei-tour-ge’o; Dej. 13:2). Dra-ko-ne’o pa za razliko od drugih daje poseben poudarek na službo, ki je drugemu izkazana povsem osebno. Po pristojnem delu je pri tem glagolu »približanje pojmu usluge... močnejše«. (Teološki slovar za Novi Testament, izdal Gerhard Kittel, zv. II, str. 81.)

³ Kaj vse pa vključuje krščanska služba? Ali se pod tem razume edino le oznanjevanje Božje besede, trud za pridobivanje učencev ali izključno duhovno oskrbo članov skupščine? Kaj se vidi iz pomena besede di-a-kone’o, ki jo bomo obravnavali?

STREČI DRUGIM IN SKRBETI ZANJE

4. Kako je v Bibliji primerno ponazorjen prevladujoči pomen tukaj obravnavane grške besede za »služiti«?

⁴ Raba te besede v Bibliji dobro ponazarja, da v svojem pretežnem pomenu označuje osebno izkazano službo drugi osebi (kar ne pride samo do izraza z grškim glagolom, temveč tudi s sorodnim samostalnikom dia’konos (služabnik) in di-a-ko-ni’a (služba).a Eden prvotnih pomenov te besede je »streči pri mizi«. Lukež jo je uporabil v tem smislu v svojem poročilu o Jezusovi pripovedi o hlapcu, ki najprej »pripravi, kar bo večerjal (gospodar) in opaše se ter mu streže (di-ako-ne’o), dokler se ne naje in napije«. (Luk. 17:7—10) Po Luk. 12:35—38 je Jezus nekoč povedal svojim učencem priliko, v kateri je gospodar (ki je ponazarjal samega Jezusa) s svojimi hlapci, ki so vestno čakali, dokler ni prišel z neke poroke, zamenjal vlogi. Jezus je rekel v tej priliki o gospodarju: »(On) se opaše in jih posadi za mizo, ter bo pristopil in jim stregel (di-a’ko-ne’o, služil Novi svet prevod).«b

5., 6. a) Kako so sodelovale nekatere krščanske žene pri tej vrsti služenja? b) Kaj vse to pokaže glede uporabnega pomenskega obsega biblijskega izraza, ki ga obravnavamo?

⁵ »Streči pri mizi« pa ni bil edini pomen tega izraza. Zajemal je vse usluge, ki so imele podoben osebni značaj. Biblija poroča o krščanskih ženah iz Galileje in Jeruzalema, ki so s »svojim imetjem« »služile« Jezusu in njegovim apostolom ali zanje »skrbele«. (Luk. 8:1—3; Mat. 27:55; Mar. 15:41) Verjetno so zanje nakupovale ali kuhale, krpale njihove obleke in jih prale ali jim izkazovale drugačne podobne usluge, pri čemer so uporabljale celo lastna sredstva, da so nabavile potrebne stvari.

⁶ Vidimo torej, da ta izraz ne označuje samo »religioznih« del, temveč zajema širok obseg uslug.

SLUŽITI POTREBNIM BRATOM

7. Zakaj smo lahko prepričani o tem, da Bog Jehova in Jezus Kristus tej vrsti služenja pripisujeta velik

⁷ Brez dvoma pripisujeta Jehova Bog in njegov Sin Jezus Kristus tej vrsti služenja veliko važnost. Jezus je sam občutil telesne potrebe, kakor je občutek lakote in žeje. Nedvomno je zelo cenil, ko so po štiridesetdnevnem postu prišli angeli in mu stregli (di-a-ko-ne’o; Mat. 4:11) V prispodobi, ki jo je Jezus povedal malo pred koncem svojega zemeljskega službovanja, je rekel, kako bo sodil dva razreda ljudi, od katerih je enega primerjal z »ovcami«, drugega pa s »kozli«. »Ovce«, ki so bile priznane in blagoslovljene, so prihitele Kristusovim bratom, ko so jih videle v stiski, na pomoč. Nasprotno pa so »kozli«, ki so bili obsojeni, videli Kristusove brate lačne in žejne, brez strehe, gole ali bolne ali v zaporih, pa jim niso postregli (di-a-ko-ne’o; niso jim služili, NS, Mat. 25:31-46).

8., 9. a) Kako so kristjani v prvem stoletju dokazali, da so spoznali potrebo, da služijo telesnim potrebam svojih bratov? b) Kako je apostol Pavel pokazal, da mu je šlo za to, da se ta »služba« dobro opravi?

⁸ Pravi Jezusovi učenci prvega stoletja so s svojim stališčem in postopanjem dokazovali, da so bili podobni »ovcam«. Ko so kristjani v Makedoniji in Ahaji slišali, da so njihovi bratje v Judeji v pomanjkanju, so zbrali pomoč in jim poslali »Službo ljubezni (diakoni’a)« (Dej. 11:29; 12:25, NS), ker so spoznali, da so njihovi bratje v Judeji v duhovnem pogledu njim izkazali dragocene usluge, zaradi česar so se čutili »dolžnike«. Zato so se čutili dolžne »jim tudi v telesnih stvareh postreči (s stvarmi za meseno telo javno služiti, NS)«. (Rim. 15:25—27) Makedonske skupščine so zato zaslužile posebno pohvalo. Kljub siromaštvu so bili »bogato radodarni«. Pavel pravi: »Kajti po svoji moči, da, pričam, čez svojo moč so dali dobrovoljno, z mnogo prošnjo nas proseč te milosti, da se smejo udeležiti službe (di-a-ko-ni’a) za svete.« (2. Kor. 8:2—4) Kolikšen zgled nesebičnega služenja, ki zares naredi velik vtis!

⁹ Apostolu Pavlu je bilo mnogo do tega, da se ta akcija pomoči dobro izpelje, da bi, kakor je rekel, »kdo kaj ne očital glede te bogate miloščine, ki jo oskrbujemo (posredovano po naši službi, prevod Menge)« — bodisi s strani darovalcev ali prejemnikov darov. Zato so bili v tamkajšnji skupščini poslanci »določeni za to«, da Pavla in Tita (ki ga je Pavel označil za »sodelavca in tovariša svojega«) spremljajo na njunem potovanju. — 2. Kor. 8:19—23.

10. Kakšne dobre rezultate je mogoče doseči s trudom, da se nesebično služi potrebam drugih, kakor se vidi iz 2. Kor. 9:1, 11—14?

¹⁰ Pavel je bil pozneje sam okrepčan s pomočjo Oneziforja in Onezima, ki sta mu v težkem času »službovala« ali »služila« (dia-ko-ne’o; 2. Tim. 1:16—18; Filem. 10—13). Ko je pisal Korinčanom, jih je spomnil na dobre rezultate, ki so bili doseženi s tako prijaznim, nesebičnim služenjem v čast Boga in pospeševanja dobre vesti. O »službi ljubezni« (di-a-ko-ni’a) za brate v Judeji je rekel: »Da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu. Kajti služba tega opravila ne dopolnjuje samo pomanjkanja svetih, ampak prinaša tudi po zahvalah od mnogih obilen sad Bogu; ker po preizkušnji te službe hvalijo Boga za vaše pokorno pripoznanje evangelija Kristusovega in za vaše radodarno podeljevanje njim in vsem ter molijo za vas tisti, ki hrepene po vas zavoljo premnogne milosti Božje v vas.« — 2. Kor. 9:1, 11—14.

11. a) Kako prispeva naša ljubeča skrb za potrebe drugih k širjenju pravega oboževanja? b) Kako lahko po Heb. 6:10 dokažemo našo »ljubezen do Božjega imena«?

¹¹ Da, dobra vest o Božjem Kraljestvu pridobi na pomenu v očeh teh ljudi, če vidijo, kakšen učinek ima na osebnost tistih, ki so jo sprejeli — kolikšno radodarnost in ljubezen do bližnjega povzroča. Taka ljubeča služba in tolikšna radodarnost ne zbudita pri prizadetem samo občutka hvaležnosti do ljudi, ki so se dajanja udeležili, temveč dajeta tudi povod za »hvaljenje Boga«. V tem vidimo zanesljiv dokaz za to, da je pravo krščanstvo najboljši način življenja, da je to pravo oboževanje dobrega in ljubečega Boga. (Primerjaj Jak. 1:26, 27; 2:14—17; 1. Jan. 3:16—18) Zato ni čudno, da je Pavel s prepričanjem pisal hebrejskim kristjanom, ki so priskočili svojim bratom na pomoč: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili (di-a-ko-ne’o) svetim in še služite.« — Heb. 6:10; primerjaj 10:32—34; 1. Kor. 16:15, 16.

12., 13. a) V katerem smislu so lahko posvetne vladavine označene kot Božje »služabnice«? b) Kakšna razlika obstaja med njihovim službovanjem in službo Jezusovih učencev?

¹² Ker s »službo« ali »služenjem« prevedene grške besede ne pomenijo samo »streči pri mizi«, temveč označujejo različne osebne usluge, se jih lahko uporablja celo za posvetne oblasti. Iz tega razloga se višje oblasti sedanjega sestava stvari v posebnem smislu imenujejo Božja »služabnica«. Po Rim. 13:4 piše navdihnjeni apostol Pavel o višjih oblasteh: »Božja namreč je služabnica (di-a’- ko-nos), tebi v dobro. Ako pa delaš hudo, boj se: zakaj zastonj ne nosi meča, ker je Božja služabnica (di-a’ko-nos), maščevalka v kaznovanje tega, ki dela hudo.« Bog dovoljuje, da ti svetovni sestavi še nekaj časa obstajajo, zato lahko še naprej opravljajo določene službe, od katerih ima korist njegovo ljudstvo in s katerimi je zagotovljen določeni red in določena zaščita pred nezakonitostjo. V tem smislu so to njegovi »služabniki«.

¹³ Vendar te posvetne vladavine ne služijo iz ljubezni do Boga ali iz ljubezni do pristnih učencev njegovega Sina. Ne, one opravljajo to javno službo brez razlike, v korist vseh svojih državljanov. Njihovo službovanje jim zato ne prinaša plačila, ki ga dobijo tisti, ki služijo Jehovi Bogu iz ljubezni do njega in do svojih bližnjih.

ŠE VAŽNEJŠA SLUŽBA

14., 15. a) Katere vrste služenja je še važnejše od skrbi za fizične in materialne potrebe drugih, čeprav je ta služba prav tako važna? b) Kako je to ponazorjeno s poročilom iz Dej. 6:1—4?

¹⁴ Iz dosedanjega pregledovanja se jasno vidi, da je skrb za fizične in materialne potrebe drugih, posebno naših krščanskih bratov, bistveni sestavni del krščanske službe. Nihče od nas naj nikdar ne misli, da mu je pod čast, če ponižno opravi kakšno takšno uslugo. Tudi nikoli naj ne podcenjujemo pomena, ki ga Bog pripisuje takšnim dejanjem. Kljub temu obstaja še mnogo važnejša služba, za katero naj se pravi kristjani posebej zanimajo. V čem je ta služba? V tem, da skrbimo za duhovne potrebe drugih.

¹⁵ Dejstvo, da igrajo usluge v zvezi z materialnimi potrebami drugih v primerjavi z uslugami v zvezi z njihovimi duhovnimi potrebami podrejeno vlogo, izhaja iz Dejanj apostolov 6:1-4. Po binkoštih leta 33 n. št. je nastal problem, ker so zaradi določenega strankarstva »pri vsakdanji postrežbi (di-ako-ni’a) zanemarjali njih vdove«. Ko so apostoli za to izvedeli, so »sklicali množico učencev in rekli: To ne gre, da bi mi besedo Božjo opuščali in oskrbovali (di-a-ko-ne’o) mize«. Zato so pozvali brate, naj izberejo »sedem mož izmed sebe, ki so na dobrem glasu«, ki so jih nato lahko apostoli s svojim pooblastilom za imenovanja »postavili nad tam opravilom«, medtem ko so se lahko oni sami »marljivo držali molitve in službe (di-a-ko-ni’a) besede«.

16. Ali so opisano stališče apostoli zavzeli zato, ker bi bilo oskrbovanje tistih vdov s hrano izven delovnega področja skupščine?

¹⁶ Oskrbovanje vdov, ki so jih pri delitvi hrane prezrli, je predstavljalo nedvomno potreben sestavni del krščanske službe. To ni bilo izven obsega nalog skupščine, temveč je bilo povezano z oboževanjem. Po besedah učenca Jakoba (Jak. 1:26, 27) je spadalo to k čistemu »oboževanju«. Kljub temu so apostoli spoznali, da ne bi dokazali pravilne sposobnosti razločevanja, če bi svoj čas rabili za to, da sami skrbijo za takšne materialne zadeve, namesto da bi skrbeli za duhovne stvari, predvsem za oskrbovanje bratov z duhovno hrano v obliki poučevanja iz Božje besede.

17. Kaj kaže, da so se druge skupščine v tem pogledu zgledovale po skupščini v Jeruzalemu?

¹⁷ Ko so kasneje nastale skupščine še izven Jeruzalema, so se tudi tam držali tega temeljnega načela. Svojo pozornost so posvečali predvsem duhovnim potrebam, niso pa pozabili upoštevati tudi telesnih ali materialnih potreb. V vsaki skupščini je bila skupina starešin, ki so bili imenovani za to, da služijo kot duhovni pastirji in nadzorniki. (Dej. 20:17, 28) Da so se lahko osredotočili na poučevanje bratov, se je skupina pomočnikov pod njihovim vodstvom posvetila nalogam, ki niso imele neposredne zveze z oboževanjem. — Fil. 1:1.

18. Ali je lahko kdorkoli v skupščini služil kot sluga pomočnik (di-a’ko-nos)? Zakaj to pokaže, da v Božjih očeh niso nepomembne službe, ki jih opravljajo ti možje?

¹⁸ Zato nadaljuje apostol Pavel v svojem pismu Timoteju po naštevanju lastnosti tistih, ki naj bodo imenovani za starešine, z besedami: »Diakoni (di-a-ko-nos; sluge pomočniki, NS) istotako treba, da so resnobni, ne dvojezični, ne mnogemu vinu vdani, ne grdega dobička željni; ki hranijo skrivnost vere v čisti vesti. A tudi ti naj se najprej preizkusijo; potem naj služijo (di-a-ko-ne’o) kot diakoni, ako so brez graje... Kateri so namreč dobro opravljali diakonsko službo (ki zgledno služijo, NS), si pridobe lepo stopnjo in veliko srčnost v veri, ki je v Kristusu Jezusu.« — 1. Tim. 3:8-13.

19., 20. a) Kako je bila grška beseda di-a’ko-nos (sluga) uporabljena v zgodnji krščanski skupščini? b) Katero vprašanje se sedaj postavlja v zvezi z odnosom med temi »služabniki« skupščine in imenovanimi starešinami?

¹⁹ Kakor se je uporabljala grška beseda pre-sby’te-ros, ki pomeni samo »stari mož«, sčasoma za moža, ki je v skupščini zavzemal določen službeni položaj, namreč položaj »starešine«, tako so začeli tudi besedo di-ako-nos, ki pomeni samo »sluga«, počasi uporabljati za moža, ki je v skupščini zavzemal drugačen službeni položaj. O različnih uporabah grškega izraza di-a’ko-nos je v Teološkem slovarju za Novo zvezo, zvezek II, stran 89, in 90 pod naslovom »B. Diakon kot nosilec položaja v občini«, rečeno naslednje:

»1. Od vseh teh svobodnih uporab besede se razlikuje trdni opis nosilca določene skupščinske službe v nastajajočem cerkvenem ustroju kot ... (diakonos). Nahaja se na mestih, ki jih tudi po smislu Vulgata prevaja s tujko diaconus, medtem ko prevaja sicer besedo ... (diakonos) z minister; Fil. 1:1; 1. Tim. 3:8, 12.

Člane verske občine, ki so po svojem stalnem delovanju označeni za diakone, srečamo najprej v Filip. 1:1, kjer pozdravlja Pavel vse svete v Filipih... (syn episko’pois kai diako’nois, z nadzorniki in pomočniki, EB). Že tukaj se začenja za diakonsko službo odločilni potek: diakoni so imenovani v tesni povezavi s škofi (nadzorniki), in sicer za njimi. V času, ko je bilo pisano pismo Filipljanom, sta v občini torej že dva položaja, ki sta med seboj razvrščena.

... opis službe (se je) že zgostil v oznako položaja.«

²⁰ Ti bratje so bili torej označeni za »sluge« skupščine, in ponižno so služili potrebam svojih bratov, tako da so izpolnjevali zaupane jim naloge. Ali pa je to opravičevalo brate, ki so bili »starešine«, da bi se povišali nad tiste, ki so bili imenovani za službo diakona, kot da bi bili njihovi predpostavljeni?

NI RAZLOGA ZA POVIŠEVANJE

21. Zakaj starešine nimajo nobenega razloga, da se povišujejo nad može, ki v skupščinah služijo kot »pomočniki«?

²¹ Ne, ker to ne bi bilo v soglasju, niti z Jezusovim nasvetom niti s temeljnimi načeli, o katerih je poučeval svoje apostole. Resnično so bili vsi, ki so služili kot »starešine«, tudi služabniki svojim bratom, vključno s tistimi, ki so bili v skupščinah označeni kot »sluge« (sluge pomočniki, NS). Jezus Kristus sam ni prišel, »da njemu služijo, ampak da služi«. Navdihnjeni apostol Pavel je rekel o Jezusu: »Kristus (je) postal služabnik (di-a’ko-nos) obreze zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom.« (Mat. 20:28; Rim 15:8) Pavel je samega sebe (in svojega sodelavca Timoteja ter druge) imenoval »služabnika« (di-a’ko-nos; Efež. 3:7; Kol. 1:23). S tem ni hotel reči, da pripada skupini služabnikov (»slug pomočnikov« ali »diakonov«) neke določene skupščine, temveč je s tem mislil, da je bil pooblaščen služiti vsej krščanski skupščini. O tej skupščini je rekel: »Ker sem jaz postal služabnik (di-a’ko-nos) po oskrbništvu Božjem, ki mi je dano za vas, da izpolnim besedo Božjo.« — Kol. 1:24-26.

22., 23. a) Kako nekdo dokaže, da je pravi služabnik? b) Kako je apostol Pavel dokazal, da je bil pravi služabnik Boga in Kristusa?

²² Neki služabnik je lahko prisiljen, da ponižno sprejme nase težave in neprijetnosti. Njegova pripravljenost, da to stori, dokazuje, da je pravi služabnik. Ker so nekateri ljudje hoteli Pavla v očeh drugih ponižati, je dokazal, da je bil pravi Kristusov in pravi Božji služabnik. Pisal je kristjanom v Korint, kjer je bilo nekaj obrekovalcev: »V vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike (di-a’ko-nos) v mnogem potrpljenju, v stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v uporih, v trudih, v nespavanju, v postu.« — 2. Kor. 6:4, 5.

²³ V zvezi s tistimi, ki so ga jemali neresno, je postavil vprašanje: »Služabniki Kristusovi so?« Nato nadaljuje z besedami: »Še bolj jaz: v trudih sem bil obilneje, v ječah obilneje, v udarcih neizmerneje, v smrti mnogokrat. Od Judov sem jih dobil petkrat po štirideset brez ene, trikrat so me šibali, enkrat kamenjali, trikrat se je z menoj ladja razbila, noč in dan sem prebil sredi valov; potoval sem mnogokrat, bil sem v nevarnostih od voda, v nevarnostih od razbojnikov, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med krivimi brati: v trudu in težavi, dostikrat v nespavanju, v lakoti in žeji, čestokrat v postu, v mrazu in goloti.« — 2. Kor. 11:23-27.

24. Kako nam to pomaga pri pravilni oceni samih sebe, pri ugotavljanju, ali smo pravi Božji služabniki ali ne?

²⁴ Kakšen dokaz pristne pripravljenosti za službo! Nobene sledi napihovanja zaradi osebnih dosežkov, kakor je osnovanje pomembnih ureditev; nobenega govora o velikih množicah, ki bi se zbirale, da bi ga poslušale, in nič sledu o lastni hvali za čudovito rast, ki je bila dosežena s širjenjem dobre vesti. Nasprotno, to je poročilo o ponižnem služenju, kakor je služba služabnika, ki je pripravljen brez najmanjšega odpora ponoči in v megli iti ven, kljubovati viharju in sprejemati nase neprijetnosti, ko izpolnjuje nalogo svojega gospodarja. Na to lahko mislimo, kadar želimo ocenjevati, če smo pravi Božji služabniki. Nadalje lahko mislimo tudi na to, da je Pavel opozarjal tudi na svoja priporočilna pisma: na krščanske učence, ki jih je on poučil in ki so bili dokaz za njegovo pripravljenost služiti. — 2. Kor. 3:1-3.

25. Kako je izrazil Pavel svojo ponižnost v pismu Korinčanom, med katerimi je trdo delal?

²⁵ Pavel ni bil nikoli kriv za poviševanje. Ni pričakoval, da bodo drugi polni spoštovanja gledali nanj in v njem videli svojega »najvišjega«. Korinčanom, med katerimi je leto in pol trdo delal, je pisal o sebi in svojem sodelavcu: »Kaj je torej Apolo? in kaj je Pavel? Služabnika (di-a’ko-nos) sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo... Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi.« — 1. Kor. 3:5-9.

26. Kako lahko težimo za veličino, ne da bi bili častihlepni in ponosni?

²⁶ Ta vrsta veličine, ki ni v posedovanju časti, ugleda, ali moči, temveč v ponižni službi, je gotovo cilj, ki mu je vredno slediti. Kdor se trudi doseči ta cilj, dokazuje, da ni častihlepen, ponosen ali sebičen, temveč da ljubi Boga in svojega bližnjega. Zato težimo vsi za to veličino in slavimo Jehovo, ki je postavil merilo za to, in njegovega Sina, ki nam je v tem pogledu dal najboljši zgled. Naša težnja po krščanski »veličini« ne bo koristila samo nam, temveč tudi drugim. Vodila bo k temu, da bo Božji sveti duh deloval v bogati meri. S tem se bo pospeševala enotnost in harmonija med nami, kakor to izhaja iz naslednjega članka.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 262]

Grška beseda di-a-ko-ne’o poudarja osebni značaj izkazane usluge

[Slika na strani 263]

Krščanska služba pomeni tudi skrbeti za materialne potrebe kristjanov, ki so v stiski. To prispeva k slavljenju Boga.

[Slika na strani 264]

Prvi kristjani so svojo pozornost posvetili predvsem duhovnim potrebam drugih