Služiti združeno kot bratovska skupnost
»Vsi vi ste... bratje... Tudi se ne imenuj te voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus.« — Mat. 23:8-11.
1., 2. a) Kaj pokaže, da je večini ljudi težko živeti življenje v ponižni službi, kakor je živel Božji Sin? b) Ali se ni bilo Jezusovim apostolom težko ustrezno spremeniti?
VEČINA nepopolnih ljudi si težko predstavlja življenje ponižne službe, kaj šele, da bi tako živeli. Če pogledamo krščanstvo, vidimo, da se možje, ki trdijo, da zastopajo Jezusa Kristusa in da so postavljeni Božji služabniki, ločijo od »običajnih« članov občine, »laikov«. Ti duhovniki se čutijo višje od ostalih pripadnikov črede in si dajejo nazive, ki zbujajo vtis, da so nekaj boljšega. Toda na takšen način ne pride do prave enotnosti.
2 Celo pravim Jezusovim učencem, ki so živeli v prvem stoletju, se je bilo težko ravnati po tem, kar je učil Božji sin. Jezus jih je moral večkrat pokarati, ker so mislili na to, da bi zavzeli določen položaj ali višje mesto.
3., 4. Zakaj je med učenci nastal prepir, ko so bili na poti v Kafarnavm, in zakaj nas naj to ne preseneti?
3 Ko so se učenci malo pred koncem tretjega leta Jezusove javne službe vrnili v Kafarnavm, je med potjo nastal med njimi prepir. Zakaj? V Markovem poročilu beremo: »Ko so bili v hiši, jih (Jezus) vpraša: ‚Kaj ste se po poti med seboj menili?‘ Oni pa molče; spotoma so se bili namreč med seboj prepirali, kdo da je najvišji. In ko sede, pokliče dvanajstere in jim reče: ‚Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik.‘« — Marko 9:33-35.
4 Ali ni skoraj neverjetno, da so lahko storili kaj takega, potem ko jih je Jezus skoraj tri leta učil? Ne; razumeli bomo to, če mislimo na njihovo človeško nepopolnost in takratne razmere. Njihovo zanimanje za osebno veličino ni bil samo znak nagnjenja padlega telesa, temveč osvetljuje tudi takratne življenjske razmere. V nekem zgodovinskem poročilu o običajih in navadah, ki so v prvem stoletju veljale med strogo vernimi Židi, je rečeno: »Ob vsaki priložnosti, na sestanku za službo Božjo, v pravni upravi, pri skupni pojedini, v vsakem druženju je nastalo vedno vprašanje, kdo je večji, in merjenje pripadajoče časti je postalo stalno in silno važno opravilo.« (Teološki slovar k Novemu Testamentu. zvezek IV, str. 538; primerjaj Mat. 23:6, 7)
POSTATI KAKOR OTROCI
5. Kaj je rekel Jezus učencem, da bi jih odvrnil od napačnih gledišč?
5 Po Matevževem poročilu, ki prav tako govori o tem dogodku, je Jezus poklical otroka in ga postavil sredi med učence ter rekel: »Resnično vam pravim, če se ne izpreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme enega takšnega otroka v moje ime, sprejme mene. Kdor pa pohujša enega teh malih, ki verujejo v mene, bi mu bilo bolje, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in bi ga potopili v globočino morja.« — Mat. 18:1-6.
6. a) Kako so mislili nekateri njegovi učenci? b) Kaj je zanje pomenilo spreobrniti se in postati kakor otroci?
6 Da, Jezus jim je pokazal, da jih je njihov način mišljenja vodil na napačno pot. Morda je Peter mislil, da je nad ostalimi učenci, ker mu je Jezus obljubil, da mu bodo dani določeni »ključi« Kraljestva. Jakob in Janez sta verjetno enako mislila, ker sta pripadala trojici, ki jo je Jezus izbral za to, da je doživela z njim spremembo na gori. (Mat. 16:19; 17:1-9) Kakorkoli že, Jezus jim je vsekakor rekel, naj se spreobrnejo in postanejo kakor otroci, to se pravi, naj bodo tako skromni, kakor so otroci po naravi, torej ne domišljavi ali častihlepni. Kakor otroci naj ne samo postopajo, pri čemer bi razkazovali te lastnosti, temveč si naj jih osvojijo in imajo tako dejansko enakega duha, s kakršnim se odlikujejo ponižni otroci. Majhni otroci ne mislijo na stopnje med seboj, temveč se imajo za enakovredne. V takšni meri, v kakršni bi bili Jezusovi učenci torej iz srca ponižni in bi se zdeli pred Bogom in pred svojimi brati majhni, bi bili veliki za njegovo Kraljestvo.
7. Kako bi se pokazala mera njihove ponižnosti in zakaj bi bilo to tako važno?
7 Mera njihove ponižnosti bi se pokazala s tem, kako bi se obnašali do tistih, ki so bili v zvezi z resnico kakor duhovno »mladoletni« (ker so šele pred kratkim postali učenci), ali do tistih, ki med njimi ne bi bili posebno vplivni ali ne bi imeli nekega odgovornega položaja. Če bi bil nekdo — posebno krščanski starešina — samovoljen ali oblasten, bi ponižne lahko navedel na spotikanje. To bi imelo po Jezusovih besedah tehtne posledice za tega, ki bi dal povod za spotikanje. Jezus in Božji angeli bodo na straži. — Mat. 18:6, 10; Raz. 2:23.
8. Zakaj je tisti, ki se obnaša kot najmanjši, med kristjani resnično velik?
8 »Kdor je namreč najmanjši med vami vsemi, ta je velik.« (Luk. 9:48) Čeprav je to temeljno načelo povsem nasprotno posvetnemu mišljenju, ga najdemo potrjenega v druženju z ljudmi. Koga bomo bolj cenili in pogrešali, če bi nas moral zapustiti ali bi umrl: samoljubnega, oblastnega človeka ali obzirnega, ustrežljivega in prijaznega? Seveda tega drugega.
9. a) Kako je apostol Pavel dokazal, da se je držal tega krščanskega načela? b) Kako so pokazali bratje, da jim je bil Pavel pri srcu, in kaj se lahko iz tega naučimo?
9 Kakor smo lahko videli iz prejšnjega članka, je posnemal apostol Pavel zgled, ki ga je dal Jezus s ponižnim služenjem. (1. Kor. 11:1) Ko je govoril starešinam Efeza, jim je lahko upravičeno rekel: »Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami, služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami. ... Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas... sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj. V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: ‚Veliko bolje je dati nego vzeti.‘« Nič čudnega, da je, ko so izvedeli, da Pavla ne bodo več videli, »velik jok nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali«. Ni jim bil pri srcu samo zato, ker je bil apostol, temveč tudi zaradi njegovega značaja. Vsem krščanskim starešinam je bil zgled. (Dej. 20:18, 19, 31-37; primerjaj 1. Kor. 2:1-5; 1. Tes. 2:5-9)
NE POSNEMATI METOD SVETA
10. Kaj je Jezusa navedlo, da je svoje učence drugič resno opozoril?
10 Samo nekaj mesecev po prepiru o položaju med učenci jih je moral Jezus spet resno opomniti. Pod njegovim Kraljestvom so si zamišljali zemeljsko vladavino. (Dej. 1:6) Vedeli so, da so pod izraelsko monarhijo sedeli kralji na prestolu in so imeli dvorne uradnike različnih časti. V svojem času so okrog sebe videli posvetne mogočnike in druge može, ki so vladali nad ljudstvom. Zato sta oba apostola Jakob in Janez (skupaj z materjo) prosila Jezusa za to, da jima zagotovi »vzvišen« položaj v svojem Kraljestvu. — Mat. 20:20-23; Mar. 10:35-40.
11. Ali so bili ostali apostoli v tem pogledu čisto brez krivde in kaj jim je Jezus rekel?
11 Drugi učenci so postali »jezni«, toda njihov prejšnji prepir za položaje je pokazal, da tudi sami niso bili čisto brez častihlepja. Zato jih je Jezus poklical k sebi in rekel: »Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bode pa tako med vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik, in kdorkoli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in da življenje svoje v odkupnino za mnoge.« — Mat. 20:24-28.
12., 13. a) Zakaj navidez uspešnih metod posvetnih mogočnikov ne smemo prenašati na krščansko skupščino? b) Zakaj soglaša nasvet apostola Pavla iz Rim. 12:2, 3, 10, 16 s tem, kar je rekel Jezus?
12 Morda je posnemanje metod posvetnih mogočnikov, državnikov in vladnih uradnikov videti naravno, a Jezus je rekel: »Ne bodi pa tako med vami.« Mogočni in bogati v svetu, njihovi državni in gospodarski sestavi naj izgledajo še tako uspešni, kljub temu naj krščanski skupščini ne služijo za zgled.
13 V skladu s tem je apostol Pavel svetoval: »Ne oblikujte se po tem sestavu stvari, temveč spremenite se po obnovitvi uma svojega.« Pavel je očitno mislil na isti problem, o katerem je Jezus resno govoril s svojimi učenci, ker je nadaljeval: »Kajti pravim... vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti... kakor je Bog vsakemu podelil mero vere. Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu ... Bodite ene misli med seboj; ne mislite visoko, temveč sočustvujte z nizkimi. Ne zdite se razumni sami sebi.« — Rim. 12:2, NS, 3, 10, 16.
14. a) Zakaj je bilo važno, da so si Jezusovi apostoli vzeli pouk k srcu? b) Kakšna zveza obstaja med enotnostjo starešinstva in pogojem, da nekdo ni »samovšečen«?
14 Ker naj bi Jezusovi apostoli kot celota končno sestavljali osnovo krščanske skupščine, je bilo zelo važno, da so si vzeli k srcu pouk, ki so ga dobili. (Efež. 2:19, 20) Da bi kot združena skupina brez prepira in tekmovalnega duha lahko sodelovali, so morali opustiti misel, da so med njimi razlike v položaju. (Primerjaj Rim. 12:4-8, 10; 1. Kor. 12:4-7, 12-25, 31; 13:1-3) Zato se od mož, ki služijo v starešinstvu neke skupščine, med ostalim tudi zahteva, da niso »samovšečni«. (Tit. 1:7) Grška beseda, ki je prevedena z »samovšečen«, pomeni dobesedno »všeč samemu sebi« (»ošaben«, GN; »brezobziren«, Albrecht; »vzvišen«, Enotni prevod; »samolasten«, Wilckens). Zato starešina ne sme biti »domišljav« ali »prepričan vase«; ne sme se ponašati s svojimi sposobnostmi in svojim mnenjem. Samovoljnemu človeku je težko sodelovati z drugimi člani starešinstva harmonično in ponižno in tudi njim otežkoča sodelovanje z njim.
15. Kako pomagajo besede iz Jakoba 3:13 starešini, da se varuje pred poviševanjem ali ponosom?
15 Če bi kdaj v krščanskem starešini zavladala misel, da je duhovno nad sostarešinami, bi bilo dobro, če bi pomislil na naslednje besede učenca Jakoba (Jak. 3:13): »Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj z lepim vedenjem dela svoja v modri krotkosti.« Da, zares moder človek dovolj dobro ve, da kljub svojim izkušnjam in svojemu znanju zelo malo ve in se mora še zelo veliko učiti. Tudi ve, da se kljub svojemu znanju lahko uči od drugih ljudi, ne glede na to, kdo so ali kako podrejen položaj zavzemajo. Z vsemi ravna s pripadajočim spoštovanjem.
NOBENO RAZLIKOVANJE Z NAZIVI
16. Kaj pomeni naziv »rabi« in zakaj naj se ga ne uporablja za Jezusovega učenca?
16 Tri dni pred svojo smrtjo je Jezus svoje učence opozarjal pred tem, da bi posnemali pismarje in farizeje, ki so hoteli biti ugledni. Ljudje so jih pogosto imenovali »rabi«, kar pomeni dobesedno »velik mož«. S tem nazivom je bil označen »tisti, ki poseduje visok in ugleden položaj. ... Kogar so imenovali rabi, je bil priznan za višjega od tistega, ki z njim govori«. (Teološki slovar za Novi Testament, zvezek VI, str. 962.) Jezus pa je rekel učencem: »Vi pa se ne imenujte rabi, kajti eden je vaš učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje... Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik.« (Mat. 23:6-12) Jezus se je upravičeno pustil nazivati »rabi«. — Jan. 1:38, 49; 20:16; Mat. 26:49; Mar. 9:5.
17. a) Kaj so poudarjale biblijske oznake tistih, ki so jim bile v skupščini zaupane posebne naloge? b) V koliko se tiče to tudi označbe »apostol« in zakaj možje s to označbo niso imeli razloga misliti, da stojijo nad brati?
17 Upoštevanja vredno je, da označbe mož, ki so v krščanski skupščini po njenem osnovanju ob binkoštih dobili posebne naloge — kot »pastir«, »učitelj«, »oznanjevalec evangelija« in »prerok« (dobesedno: nekdo, ki govori [Dej. 15:32]) — manj poudarjajo službeni položaj teh »darov v obliki ljudi« kakor namen, za katerega je Jezus te »darove« dal: za izgradnjo skupščine in za pospeševanje njene enotnosti. (Efež. 4:12-16) Celo beseda »apostol« pomeni enostavno »poslani«, označuje torej nekoga, ki je kot zastopnik poslan, da izpolni neko službeno nalogo. Bila je sicer v posebnem smislu uporabljena za dvanajst apostolov, ki jih je Božji Sin neposredno imenoval, toda tudi za druge može, ki so bili poslani z določeno službeno nalogo — včasih od posamezne skupščine. (Primerjaj Dej. 13:1-4; 14:14; 2. Kor. 8:23.) Označba »apostol je pokazovala torej na službeno nalogo neke osebe, ne pa na položaj ali rang. Bila je sicer znak zaupanja, ki jim je bilo izkazano, toda »poslani« s tem niso bili povišani nad tiste, ki naj bi jim služili, kakor služabnik, ki ga gospodar pošlje z važnim sporočilom, ni povišan nad tega, ki sporočilo sprejme. Prejemnik sporočila pa se je dolžan zahvaliti prinašalcu vesti. Poslanci pa so imeli določeno obveznost do tega, ki jih je poslal — bodisi, da je bilo to starešinstvo v Jeruzalemu ali v drugi skupščini. O tem, kar so storili, so morali ponižno poročati. (Primerjaj Jan. 13:16; Efež. 6:21, 22; Kol. 1:7; 4:7-9) Začasni »poslanci« seveda niso ostali »apostoli« ves čas svojega življenja kakor Kristusovi apostoli in Pavel. — Raz. 21:14; Efež. 2:20, 21.
»DAROVI V OBLIKI LJUDI«
18. Kakšne darove je dal oslavljeni Jezus Kristus krščanski skupščini in za kakšen namen?
18 Ne glede na to, katero službo so ti možje opravljali, so bili vsi »darovi v obliki ljudi«, ki jih je dal Jezus Kristus krščanski skupščini po svoji vrnitvi v nebeško prisotnost svojega Očeta. (Efež. 4:8) Za kakšen namen so bili dani, se vidi iz lista Efež. 4:11-13: »In on je dal nekatere za apostole, nekatere za preroke, nekatere za evangeliste, nekatere za pastirje in učenike, v pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje telesa Kristusovega, dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Sinu Božjega, do moža doraslega, do mere dovršene rasti polnosti Kristusove.«
19., 20. a) Kako so morali ti ‚dani‘ možje postopati, da so dosegli zaželeni cilj? b) S katerimi besedami je apostol Pavel jasno pokazal, kakšno stališče naj imajo ti možje?
19 Cilj, ki naj mu sledijo »darovi v obliki ljudi«, je bil v tem, da združeno služijo skupaj z drugimi učenci Bogu in njegovemu Sinu. Da bi dosegli ta cilj, niso smeli drugim »dati občutiti njihovo moč«, tako da bi jih tiranizirali ali nad njimi izvajali pritisk, temveč so se morali razdajati v blaginjo vseh in tako dajati zgled ponižne službe. Nihče v skupščini naj bi torej ne rekel na primer »‚Jaz sem Pavlov‘, a drugi: ‚Jaz sem Apolov‘«, kakor so delali nekateri v Korintu. Pavel je pravilno stališče izrazil z naslednjimi besedami: »Kajti vse je vaše, bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče: vse je vaše, vi ste Kristusovi, a Kristus Božji.« — 1. Kor. 1:12; 3:21—23.
20 Da, čeprav je Pavel služil na zgleden način, je vedno mislil na to, da je bil tudi on »dar v obliki človeka« in je v resnici pripadal skupščini, ne pa skupščina njemu. (Primerjaj 2. Kor. 1:24) Božji služabnik, ki gleda nase s tega stališča, se do svojih bratov gotovo ne bo obnašal kot predpostavljeni, ne glede na to, kakšna služba mu je zaupana.
BITI KAKOR »NAJMANJŠI«
21. a) Kdaj in zakaj se je Jezusu zdelo potrebno, da svoje učence še enkrat resno opozori, naj bodo ponižni? b) Katere nadaljnje misli je omenil ob tej priložnosti?
21 Kako ukoreninjena je pri človeku želja, da bi bil večji od drugih, lahko spoznamo iz tega, da se je Jezusu zdelo potrebno še enkrat poudariti omenjena temeljna načela svojim apostolom v zadnji noči svojega zemeljskega življenja. Tiste noči je namreč med njimi spet nastal hud prepir o tem, »kdo izmed njih velja li za večjega«. Jezus je ponovil, kar jim je že prej rekel, je pa svojo izjavo še razširil. Rekel je: »Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami, kakor kdor streže.« (Luk. 22:24-27; Primerjaj 2. Pet. 1:13-15)
22. Kaj pomeni postati kakor »najmanjši« in kako je to pokazano v Bibliji?
22 Kaj pomeni »biti kakor najmanjši«? Mladim možem so bile pogosto dane manj pomembne, a kljub temu potrebne naloge. Ko sta na primer po Božjem posegu umrla Ananija in njegova žena, so ju »mladeniča« odnesli im pokopali. (Dej. 5:5, 6, 10) Zatem ko je apostol Peter spodbudil sostarešine, naj služijo čredi kot ponižni zgledi, je rekel: »Enako mlajši, pokorite se starejšim.« (1. Pet. 5:1—5) Timotej, ki je bil v primerjavi z apostolom Pavlom precej mlad, je bil štet k tistim, ki so bili Pavlovi »sodelavci« ali »pomočniki« ali so »mu služili«. (Dej. 19:22) Onezim, pobegli suženj, ki ga je ostareli apostol Pavel imenoval »otrok moj«, je »služil« Pavlu v njegovem ujetništvu ali mu »služil« kakor sin očetu. (Filem. 9, 10, 13; primerjaj 2. Tim. 1:16-18) S tem da so ti mlajši možje ponižno sodelovali s starejšimi, izkušenimi možmi, so dobili dober in temeljit pouk.
23. Naj samo mlajši kažejo ponižnost?
23 Njihove naloge jim sicer niso delale posebne časti ali pridobile velikega ugleda, toda s svojim postopanjem so dali dober zgled za pravilno stališče vsem, mladim in starejšim. Zato je Pavel po svojem nasvetu, naj bodo mlajši možje starejšim pokorni ali podrejeni, nadaljeval: »Vsi pa si opašite ponižnost, da služite drug drugemu, ker ‚Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘.« — 1. Pet. 5:5.
24. Kakšne čudovite blagoslove prinaša s seboj takšno postopanje in kako prispeva očitno h krščanski enotnosti?
24 Kolikšno veselje je vendar za vse služiti, če vlada v neki skupščini duh ponižnosti in skromnosti! Kako odlično deluje bratovski duh na skupno delovanje starešinstva, če vsak starešina pokazuje tega duha, kar prispeva k temu, da se ne trati časa z besednimi prepiri in prerekanjem! (1. Tim. 2:8) Gotovo je na tem področju še marsikaj, o čemer lahko razmišljamo. Ali težimo za resnično veličino, veličino, ki je v ponižnem služenju, katerega gonilna sila je bratovska ljubezen? Mi vsi se trudimo to dokazati, s tem da smo pripravljeni pomagati in smo obzirni in vse — tudi »najmanjše«, upoštevamo in jim dajemo pripadajoče spoštovanje in pozornost! (Rim. 12:10, 15, 16) S tem dokazujemo, da smo pravi učenci Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki v služenju vse prekaša.
[Slika na strani 268]
Jezus je učil svoje učence, naj bodo iz srca ponižni, s tem da jih je spodbudil, naj bodo kakor otroci