Življenje, ki osrečuje
ALI želiš biti srečen? Kdaj? »Sedaj,« praviš. Pod kakšnimi pogoji? »Pod kakršnimikoli,« hitro odvrneš. Potem začneš razmišljati. Točno veš, da je sreča mnogih ljudi samo navidezna, odvisna od trenutnega uživanja, ki pa pušča za seboj neprijeten okus — slabe posledice ali trajno sled. Po nadaljnjem premišljevanju si rečeš, da bi rad našel srečo, ki je dobro utemeljena in trajna. Z njo morda ni povezanih toliko napetih dogodkov kakor pri bežni sreči, toda povzroča globoko zadovoljstvo.
Toda po vsem tem razglabljanju prideš morda v skušnjavo, da bi odnehal in si rečeš, da z ozirom na svetovne razmere in še posebej z ozirom na tvoje osebne razmere nima nobenega smisla težiti za nečim, česar itak nikoli ne boš dosegel. Prideš do sklepa, da se moraš zadovoljiti s tem, da si srečen vsaj za kratek čas.
Zakaj pa tako hitro odnehati? Zakaj ne bi pustil, da ti tale članek pokaže, kako lahko pričneš z novim življenjem, življenjem, ki resnično in za vedno osrečuje? Že danes so tisočeri, ki so spoznali to novo življenje in ki sedaj živijo drugače kakor prej. Mnogi so v preteklosti živeli nemoralno, s čimer so škodovali telesnemu in duševnemu zdravju.
KAJ MORAMO STORITI, DA BI POSTALI SREČNI
Treba se je, kakor pravijo, stvari pravilno lotiti. Z drugimi besedami, izhajati moramo iz pravilnega temelja. In v čem je ta temelj? Kaj pripada stvarem, ki nas že danes osrečujejo? To so stvari, ki jih radi vidimo, na primer čudovita dela Božjega stvarstva, ali stvari, ki jih radi jemo, kakor so okusni sadeži in drugi plodovi zemeljskih tal. Tudi družba ljudi, ki jih ljubimo, ki so z nami v sorodstvu ali ki so nam drugače zelo blizu, spada sem. Življenje in zdravje sta prav tako dragocena zaklada. Te in še mnoge druge stvari pokazujejo na Stvarnika, ki nas je ustvaril, da smo resnično lahko srečni. Ustvaril nas je za poseben namen. On je, ki je dal v svojo knjigo, Biblijo, sam zapisati: »(Ta) ki veli: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli.« (Iza. 46:10) Njemu pripada torej vsa čast za to, kar je naredil. To potrjuje tudi Biblija, saj beremo v Razodetju 4:11: »Vreden si, Jehova in Bog naš, prejemati slavo in čast in moč, zakaj ti si ustvaril vse, in zaradi volje tvoje je bilo vse in je bilo ustvarjeno.«
Kaj naj zatem storimo? Ker pripadamo Stvarnikovim delom, se zanimajmo — kakor je razumno sklepati — za njegovo voljo ali njegov namen, ki ga ima v zvezd z nami, ljudmi. Ali nam to ne daje spoznati, da je v tem skrivnost prave in trajne sreče?
Naslednji primer lahko to ponazori. Ali bi se poljedelec veselil, če bi mu nekdo dal dirkalnega konja za oranje? Niti njemu niti konju ne bi bilo prijetno. Oba bi se znašla na napačnem mestu. Pred podobnim problemom sta se znašla prva dva človeka v Edenu. Zatem ko sta Adam in Eva ubrala pot, na kateri sta mislila, da sta neodvisna od Stvarnika, sta se znašla v položaju, v katerem nista več odgovarjala namenu, za katerega sta bila ustvarjena. Nista se več ugodno počutila, nista bila več na pravem mestu; bila ste nesrečna. — 1. Mojz. 3:8—13.
Je postal Stvarnik za to prav tako nesrečen? Ne. Seveda se ni veselil nad namerno neposlušnostjo obeh, toda že se je odločil, kako bo postal Gospodar te situacije. V simboličnem jeziku je napovedal, da bo proizvedel svoje »Seme«, ki bo človeštvu v blagoslov. (1. Mojz. 3:15) Pozneje je pokazal na to, da bo prišlo to »Seme« iz potomstva njegovega »prijatelja« Abrahama in da bodo po tem »Semenu« blagoslovljeni vsi narodi zemlje. (1. Mojz. 22:18) Drugače povedano, ljudje naj bi po tem »Semenu« dobili priložnost zopet najti pravo srečo. In kdo je to »Seme«? V listu Galatom 3:16 najdemo odgovor: »Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu. ... ‚In semenu tvojemu‘, ki je Kristus.«
SKRIVNOST PRAVE SREČE
Jezus Kristus je poznal skrivnost prave sreče. Na začetku svoje znane pridige na gori je govoril o tem nič manj kot devetkrat. Rekel je:
»Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njih je nebeško kraljestvo.
Srečni so tisti, ki žalujejo, ker oni bodo potolaženi.
Srečni so krotki, ker oni bodo podedovali zemljo.
Srečni so lačni in žejni pravičnosti, ker oni bodo nasičeni.
Srečni so tisti, ki so usmiljeni, ker oni bodo usmiljenje dosegli.
Srečni so tisti, ki so čistega srca, ker bodo usmiljenje dosegli.
Srečni so miroljubni, ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.
Srečni so tisti, ki so preganjani zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo.
Srečni ste, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite, ker veliko je plačilo vaše v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami.« — Mat. 5:3—12, NS.
Ko prebereš te besede, boš morda rekel: »Kako čuden nasvet za srečo!« Jezus pa je tukaj resnično govoril o življenju, ki vodi do pristne, resnične in trajne sreče. Poglejmo na primer prvih devet »blagrov«.
Ali se zavedaš svojih »duhovnih potreb«? So ljudje, ki so z Jehovinimi pričami nekaj časa že preučevali Biblijo, tedaj pa so iz kakršnegakoli vzroka prekinili študij in se od njih odvrnili. Jih je ta sprememba osrečila? Ali so naučeno popolnoma pozabili? Ali so končno spoznali, da je Božja beseda živa in krepka? (Heb. 4:12) Zares so mnogi, ki se, zatem ko so spoznali biblijske resnice, niso počutili več dobro v starem svetu, ko so se v njega vrnili in poskušali zopet biti njegov del. Zato so se trudili usmerjati svoje korake v nasprotno smer, zopet so navezali stike z Jehovinimi pričami in izrazili svojo solidarnost z njimi.
Verjetno bi bil presenečen, če bi izvedel, kolikim Jehovinim pričam se je tako dogajalo, posebno mlajšim. Morda so dobili določeno spoznanje resnice iz Božje besede, Biblije, ali pa so bili že od malega vzgojeni po Bibliji, ko pa so prišli v razvojna leta, so šli svoja pota. Nekateri od njih so uživali mamila, razbrzdano živeli in s svojo zunanjostjo zbujali vtis hipija. Bili pa so grenko razočarani. To življenje je bilo sicer povezano z draženjem živcev in z dogodivščinami, toda ni jih resnično osrečilo. Tedaj so zopet navezali stike s svojimi bivšimi prijatelji in ti so jim lahko na praktični način pomagali in jih spodbujali. Tako so se »zavedli svojih duhovnih potreb«. To je povzročilo, da so se spremenili in uredili svoje življenje. Če jih danes gledamo — čiste, goreče, cvetočega videza in pripravljene pomagati — ne bi verjeli, da imajo za seboj takšno življenje. Nimajo več občutka, da niso na pravem mestu, temveč se veselijo, da spet pripadajo krščanski skupščini. Sedaj vedo, za kakšen namen je bil človek ustvarjen. Zopet so srečni.
Prvi »blagor« iz Jezusove pridige na gori torej pokaže, kateri osnovni pogoj moramo izpolnjevati, da spoznamo izvor resnične sreče. Kdor se zaveda, da potrebuje duhovno vodstvo, bo voden tako, da se bo trudil priti v osebni odnos z Jehovo. Čim prisrčnejši bo ta odnos, tem bolj se bo čutil povezanega z Bogom — postal bo njegov prijatelj. Srečen bo in čutil bo notranji mir, ki mu ga nihče ne bo mogel vzeti. (Jan. 14:27) Ostalih osem »blagrov« pokazuje v glavnem na lastnosti, ki nas približajo Jehovi: ponižnost, težnja za pravičnostjo, usmiljenje, čisto srce in miroljubnost kakor tudi vztrajnost v preganjanju.
Devet »blagrov« pa je samo uvod Jezusove pridige na gori, ki se prične v Matevžu 5:3 in se konča z Matevžem 7:27. V resnici gre v vsej pridigi na gori za isto temo. Po uvodu je Jezus jasno opozoril na našo nalogo in pokazal, da izpolnjevanje te naloge ne osrečuje samo nas temveč tudi druge. Rekel je: »Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč svetu.« (Mat. 5:13—16) Kakor služi sol za ohranjanje živil, tako lahko tudi vest, ki jo oznanjujemo, služi za ohranitev življenja. Da, naša »luč«, ki »sveti« pred drugimi z besedo in zgledom, nas silno osrečuje.
Zatem je naštel Jezus nekaj primerjav, ki jih je vpeljal z besedami: »Slišali ste, da je rečeno...« (Mat. 5:21, 27, 33, 38) S temi primerjavami je pokazal, da postavlja življenje pravega Kristusovega naslednika ali učenca višje zahteve in prinaša s seboj tudi večje blagoslove kakor tudi več odgovornosti kakor Postava, ki jo je Bog po Mojzesu dal Izraelcem. Od kristjanov se zahteva, naj ljubijo celo svoje sovražnike in razvijejo enako nesebično ljubezen, kakršno je Bog izkazal vsemu človeštvu in po kateri se izkazujejo popolne, kakor je popoln njihov nebeški Oče. To jih osrečuje in jim pomaga postati podobni »srečnemu Bogu«. (Mat. 5:43—48; 1. Tim. 1:11, NS)
O ostalem delu pridige na gori bi lahko jedrnato rekli, da iz njega vidimo, kako se lahko Jehavi bližamo in ostanemo z njim povezani. Zahteva, da se varujemo navidezne pobožnosti in tudi tega, da bi si delali skrbi zaradi »zemeljskih zakladov« kakor tudi zaradi stvari, kot so hrana in obleka. Skrb in sreča ne moreta hoditi z roko v roki. Jezus je rekel: »Ne skrbite... za jutri.« Njegov nasvet se glasi: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« — Mat. 6:1—34.
Kakor je bilo že omenjeno, zahteva takšno življenje izpolnjevanje določenih pogojev. To ni široka in prostorna pot uživanja, ki vodi v pogubo namesto v življenje, ker je Jezus rekel dalje: »Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mat. 7:13, 14) Mnogi niso pripravljeni plačati cene, ki jo zahteva resnično nesebično življenje, in podrediti svoje volje s popolno predanostjo srca Stvarnikovi volji. Jehova je dejansko vreden »prejemati slavo in čast in moč«. — Raz. 4:11.
Seveda ne moremo Jehovine milosti podkupiti in od njega zahtevati, naj nas osreči. Samo njegovi za nas nezasluženi dobroti je pripisati, da se mu lahko mi, grešna stvarjenja, predamo na sprejemljiv način in dobimo njegovo milost. To je sam omogočil po odkupni žrtvi svojega ljubljenega Sina. (1. Tim. 2:3—6) Jehova ima pripravljeno obilje duhovne hrane in skrbi tudi na drugi način za to, da smo duhovno osveženi. Vabi nas s prijaznimi besedami: »Pridite, pravim, kupite brez denarja in brez plačila ... Poslušajte vendar mene in jejte, kar je dobro, in tolstino veselo uživaj duša vaša! ... in duša vaša bo živela!« — Izaija 55:1—3.
To je življenje, ki osrečuje!