Samarijani starega časa

JEZUS KRISTUS, največji Učitelj, ki je bil kdajkoli na Zemlji, je nekoč povedal priliko, s katero je na pretresljiv način ponazoril, kako naj bližnjemu izkazujemo ljubezen. Govoril je o dobrem in sočutnem možu, ki je bil pripravljen trpeti stroške za dobro popolnoma tujega človeka. Duhovnik in levit sta prezrla neugoden položaj tega tujca, ki so ga na poti od Jeruzalema v Jeriho razbojniki napadli in ga napol mrtvega pustili ležati. Toda sočutni mož je takoj poskrbel za tujca in je plačal za njegovo nego dva denarja, kar je odgovarjalo plači dveh dni. Obvezal se je celo poravnati stroške, ki bi ta znesek še presegali (Luk. 10:30—35). Ta sočutni mož v Jezusovi priliki je bil Samarijan. Kaj je to pomenilo? Kdo so bili pravzaprav Samarijani?

Po tem, kar je Jezus še drugega povedal o Samarijanih, se vidi, da so bili delno tujci, nežidovskega porekla. Zavestno jih je izključil, ko je svoje apostole napotil, naj svoj trud posvetijo »izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mat. 10:5, 6). Drugič je nekega Samarijana označil kot »človeka od drugega naroda« ali »rase« (Luk. 17:16—18, Kingdom Interlinear Translation.)

Kako pa je prišlo do tega, da je ljudstvo, ki ni pripadalo »hiši Izraelovi«, naseljevalo velik del izraelskega področja? To se je zgodilo zatem, ko je Asirija v osmem stoletju pred n. št. zavzela desetrodovno kraljestvo Izrael. Asirci so odpeljali mnoge Izraelce v izgnanstvo in so nato tam naselili pripadnike tujih narodov — 2. kra. 17:22—24; Ezra 4:1, 2.

Ti tujci so delno sprejeli vero Izraelcev. Kako se je to zgodilo? Ker so Asirci pri zavzetju opustošili veliko izraelskega področja, so se v deželi razmnožili levi in krožili tudi v bližnji okolici mest in vasi. (Primerjaj 2. Mojz. 23:29). Očitno so mnogi tujci postali zato žrtve levov. Novo naseljeni so mislili, da se je to zgodilo, ker niso oboževali Boga dežele in so poslali kralju Asirije poročilo o tem. Nato je asirski vladar poslal izraelskega duhovnika iz asirskega ujetništva, ki je gojil oboževanje telet. Ta duhovnik je priseljence poučeval o Jehovi. Toda pri tem je ravnal podobno kakor Jeroboam, prvi kralj strmoglavljenega desetrodovnega kraljestva, ki je vpeljal oboževanje telet. Zato so ti tujci še naprej oboževali krive bogove, čeprav so nekaj vedeli o Jehovi. — 2. kra. 17:24—31.

Izgleda, da so se verski pogledi teh tujcev končno spremenili. Nedvomno so k temu prispevali mešani zakoni, ker so v od Asirije zavzetem področju še vedno živeli nekateri Izraelci — čeprav zelo redki (2. let. 34:6—9). Kar se torej tiče njihovega porekla, so bili Samarijani najverjetneje potomci preostalih Izraelcev in tujcev, ki so prišli v deželo. V poznejših stoletjih so imeli Samarijani očitno malo stika z oboževanjem Jehove v Jeruzalemu, tako da so ostale določene razlike med njihovo religijo in religijo Židov.

Samarijani so si na gori Gerazim zgradili celo lastni tempelj, da jim ni bilo treba hoditi v Jeruzalem. V času Jezusove službe sicer tega templja ni bilo več, toda Samarijani so še vedno hodili molit na goro Gerazim (Jan. 4:20—23). Priznavali so samo Pentateuh, pet Mojzesovih knjig, in so zavračali ves ostali del Hebrejskih spisov (razen morda knjige Jozue). Zato so o Jehovi Bogu in njegovem imenu imeli samo nepopolno spoznanje in na to je opozoril Jezus Kristus neko Samarijanko: »Vi molite, česar ne poznate« (Jan. 4:22, NS). Ker pa so Samarijani priznavali Pentateuh, so se obrezovali in pričakovali Mesijo, Preroka, ki je večji od Mojzesa. — 5. Mojz. 18:18, 19; Jan. 4:25.

Razlike, ki so bile med Židi in Samarijani glede porekla in religije, so vodile do silnih predsodkov. Židje so na splošno zviška gledali na Samarijane in odklanjali vsak stik z njimi (Jan. 4:9). Označba »Samarijan« je pri njih veljala celo za psovko. Tako je razumeti tudi to, kar so neverni Židje govorili Jezusu: »Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in imaš zlega duha?« — Jan. 8:48.

Jezus pa se ni pridružil takšni pristranosti do Samarijanov. Med desetimi gobavci, ki jih je nekoč ozdravil njihove gnusne bolezni, je bil tudi Samarijan. Ta Samarijan je bil edini, ki se je vrnil k Jezusu in se mu zahvalil ter glasno slavil Boga (Luk. 17:16—19). Drugič se je Jezus pri Jakobovem vodnjaku izčrpno pogovarjal s Samarijanko in je zatem prebil dva dni v samarijanskem mestu Sihar, da je oznanjeval Božjo resnico. Mnogi so nato postali verni (Jan. 4:5—42). Jezus je v svoji priliki o usmiljenem Samarijanu tudi pokazal, da je bilo neusmiljeno obnašanje do Samarijanov napačno.

Samarijani so zato nedvomno še pred neobrezanimi pogani dobili priložnost postati Jezusovi učenci, ker je med njimi in Židi — kar se tiče njihovega porekla in religije — mnogo tesnejša zveza. Mnogi Samarijani so pričeli verovati in so bili kot učenci Jezusa Kristusa enaki židovskim vernikom (Dej. 8:1—17, 25; 9:31). Šele zatem je Peter prvič oznanjeval »dobro vest« poganu Korneliju in njegovim domačim. — Dej. 10:25—48.

Pravo krščanstvo je dejansko združilo narode, ki so bili dolgo časa med seboj odtujeni in ločeni. Bilo je tako, kakor je rekel apostol Peter Korneliju in njegovim domačim: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dej. 10:34, 35). Tako so se v zgodnji krščanski skupščini Židje, Samarijani in pogani veselili skupnosti kot bratje in sestre, ker so odstranili napačne predstave in neutemeljene predsodke. Zapreke, ki so obstajale stoletja, so bile med njimi odstranjene.

Pravo oboževanje tudi danes združuje ljudi vseh ras in narodnosti. Dokaze za to najdemo med krščanskimi Jehovinimi pričami.