Mogoče je ljubiti bližnje
JEZUS KRISTUS je s prispodobo o Samarijanu pokazal, kaj v resnici pomeni ljubiti bližnje (Lukež 10:25-37). Učil je tudi: » ,Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje.‘ Ta je prva in največja zapoved. Druga pa je tej podobna: ,Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.‘ « (Matevž 22:37-39)
Ali se tudi vam, kakor večini ljudi, zdi težko ljubiti bližnje, ki niso iz vašega naroda? Mogoče ste zvedeli za zapostavljanje in krivico ali ju sami doživeli. Ali pa je kdo od vaših dragih utrpel škodo zaradi ljudi druge narodnosti.
Ker je Jezus rekel, da ena izmed Božjih zapovedi zahteva ljubezen do bližnjih, je zagotovo mogoče premostiti takšne občutke. Poglavitno je, da gledamo na ljudi tako kakor Bog in Kristus. Oglejmo si, kakšen zgled so bili v tem Jezus in zgodnji kristjani.
Jezusov sijajen zgled
Judje so v prvem stoletju zelo sovražili Samarijane, ljudstvo, ki je živelo med Judejo in Galilejo. Nekoč so nasprotniki iz vrst judovstva prezirljivo vprašali Jezusa: »Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in imaš zlega duha?« (Janez 8:48) Protisamarijansko razpoloženje je bilo tako močno, da so nekateri Judje celo v sinagogah javno preklinjali Samarijane in vsak dan molili, da ti ne bi dobili večnega življenja.
Jezus je vedel za to zakoreninjeno sovraštvo in to ga je spodbudilo, da je povedal prispodobo o Samarijanu, ki se je izkazal za pravega bližnjega, ko je poskrbel za Juda, ki so ga razbojniki pretepli. Kako bi lahko Jezus odgovoril, ko ga je Jud, izurjen v mojzesovski postavi, vprašal: »In kdo je moj bližnji?« (Lukež 10:29) Lahko bi mu rekel kar naravnost: ,Tvoj bližnji ni le tvoj sonarodnjak, marveč tudi človek drugega ljudstva, celo Samarijan.‘ Judje bi tak odgovor težko sprejeli. Zato je Jezus povedal prispodobo o Judu, ki je bil deležen Samarijanovega usmiljenja. Tako je pomagal judovskim poslušalcem spoznati, da res ljubiti bližnjega pomeni ljubiti tudi Nejude.
Jezus Samarijanov ni gledal postrani. Ko je nekoč potoval skozi Samarijo, je počival ob vodnjaku, učenci pa so tačas šli v bližnje mesto po hrano. Ko je k vodnjaku prišla Samarijanka, da bi zajela vodo, ji je dejal: »Daj mi piti.« Ker Judje niso imeli stikov s Samarijani, je ženska vprašala: »Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?« Jezus ji je potem oznanil dobro vest in ji celo odkrito povedal, da je on Mesija. Ona pa je odšla v mesto in poklicala druge, naj ga pridejo poslušat. Kakšen je bil rezultat? »Iz tega mesta je pa mnogo Samarijanov sprejelo vero vanj.« Kako dobre sadove je obrodilo to, da se Jezus ni uklonil mnenju svojih judovskih sodobnikov (Janez 4:4-42).
Bog ni pristranski
Bog je hotel, da Jezus oznanja predvsem Judom, »izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Matevž 15:24). Njegovi prvi sledilci so bili zato Judje. Tri leta po izlitju svetega duha ob binkoštih 33 n.š. pa je Jehova hotel, da judovski verniki pridobivajo učence tudi iz drugih, poganskih narodov.
Judje so težko sprejeli že to, da morajo ljubiti Samarijane kakor sebe. Še težje jim je bilo pokazati takšno ljubezen do neobrezanih poganov, saj so ti imeli z njimi še manj skupnega kot Samarijani. The International Standard Bible Encyclopaedia takole komentira odnos Judov do poganov: »V novozaveznem času je opaziti skrajen odpor, prezir in sovraštvo. Nanje [pogane] so gledali kot na nečiste, vsakršni prijateljski stiki z njimi so bili nezakoniti. Imeli so jih za sovražnike Boga in njegovega ljudstva, ki niso imeli pravice do spoznanja Boga, razen če so postali proseliti, pa še tedaj niso imeli popolne pravice do občestva kakor nekdaj. Judom je bilo prepovedano, da bi jim svetovali, in če so vprašali kaj o Božjih stvareh, jih je bilo treba prekleti.«
Ko so se mnogi oklepali takšnega mnenja, je Jehova dal apostolu Petru videnje, v katerem mu je dejal, naj ,nima tistega, kar je Bog očistil, za nečisto‘. Bog ga je zatem vodil v hišo pogana Kornelija. Peter je o Kristusu pričeval Korneliju, njegovi družini in drugim poganom. »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično,« je izjavil. Ko je še govoril, je na nove vernike prišel sveti duh. Bili so krščeni in tako postali prvi poganski sledilci Kristusa (Dejanja apostolov, 10. poglavje).
Judovski sledilci so to sprejeli in spoznali, da Jezus z zapovedjo, naj ,pridobivajo učence iz vseh narodov‘, ni mislil le na Jude po vseh deželah, temveč tudi na pogane (Matevž 28:19, 20; Dejanja apostolov 11:18). Premagali so vse predsodke do poganov in se goreče lotili pridobivanja učencev med narodi. Že čez slabih 30 let se je lahko reklo, da je dobra vest oznanjena »vsemu stvarjenju pod nebom« (Kološanom 1:23).
Največ je oznanjeval apostol Pavel, sicer kristjan z judovsko preteklostjo. Preden je postal Kristusov sledilec, je bil vnet član sekte farizejev, ki je prezirljivo gledala celo na navadne ljudi iz lastnega naroda, kaj šele na pogane (Lukež 18:11, 12). Toda Pavel ni dovolil, da bi ga ta gledišča zadržala, da ne bi ljubil bližnjih. Ne, postal je »apostol poganov«, svoje življenje je posvetil pridobivanju učencev po Sredozemlju (Rimljanom 11:13).
Pavel je med oznanjevanjem doživljal kamnanje, pretepanje in zapor (Dejanja apostolov 14:19; 16:22, 23). Ali je zaradi tega postal zagrenjen in je sklenil, da zapravlja čas med različnimi narodi in etničnimi skupinami? Sploh ne. Vedel je, da so iskreni posamezniki raztreseni po mnogih etničnih skupinah.
Ko je Pavel našel pogane, ki so se radi učili o Božjih poteh, jih je vzljubil. Tesaloničanom je, na primer, pisal: »Nastopali [smo] med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.« (1. Tesaloničanom 2:7, 8, EI) Te prisrčne besede odkrivajo, da je Pavel res ljubil pogane v Tesaloniki in ni dovolil, da bi ga kar koli oropalo veselja dobrih odnosov z njimi.
Dejavna ljubezen do bližnjih
Kakor v prvem stoletju, tako tudi danes tisti, ki se pridružijo pravi krščanski občini, gojijo ljubezen do bližnjih vseh etničnih skupin. Pravi kristjani na druge gledajo po božje in širijo med njimi dobro vest o Kraljestvu; tako so si razširili pojmovanje ljudi, ki si ga sicer morda ne bi nikoli. Ljubijo jih celo kakor svoje brate (Janez 13:34, 35). To lahko izkusite tudi vi.
Jehovove priče imajo med seboj takšno ljubezen, čeprav jih najdemo v 229 državah in so med njimi ljudje »iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov« (Razodetje 7:9). Ta svetovna bratovščina složno časti Jehova, se ne opredeljuje v etničnih sporih in spopadih ter zavrača predsodke, ki ljudi ropajo prijetnih medsebojnih odnosov.
Družite se s Pričami, opazili boste, kako ljudje vseh narodnosti izvršujejo Božjo voljo. Videli boste njihovo dejavno ljubezen do bližnjih, ko oznanjajo dobro vest o Božjem Kraljestvu. In v njihovih občinah boste srečali prijazne in iskrene ljudi, ki z življenjem dokazujejo, da so se naučili zares ljubiti bližnje.
[Navedba vira slike na strani 4]
Samarijan pride v gostišče/The Doré Bible Illustrations/Dover Publications, Inc.
[Slika na strani 6]
V občinah Jehovovih prič najdete srečne ljudi vseh ras