Ali znate podoživljeno poslušati

PREDSTAVLJAJTE si, da zmorete bogato obdariti vse, ki jih kdaj srečate. Kako srečni, pa tudi hvaležni bi vam bili! Vendar ljudem res lahko podarite nekaj posebnega, nekaj, kar zelo potrebujejo. In ne bo vas stalo niti stotina. Le kaj je to? Pozornost. Večina ljudi si želi pozornosti in se nanjo hvaležno odzivajo. Da bi bili res pozorni, pa morate znati podoživljeno poslušati.

Naj ste roditelj, delodajalec ali kaj drugega, ter kot takšni ljudem dajete navodila in nasvete, morate znati vživeto poslušati. Če ne, bodo to zaznali in vaš ugled človeka, ki mu je verjeti, bo okrnjen.

Pa tudi, če vas ne vprašajo pogosto za kakšen nasvet, morate znati podoživljeno poslušati, ko prijatelj potrebuje tolažbo. Biblijski pregovor namreč pravi, da se človek, ki odgovarja preden je slišal za kaj gre, osramoti. (Pregovori 18:13) Kako pa se potem lahko izkažete kot poslušalec, ki se zna vživeti v čustva drugega?

Vpijajte

Kakšen je poslušalec, ki se zna vživeti v čustva drugega? Webster’s New Collegiate Dictionary »podoživljanje« takole definira: »Zmožnost vživljanja v čustvovanje in razmišljanje drugega.« Isti slovar za besedo »slišati« zapiše »zavestno pozorno poslušati«. Zato poslušalec, ki se zna vživeti v čustva drugega, ne le sliši, kaj mu kdo govori, ampak je pozoren in z njim razmišlja ter čustvuje.

Zato je treba to, kar poslušate, res slišati, ne pa medtem razmišljati o čem drugem. Že razmišljanje o tem, kaj boste odgovorili, vas odtegne od poslušanja. Prisilite se, da ste osredinjeni na to, kaj vam kdo govori.

Človeka, ki vam govori, glejte! Če se z očmi sprehajate, bo videti, da vas ne zanima. Pazite na kretnje in telesno govorico. Ali se smehlja ali mršči? Ali mu iz oči berete šegavost, žalost ali zaskrbljenost? Ali ni kaj značajnega zamolčal? Ne skrbite, kaj boste odgovorili, kajti če pazljivo poslušate, za odgovor ne boste v zadregi.

Med poslušanjem boste verjetno tudi prikimavali, kdaj pa kdaj rekli ‚glej no‘ in ‚razumem‘. Tako bo videl, da mu sledite. Ne smete pa misliti, da boste ljudi že samo s kimanjem in pritrjevanjem prepričali, da jih poslušate, če jih v resnici ne. Neprestano in vneto kimanje pravzaprav lahko celo izda vašo nepotrpežljivost, kakor če bi govorili: ‚Oh, pohiti! Povej že, no! Joj, koliko govoriš!‘

Vsekakor pa naj vas samo poslušanje ne skrbi preveč; le zares prisluhnite in boste lahko iskreno odgovorili.

Tudi umestna vprašanja bodo kazala, ali nekoga pazljivo poslušate, mu sledite in ali vas vse skupaj zanima. Če ostane kaj neizrečenega ali nejasnega, sprašujte. Z vprašanji ga navedite, da se poglobi vase in še kaj pove. Lahko ga kdaj pa kdaj prekinete, vendar ne prevečkrat. Morate ga razumeti; to spada k poslušanju, vendar z vpraševanjem ne pretiravajte. S tem, da mu ne skačete preveč v besedo, tudi kažete, da bi ga res radi razumeli, zato vam bo hvaležen.

Pokažite, da razumete!

To je lahko najtežje, tudi če zares podoživljate, kaj čuti človek, ki vam govori. Ali boste nekomu, ki je potrt, takoj ponudili optimističen nasvet oziroma rešitev? Ali mu boste brž povedali, da mu niti ne gre tako slabo, v primerjavi s trpljenjem koga drugega? To je morda videti kot pomoč, deluje pa negativno.

Verjetno imate tudi veliko razlogov, da ga ne bi več poslušali in zadevo razrešili. Morda mislite, da so prizadevni nasveti prav tisto, kar rabi, da se bo boljše počutil. Ali pa morebiti menite, da naravnost morate »popraviti«, kar je »narobe«, drugače niste ničesar storili.

Če ga boste brž zasuli s poplavo rešitev, mu bo to vzelo pogum. Tako bi mu pravzaprav nespodbudno sporočali: ‚Težava je veliko preprostejša, kot trdiš‘. Pa tudi: ‚Več mi je za moj dober glas, da znam reševati težave, kakor za tvoje počutje.‘ Ali pa: ‚Sploh te ne razumem in mi tudi ni mar.‘ Primerjanje njegovih težav s težavami drugih pa mu ponavadi sporoča: ‚Kaj te ni sram misliti, da ti je težko, ko drugi veliko bolj trpijo.‘

Če ste tako nespodbudni, četudi nenamerno, bo prijatelj videl, da pravzaprav ne slišite, kaj vam govori, in tudi ne razumete. Morda bo celo sklepal, da se imate za boljšega od njega. Naslednjič bo tolažbo poiskal pri kom drugem. (Filipljanom 2:3, 4)

Kaj če je prijatelj po nepotrebnem vznemirjen? Denimo, da brez pravega vzroka domneva, da je kriv. Ali se bo bolje počutil, če mu boste to na vrat na nos povedali? Ne, kajti če mu ne boste najprej prisluhnili, ga zagotovila ne bodo kaj prida potolažila. Namesto olajšanja bo čutil težo, še naprej se bo čutil krivega. Zadeva je namreč takšna, kot je dejal Henry David Thoreau, filozof iz devetnajstega stoletja, da »morata za izpoved resnice biti dva: tisti, ki govori in oni, ki ga posluša«.

Kako primerno torej svetuje Biblija: »Bodi [. . .] hiter za poslušanje, počasen za govorjenje.« (Jakob 1:19, EI) Zelo važno je tudi, da se vživite v čustva, da s človekom, ki se vam je zaupal, čutite! Videti morate težo njegovega problema oziroma njegovo veliko stisko. Težav ne zmanjšujte z govorjenjem: ‚Ne, ne, le hud dan si imel‘ ali ‚Saj sploh ni tako hudo‘. To bo, nasprotno od željenega, prizadeta čustva lahko še bolj vznemirilo. In razočaran bo, češ, niste ga vzeli resno. Zato mu dajte vedeti, da ste res slišali, kar vam je povedal, in da zdaj veste, kako se počuti.

Podoživljeno poslušanje pa ne pomeni, da se s tistim, kar vam je človek zaupal, tudi strinjate. Najbrž mislite, da pretirava, če ves iz sebe zagotavlja: »Uh, kako sovražim svojo službo!« Če bo opazil, da se ne strinjate (‚Ne smeš tako misliti‘) ali ga ne jemljete resno (‚Menda ne misliš tako‘), bo sklepal, da ga ne razumete. Vaši odgovori naj kažejo, da ga razumete. Človeku, ki vam govori, da svojo službo sovraži, morebiti rečete: ‚Pa mora res biti hudo.‘ Potem ga povprašate še o podrobnostih. Tako mu ne boste po nepotrebnem pritrdili, naj službo sovraži, ampak mu samo priznali, da razumete, kako se počuti. Zadovoljen bo, ker ste ga poslušali in da res razumete, kako mu je. Velikokrat morda že takšno sodelovanje zmanjša težavo.

Podobno vam hoče nekdo, ko reče, da »ima njegova žena pregled«, povedati, da »je v skrbeh«. Povejte mu, da ga razumete. S tem boste dokazali, da ujamete tudi neizrečeno; to pa bo človeka bolj potolažilo, kakor če bi smisel preslišali ali zavrnili, ali pa ga skušali prepričati, naj ga ne skrbi. (Rimljanom 12:15)

Dobri poslušalci tudi govore!

V delu The Art of Conversation (Umetnost pogovarjanja) piše, da tisti, ki sicer posluša, pa malo govori, »misli, kako je dostojanstven«. Toda kdor drugo osebo sili, da nosi celotno breme pogovora, je neotesan. Prav tako neotesan in naporen je človek, ki govori, govori; in vam, ki ga poslušate, ne dovoli niti spregovoriti. Vi pa mu kot dober poslušalec najbrž želite tudi kaj koristnega povedati.

Kaj mu lahko rečete? Ali naj bi prijatelju zatem, ko je vse povedal, kaj svetovali? Najbrž, če boste znali. Če težave znate rešiti, mu boste to zagotovo povedali. Ker ste si vzeli čas in ga najprej poslušali, bodo vaše besede tehtnejše. Kadar pa mu ne znate svetovati ali pomagati, ga skušajte povezati z nekom, ki to zmore.

Vendar včasih ni treba svetovati oziroma človek tega sploh ne pričakuje. Zato pazite, da ne boste dobrega vtisa, ki ste ga nanj naredili s poslušanjem, oslabili z veliko govorjenja. Prijatelj mora morda le vztrajati v nenormalnih razmerah ali pa premagati negativne občutke. K vam je prišel zato, da bi to tudi vi vedeli. Poslušali ste ga in veste, kako se počuti. Zagotovili ste mu, da vas to skrbi, da boste nanj mislili in molili zanj. Povejte mu, da lahko spet pride in da bo stvar ostala zaupna. Morebiti bolj rabi takšno tolažbo, kot pa da skušate problem rešiti. (Pregovori 10:19; 17:17; 1. Tesaloničanom 5:14)

Bodisi da ste svetovali ali ne, poslušanje koristi obema. Govorec bo zadovoljen, ker ste ga poslušali in razumeli. Tolaži ga dejstvo, da ima nekoga, ki mu je toliko zanj, da ga posluša. Prav tako se to splača poslušalcu; drugi mu bo hvaležen za skrb. Če kaj svetuje, bo verodostojnejše, ker je spregovoril šele, ko se je z zadevo povsem seznanil. Res je, da podoživljeno poslušanje vzame nekaj časa, vendar je dobra naložba! Če ljudi zavestno pozorno poslušate, bo to za njih svojstveno darilo.