Mladi vprašujejo

Kako škodljiv je sarkazem

›Kar pameten si za idiota!‹

›Kako lepo obleko imaš! Škoda, da ti ni prav!‹

›Nazadnje sem takšen makeup videl v cirkusu!‹

NEPREMIŠLJENE, kot britev ostre besede, lahko globoko ranijo posameznikovo dobro mnenje o samem sebi. Celo če so izrečene za šalo, sarkastične besede lahko povzročijo sovraštvo in čustvene bolečine, ali pa uničijo prijateljstvo.

Pa vendar, mogoče imaš »dar« sarkazma. Prijatelji glasno odobravajo tvoje bodice in poniževanje. Podžigajo te pri tem in te spodbujajo, da skuješ še bolj pametne besede. Ali pa je mogoče sarkazem postal glavno sredstvo tvoje samoobrambe. Oborožen z orožju podobnimi besedami, raniš ali onesposobiš vsakogar, ki kakorkoli ogroža tvoje dobro počutje, ali tvoj jaz. Mogoče se celo zalotiš, kako trdo govoriš s starši, brati ali sestrami.

Sarkazem ima svoje mesto. V milejši obliki je lahko zabaven. Včasih lahko s sarkazmom izrazimo globoke občutke. Saj vendar Biblija pokaže, da so apostol Pavel, Job in celo sam Bog sarkastično izrazili upravičeno ogorčenje. (Job 12:2; Zaharija 11:13; 2. Korinčanom 12:13) Vendar pa neprijazen in krut sarkazem ni nič drugega kot divje, nasilno obnašanje. Avtorica Mary Susan Miller pojasnjuje v knjigi Childstress! (Stres pri otroku), da je to oblika »zbadanja in napadanja« z »družbeno bolj sprejemljivim orožjem«, kot so puške ali noži.

V ostrih, ujedljivih pripombah neki ljudje še zmeraj ne vidijo nič drugega kot določen način humorističnega izražanja. Kako škodljiv je potem sarkazem?

Le neškodljiva zabava?

»V službi,« pravi Eric, »so vsi sarkastični. Največkrat to razumemo kot šalo.« Zanimivo pa je, kaj je pisalo v The New York Timesu: »Psihologi vedno znova pravijo, . . . da moške ›agresivni‹ humor bolj navdušuje kot ženske.« Torej najstniki verjetno najdejo posebno veselje v nagajanju, nadlegovanju in vznemirjanju z besedami.

Vzemimo, da je mila pikrost še lahko šegava. Toda, kadar je sarkazem nizkoten, bolečina zaradi rezke pripombe lahko ostane še dolgo po smehu. (Primerjaj Pregovori 14:13.) Igriva vojna z duhovitimi besedami se često sprevrže v vročo debato. Nek mladenič je rekel: »Ko nekdo reče kaj takega, kar te globoko prizadene, mu mogoče vrneš z najbolj bolečo stvarjo, ki si jo lahko izmisliš. Potem to ni več šaljivo; pravzaprav poskušaš drugega prizadeti. In sarkazem je lahko zelo učinkovito orožje.«

Zares, slovenska beseda »sarkazem« prihaja iz grškega glagola, ki dobesedno pomeni »trgati meso kot psi«. (Primerjaj Galačani 5:15.) Tako kot pes s svojimi ostrimi sekalci trga meso s kosti, tako sarkastičen človek drugemu odvzame dostojanstvo. Kot pravi Journal of Contemporary Ethnography (Časopis za sodobno etnografijo): »je srž sarkazma . . . odkrita sovražnost ali zaničevanje.« Komaj kaj važno je, ali je to neposreden napad, komaj opazno poniževanje ali zarečena beseda. Zaradi neprijazne in zbadljive opazke nekdo postane predmet norčevanja — žrtev.

S kakšnimi posledicami? 19 letni Josh izjavlja: »Sarkazem lahko povzroči, da se počutiš resnično neumnega.« Seveda pa škoda lahko traja dalj časa. Dr. Susan Forward opisuje v knjigi Toxic Parents (Strupeni starši) posledice starševskega besednega pretepanja: »Videla sem na tisoče pacientov, ki so trpeli zaradi manjvrednostnega kompleksa, ki so ga imeli, ker so se njihovi starši . . . ’šalili‘ na njihov račun, češ kako neumni, grdi ali nezaželjeni so bili.« Predstavljaj si, kako bi se lahko proti prijatelju, znancu ali sorodniku uperjen brezsrčen sarkazem končal. Dr. Forwardova zaključuje: »Podcenjevalni humor je lahko skrajno škodljiv.« (Primerjaj Pregovori 26:18, 19.)

Nič čudnega torej, da v knjigi o razvoju otrok sklepajo: »Sarkazem . . . bi morali za vedno odstraniti iz pogovorov. Ponavadi žali, često se zareže globoko v človekovo duševnost, in skoraj nikoli ne vodi k plodnemu dvogovoru.«

Ogibaj se nepremišljenega govorjenja

Kaj pa če je zbadljivo govorjenje postalo ukoreninjena navada? Potem je skrajni čas, da se naučiš, da premisliš, preden kaj rečeš. Modri kralj Salamon je rekel: »Če vidiš človeka, prenaglega v govorjenju: več je upanja za bedaka kot za njega.« (Pregovori 29:20)

Nepremišljeno govorjenje je lahko še posebej uničujoče, če se tako govori med družinskimi člani. Zakaj? »Zato, ker je njihovo mnenje zate najbolj pomembno,« pove 16 letna Penny. Vendar pa je v knjigi Raising Good Children (Vzgojiti dobre otroke) navedena izjava vzgojitelja Johna Holta, da: »Družinski člani vse prečesto stresajo eden na drugega vso svojo bolečino in razočaranja, česar si ne upajo reči nobenemu drugemu.« Člani družine se med seboj tako dobro poznajo, da so nestrpni do slabosti drugega; hitro se razjezijo in izrečejo mnogo ujedljivih besed.

Z dobrim razlogom Biblija opozarja: »Pri mnogem govorjenju ni brez greha, kdor pa brzda svoje ustnice, je pameten.« (Pregovori 10:19) Osemnajstletna Joanne je spoznala: »Razmisliti moraš s kom govoriš in kaj boš rekel, preden začneš govoriti.« Če si razburjen, ne razkrij hitro svojih čustev. Za trenutek počakaj in se vprašaj: ›Ali so besede, ki bi jih rad izrekel, prijazne? Ali so potrebne? Ali mi bo kasneje žal, da sem jih izgovoril?‹

Če skrbno pretehtaš svoje besede, drugih ne boš ranil, sebe pa ne boš po nepotrebnem osramotil ali se spravil v zadrego.

Kadar si žrtev

Kaj pa če so drugi do tebe sarkastični, mogoče prijatelji ali sorodniki? Preden te prevzame maščevanje, pomisli, da živimo v »hudih časih«. (2. Timoteju 3:1⁠-5) Mladi so pod ogromnimi pritiski. V knjigi The Loneliness of Children: (Osamljenost pri otrocih) piše: »Otroci . . . v šolo prinesejo vse predsodke, zamere, vse oblike nasilja in prikritega sovraštva, ki so se ga naučili doma.« Take sovražnosti se često kažejo v osornem govorjenju.

Če se tega zavedaš, boš manj mislil na maščevanje, ko si sam žrtev. (Primerjaj Pregovori 19:11.) Pomaga tudi, če si zapomniš besede apostola Pavla: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim.« (Rimljanom 12:17) ›Nastaviti še drugo lice‹ nekomu, ki te je z besedami lopnil, zahteva resnično samoobvladanje. (Matej 5:39) To pa ne pomeni, da nikakor ne smeš odgovoriti, kadar te kdo s sarkastičnim govorjenjem žali ali grozi. Irwin Kutash v knjigi Violence (Nasilje) takole piše: »Če se žrtev ne postavi uspešno po robu žaljenju, ima lahko to zanjo daljnosežne posledice. . . . Te žrtve postanejo lahka tarča nadaljnjemu posmehovanju.«

Včasih torej okoliščine opravičujejo tvoje upiranje besednemu napadu, vendar nikar pobesnelo ne vračaj z zlobnimi besedami, ampak se z zlobnežem tiho in umirjeno pogovori na samem.a (Pregovori 15:1) Joanne, ki se ji je zgodilo tako, je sošolcu rekla: »Ni mi bila všeč tvoja pripomba pred celim razredom. Resnično me je prizadelo.« Rezultat? Joanne pravi: »Od takrat me spoštuje in nikoli več mi ni rekel žal besede.«

Dvajsetletni David pa govori o drugačnem izvoru ranljivega govora: »Tvoji starši te imajo verjetno najbolj radi; toda včasih so oni tisti, ki te s pripombami najmočneje zbodejo.« Seveda, to često naredijo v nevednosti; ko te hočejo pokarati, te nemodro ranijo. Zakaj ne bi o tem govoril z njimi, zakaj jim ne bi povedal, kako se počutiš. Verjetno bodo naslednjič bolj tenkočutni.

Končno pomaga tudi, da se ne jemlješ preveč resno. Avtor Donald W. Ball meni: »Učinkovitost sarkazma je . . . v njegovih zamišljenih posledicah.« Da, ne napihuj neko postransko stvar ob zamisli, da si utrpel nepopravljivo škodo zaradi ene neprijazne opazke. Ohrani smisel za humor!

Najboljši način, da ne postaneš žrtev sarkazma, je vendarle ta, da ga sam ne uporabljaš. Zlato pravilo pravi: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim!« (Matej 7:12) Če se ravnaš po tem pravilu, ne moreš postati uporabnik — in verjetno niti žrtev — škodljivega sarkastičnega govorjenja.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 18]

Sarkazem lahko rani