»Nikoli ne recite nikoli!«

PRIDIGAR 9:11 nam pove, da »čas in naključje zadeva njih vse«. To se je zgodilo naši družini proti koncu novembra 1986. Tiarah, ena najinih treh otrok, je imela tri leta in pol, ko se je, kakor sva takrat mislila, prehladila in dlje časa kašljala. Peljala sva jo k pediatru, ki nas je napotil k zdravniku splošne prakse. Tudi on je mislil, da se je Tiarah prehladila, da ima v prsih nekakšen zamašek in da zaradi tega ni potrebno biti v skrbeh. Predpisal je drugo zdravilo za kašelj in tudi antibiotike.

Tiarahino stanje se je slabšalo. Imela je vročino, 41° C, ki jo je spremljalo bruhanje, prebavne motnje in bolečine v prsih. Prsni koš so slikali z rentgenskimi žarki in povečali količino antibiotikov. Bolniška sestra naju je poklicala, ko so na osnovi rentgenskih posnetkov postavili diagnozo. Zdravniki so mislili, da ima Tiarah akutno pljučnico. Tedaj pa je vročina skočila iz 42° C na 43° C. To je povzročilo, da se je njena krvna slika poslabšala, spustila se je na 2,0. Tiarah so 16. decembra sprejeli v bolnico.

Sva Jehovovi priči in ravnava v skladu z nasvetom kristjanom v Apostolskih delih 15:29 naj se »zdržujejo krvi«. Vendar nisva bila pretirano zaskrbljena zaradi spornega vprašanja o krvi. Tiarahin pediater je krvni specialist, in prav dobro je vedel, da ne bova sprejela transfuzije krvi. Ko sva Tiarah pripeljala v bolnico, sva pediatra takoj spomnila na najino stališče o krvi. Njegov odgovor se je glasil: »Da, da, razumem vajino prepričanje, čeprav mislim, da vama ni treba skrbeti zaradi vprašanja krvi.«

Potem ko so še v bolnišnici opravili rentgenska slikanja, EKG in krvne teste, so Tiarah odpeljali v sobo. Ostali smo pri njej, dokler ni zaspala. Naslednje jutro so mi rekli, da ima Tiarah pljučnico, da je to zelo nevarna oblika pljučnice in da bo v bolnišnici ostala nedvomno 10 do 15 dni. Vročina se je zadrževala okoli 43° C, kar je zdravnikom zadalo veliko skrbi. Ponovno so pregledali rentgenske posnetke, EKG in krvne teste in sklenili, da bodo opravili še več preiskav. Le-te so pokazale, da nima pljučnice, temveč najverjetneje neko vrsto tumorja na pljučih.

Kri je postala sporna

Ni treba reči, da se je s tem Tiarahina bolezen pokazala v drugi luči. Opravili so brezštevilne teste, tudi TB test, ki pa je bil negativen. Opravili so ultrazvočno slikanje, preiskavo s CAT-scannerjem in mnogoterne rentgenske posnetke. Zadnji rentgenski posnetki so pokazali zelo močno vnetje desnega pljučnega režnja. Levi pljučni reženj je bil videti, kot da bo zdaj zdaj odpovedal. Prav ta reženj je bil kritičen, saj je opravljal večino dela pri dihanju. Zopet se je pojavilo vprašanje transfuzije krvi. Pred Tiarahinim sprejemom v bolnišnico sva podpisala pismeno izjavo, da bolnišnico osvobajava odgovornosti zaradi najinega zavračanja krvi. Toda sedaj so mislili, da se bova premislila zato, ker je življenje najinega otroka v nevarnosti.

Ko sva najino odločitev potrdila, se je vse spremenilo. Uprava bolnice nama je rekla, da sva neprimerna starša in da si bodo priskrbeli sodno dovoljenje, da bodo smeli Tiarah dati kri, ter da nama bodo vzeli najina druga dva otroka. Čakali so na sodni nalog in ko bi ga dobili, bi ji odstranili vnet pljučni reženj. Mislim, da sva jim že 50-ič razložila, da ne nasprotujeva zdravljenju samemu in da čeprav krvi ne sprejmeva, sprejmeva krvne nadometske.

Vse je bilo zaman. Zdravniki niso hoteli poslušati. Skušali so naju prisiliti, da bi si premislila. Vsem iz zdravniške ekipe in tem, ki so delali v nadstropju, zdravnikom, sestram in snažilkam, so začeli pripovedovati, kaj sva naredila svojemu otroku. Ljudje so potem prihajali k nama in naju spraševali, zakaj bova otroka pustila umreti. Z možem sva zdravnike obvestila, da bova poiskala zdravnika in bolnišnico, kjer bodo sprejeli Tiarah in poskrbeli za zdravljenje brez krvi. Rekli so nama, da jo nobena bolnišnica ne bo sprejela v takem stanju. Odgovorila sem jim: »Nikoli ne recite nikoli!«

Celo če bi morala umreti, ne bi marala krvi

Tiarah sem razložila situacijo. Povedala sem ji, kaj so rekli zdravniki, kako Jehova gleda na te stvari in da smo se odločili poiskati zdravnika in bolnišnico, kjer ji bodo pomagali brez transfuzije krvi. Tiarah je vse to, glede na svojo starost, zelo dobro razumela. Hotela je ubogati Jehova. Celo če bi morala umreti, ne bi marala krvi. Ko sem hčerko, bolno kot je bila, slišala, da je zavzela tako stališče, so mi solze zalile oči. Takrat mi je postalo bolj jasno kot kdajkoli prej, kako pomembno je otroke poučevati iz Biblije že v rani mladosti, kajti pri treh letih in pol je Tiarah na svoj enostaven način povedala, da želi ostati zvesta Jehovu, pa naj se zgodi, kar hoče (Efežanom 6:4; 2. Timoteju 3:15).

Medtem ko sva si prizadevala, da dobiva Tiarah iz bolnice preden dobijo sodni nalog in ji dajo kri, je mož govoril z enim od starešin iz skupščine. Poklical je nekega zdravnika, ki je rekel, da bo videl, kaj lahko naredi. To nama je dalo nekaj upanja.

Bolnišnice nisem zapustila od večera, ko smo tja pripeljali Tiarah. Bila sem umsko, fizično in čustveno izčrpana. Ko je moj dragi mož to videl, je vztrajal, naj grem domov in da bo to noč on ostal s Tiarah. Šla sem domov, vendar nisem mogla spati. Čistila sem po hiši, poklicala svoje starše, in govorila še z drugimi prijatelji, ki so bili Priče. Končno sem zaspala, ne vem za koliko časa, in zbudil me je telefon. Strah me je bilo dvigniti slušalko. Bala sem se, da me kliče mož in da bo povedal, da je Tiarah umrla.

Navsezadnje sem se le oglasila. Bil je zdravnik, s katerim se je pogovarjal starešina. Povedal mi je, da je našel zdravnika, ki je pripravljen spoštovati najino stališče glede krvi in sprejeti Tiarah, čeprav je stanje slabo. Ta zdravnik se je že dogovoril z našo bolnico za Tiarahin odpust! V solzah sem se mu zahvalila. Spustila sem slušalko, pokleknila in se zahvalila Jehovu.

Po desetdnevnem bivanju v tej prvi bolnici, so Tiarah sprejeli v drugo bolnico, v drugem okrožju mesta New York. Ta bolnica je bila specializirana za pljučne težave pri otrocih. Ko je Tiarah prispela, so jo že pričakovali. Pohiteli so s preiskavami s CAT-scannerjem, rentgenskimi in ultrazvočnimi slikanji, EKG-ejem in krvnimi preiskavami, pregledali pa so tudi izvide, ki smo jim jih prinesli iz prve bolnišnice. Po vseh teh preverjanjih je zdravnik, ki smo ga sedaj imeli — pljučni specialist — menil, da bi bila transfuzija napaka in da bi jo njeno telo zavrnilo.

Popolna oskrba brez krvi

V času, ko je bila Tiarah v tej bolnišnici, so specialisti za delo z majhnimi otroki s pljučnimi težavami zanjo izredno dobro skrbeli. Posvetovali so se z nama o zdravstvenih problemih in obveščali so naju o postopkih, ki so jih nameravali izvesti. Niso jo povsem uspavali, ampak so uporabili lokalno anestezijo. Potem so izčrpali nekaj tekočine iz pljučne votline in jo poslali v laboratorij na testiranje z raznimi antibiotiki. Odkrili so nek preprost antibiotik, ki se pri prehladih bori z mikrobom. Tiarah so dali povečane doze tega antibiotika, poleg tega so jo za deset dni dali v kisikovo komoro. Zanesljivo ji je šlo na boljše.

Zdravniki so pri proučevanju njene slike iz CAT-scannerja in rentgenskih slik odkrili, da je imela ognojek na spodnjem delu desnega pljučnega režnja. Antibiotiki so sicer zmanjšali količino tekočine, ki se je zbirala okoli pljuč, vendar pa niso delovali proti ognojku. Dejansko je tvor naprej proizvajal tekočino in zdravniki so mislili, da ga bodo morali kirurško odstraniti. Vendar so jo še naprej zdravili z antibiotiki, tokrat so dodali še enega. Dali so ji tudi veliko dozo železa in jo tri dni hranili intravenozno, nadaljevali pa so z lahko dieto z netekočo hrano. Njena krvna slika se je dvignila na 5,0 in nato na 7,0. Krvni in pljučni specialist sta bila presenečena nad tako hitrim in nenehnim izboljšanjem — in to tako močno presenečena, da je pljučni zdravnik rekel: »Prav gotovo vaš Bog pomaga.«

Ker močne doze antibiotikov niso vplivale na tvor, so testirali tekočino iz tvora. Odkrili so, kateri antibiotik bo premagal mikrobe v tvoru. Ker take mikrobe navadno najdejo v ustih, je zdravnik menil, da ga je Tiarah pogoltnila s kakšno hrano in da je po pomoti zdrsnil v sapnik in v pljuča. Antibiotiki so skušali te mikrobe premagati, to pa je povzročilo gradnjo stene okoli njega in nastal je tvor. Zdravnik je menil, da je ta primer bil zelo nenavaden, zato je mislil, da bi bilo dobro vsa njegova odkritja in postopke dokumentirati in poročilo predložiti medicinskemu časopisu.

Po enem mesecu so Tiarah odpustili iz bolnice kot zunanjega pacienta. Tri mesece je morala enkrat tedensko na pregled k specialistu. Jemati je morala velike doze antibiotikov in železa. Kljub vsemu je nikoli niso operirali. Popolnoma je okrevala, na pljučih ni ostala niti pega.

Tiarah je sedaj oznanjevalka v krščanski skupščini Jehovovih prič. Pri Teokratični šoli oznanjevanja v skupščini je imela prvič govor 14. februarja 1991. Z možem se zahvaljujeva Jehovu, da je blagoslovil najino trdno odločitev, da se zdrživa krvi iz poslušnosti Njegovim zapovedim. Vsi lahko še naprej slavimo Jehova, ker je tega vreden. In zapomnite si, če vam zdravnik reče, da nikoli ne boste uspeli brez krvi, mu recite »Nikoli ne recite nikoli!« (Po pripovedovanju Nine Hooks, Brooklyn, New York)