Mladi sprašujejo . . .

Kako naj se znebim osamljenosti?

ALI te hudo skrbi, če se prehladiš? Najbrž ne. Prehlad bo minil, to veš. Kaj pa, če si kar naprej prehlajen? Potem postane stvar resnejša, prehlad ni prehoden, in prav je, da kaj ukreneš.

Tudi kadar si osamljen, se dogaja nekaj podobnega. Večinoma je osamljenost le prehodnega značaja.a Včasih pa nadežne bodice osamljenosti kar nočejo zgubiti svoje ostrine. Zazdi se ti, da se je sploh ne boš več znebil.

Dijak Janez takole pripoveduje: »Osem let sem hodil v našem kraju v šolo, pa mi v vsem tem času ni uspelo najti niti enega prijatelja! ... Nihče ne ve, kako mi je in nikomur ni mar. Včasih se mi zazdi, da kratko in malo ne bom zdržal!«

Mnogo najstnikov se podobno kot Janez spopada z osamljenostjo, ki jo navadno imenujemo kronična. Morda tudi tebe muči ta boleča praznina. Če te, nikar ne obupaj. Kronična osamljenost resda ni nepomemben vsakdanji pojav. Resnejši problem je kot občasna osamljenost. Ljudje, ki raziskujejo to stvar, celo pravijo, da sta si občasna in kronična osamljenost različni kot »prehlad in pljučnica«. Toda če znamo ozdraviti pljučnico, potem mora biti zdravilo tudi za osamljenost. Samo kakšno?

Naj bo tvoja osamljenost le občasen pojav ali pa že kar način življenja, skušaj najprej dognati, kje tiči vzrok zanjo. Starodavni kralj Salomon je dognal tole: »Razumni si pridobi modrih vodil.« (Pregovori 1:5, EI)

Šestnajstletna Maja je uganila, kje tiči najpogostejši vzrok za kronično osamljenost; rekla je: »Tako zelo sem najbrž osamljena zato, ker — no, kako boš imel prijatelje, če si samemu sebi odveč. Zdi se mi, da se ne maram prav dosti.«

Majina osamljenost ima korenine v njej sami. Tako malo ceni sama sebe, da si s tem zapira vrata, ki bi jih morala na široko odpreti v svet in spustiti skoznje nove prijatelje. Ali si tudi ti takšen? Neki raziskovalec je dejal: »Kronični osamljenci pogosto razmišljajo nekako takole: ‚Nisem privlačen.‘ ‚Nisem zanimiv.‘ ‚Nič nisem vreden.‘«

Kdor premalo ceni samega sebe, počasi zaide v nasprotno skrajnost, in se začne bati, da bi ga drugi zavrnili. Štefan se takole spominja: »Hotel sem spregovoriti s kom o svoji osamljenosti, vendar nisem mogel najti pravih besed. Bal sem se, da se mi bodo ljudje smejali ali da me sploh ne bodo jemali resno. Nikakor se nisem znal odpreti.« In tako se fantje in dekleta zaprejo vase in trpijo na tihem. Kaj storiti?

Nauči se spoštovati samega sebe

Osamljenost boš premagal, če se boš naučil spoštovati samega sebe. Apostol Pavel je zapisal: »Sicer pa naročam v imenu milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne dajajte na svojo pamet več, kot je treba dati.« (Rimljanom 12:3, JP; primerjaj Matej 19:19.) S tem je pokazal, da je nekaj samospoštovanja vendarle potrebno. Sveto pismo nas na ta način opozarja, naj si tega spoštovanja ne naberemo ne preveč in ne premalo.

Navsezadnje je Jehova opremil človeka z božanskimi lastnostmi. (1. Mojzesova 1:26) Do neke mere so potemtakem tudi v tebi zrasle te privlačne lastnosti. Ali si skromen, zmeren in dovzeten za učenje? Si radodaren, sočuten, prijazen? Nikar si ne zatiskaj oči pred temi prednostmi. Verjetno si sposoben marsikaj storiti. Na sebi pa boš najbrž odkril tudi stvari, ki ti ne bodo všeč, na primer tvoj videz. Toda zakaj bi se spravljal v slabo voljo zaradi stvari, ki jih ne moreš spremeniti? Stori raje kaj z nezaželjenimi lastnostmi in jih skušaj spremeniti: nestrpnost, hitra jeza, sebičnost. Vzemi si čas in naredi iz sebe tisto, kar priporoča Sveto pismo — »novo osebnost«, ki jo krasijo prijaznost, ponižnost in blagost. (Kološanom 3:9—12) Tako boš zmeraj bolj spoštoval samega sebe!

In če se boš naučil biti zadovoljen s sabo, bodo tudi druge privlačile tvoje dobre lastnosti. Toda podobno kot lahko pravo barvo neke cvetlice odkriješ šele, ko se odpre, tako bodo tudi drugi zares upoštevali tvoje lastnosti, ko se jim boš odprl. ‚Kako pa naj to naredim?‘ boš zdaj vprašal.

»Široko odprti« do drugih

‚Za osamljenega človeka je najbolje, da se začne ukvarjati z drugimi ljudmi,‘ piše v eni zadnjih publikacij Ameriškega narodnega instituta za duševno zdravje (U. S. National Institute of Mental Health). Tudi Sveto pismo svetuje, naj se ‚na široko odpremo‘ in naj bomo »sočutni«. (2. Korinčanom 6:11—13; 1. Petrovo 3:8, JP) In nasvet je v resnici uporaben. Neka raziskava, ki jo je objavila ameriška revija Adolescence, odkriva, da ‚najstniki, ki se zanimajo za druge, niso tako osamljeni kot tisti, ki se ne zanimajo za nikogar‘. Zakaj? Ko se ukvarjaš z drugimi, pozabiš na svojo osamljenost in ne samo to: tudi drugi se potem začnejo zanimati zate. Ljudje na tvojo skrb zanje ponavadi odgovarjajo s prijaznostjo. (Pregovori 11:25) Kako bi potem začel?

Prebiti led

Devetnajstletna Nataša je sklenila, da ne bo več samo sedela in čakala, da jo bo kdo pozdravil. ‚Tudi sama moram biti prijazna,‘ si je rekla, ‚če ne bodo ljudje še mislili, da sem zadrta.‘ Zato se za začetek nasmehni. Morda se bo potem kdo nasmehnil tebi.

Naslednji korak je že težji — začeti moraš pogovor. Petnajstletna Tanja pravi: »Stopiti h človeku, ki ga ne poznaš, je kar malo strašljivo. Zmerom me je bilo strah, da me tako ljudje ne bodo sprejeli.« In kako je potem začela pogovor? »Sprašujem po vsakdanjih stvareh,« pravi, »vprašam ga na primer, od kod je. Včasih morda oba poznava istega človeka in pogovor potem hitro steče.« Tudi podobne izkušnje včasih predrejo led. Osemnajstletna Ana pravi: »Nikdar ne začnem pogovora s kakšno intimno temo, ker se človek pri tem najlažje zmede in ustraši, in na koncu se te raje ogne.« Da, nikar kar takoj ne zapluj v globoke in resne teme.

Kaj pa, ko sploh ne veš, kaj bi rekel? Takrat še zmeraj lahko kaj narediš. Sveto pismo nam pripoveduje o Tabiti, ki je bila »polna dobrih del in rada je delila miloščino«. (Apostolska dela 9:36—39) Ljudem se je prikupila s svojo prijaznostjo. Prijaznost in radodarnost ti bosta potemtakem tudi pomagali pridobiti prijatelje.

Ampak bodi stvaren. Navadi se na to, da ti ne bo vsakdo odgovoril z nasmehom ali s prijazno besedo. V tem primeru, pa imajo ti ljudje sami težave, ne ti.

Most prek najhujših težav

Večina mladih še vedno kdaj pa kdaj trpi zaradi osamljenosti. Takrat nikar ne pozabi, da bo ta osamljenost minila in da so zanje krive stvari, ki jim sam nisi kos. Čas ti bo pomagal premagati te velike težave. Osamljenost bo minila.

Kronična osamljenost pa prihaja od znotraj in je največkrat posledica premajhnega samospoštovanja. In če je tako, nikar ne oklevaj! ‚Spremeni se‘ in si ‚nadeni novo osebnost‘, pravi Sveto pismo. (Rimljanom 12:2; Efežanom 4:23, 24) Nauči se spoštovati samega sebe: pokaži prijetne lastnosti, ki so v tebi. Naredi kaj za druge in ljudje se ti bodo odzvali.

Toda naj ljudje reagirajo tako ali drugače, zmerom boš imel prijatelja, ki te ne bo razočaral. Koga? Jezus Kristus je rekel svojim učencem takole: »Pustili me boste samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.« (Janez 16:32, JP) Jezusa je ta tesna povezanost z Jehovo držala pokonci tudi v najtežjih trenutkih osamljenosti. Jehova lahko postane tudi tvoj najbližji prijatelj. Spoznaj ga iz Svetega pisma in iz vsega, kar je ustvaril. Utrdi svoje prijateljstvo z njim v molitvi. Kmalu boš spoznal, da je prijateljstvo z Bogom Jehovo najboljši odgovor na tvojo osamljenost.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 14]

Od tvojega videza bo odvisno, kaj bodo drugi mislili o tebi