Ko si človek še vse zapomni

Matere, ali veste, kako hitro si vaš otrok lahko zapomni besedila iz Svetega pisma?

»CICIBAN teče v zeleni dan ...« In potem? Saj veste, kaj pride potem — vsi to vemo. Vsi smo se učili pesmic o cicibanu, ko smo bili še čisto majhni. Zanimivo pa je, da še danes nosimo v sebi verze teh otroških pesmic. Morda ravno zdaj pripovedujemo svojemu otroku, kdo je tisti ciciban, ki ga »ptičica znanka v goščavi« ošteje, da se še ni umil.

Te otroške pesmice — ali pač kakšne druge — niste pozabili iz dveh čisto preprostih razlogov: Lahko si jo je bilo zapomniti in vesela je bila. Toda stvar ni samo v tem, da se otrok vsega tega lahko nauči. Tako učenje namreč ...

Zelo priporočajo učitelji

Neki učitelj, ki ima na skrbi posebej nadarjene otroke, veliko da na pomnjenje. Takole vztraja: »Kar sprijaznimo se, da si otroci ogromno zapomnijo. Še zelo majhni poberejo kakšno besedo iz vseh pesmi, ki jih slišijo, iz brezkončnih športnih poročil in iz česarkoli drugega. Takšno pomnjenje je velikokrat brez koristi, včasih celo škodljivo. Pomnjenje celote, žlahtnenje stvari, to šele daje našim otrokom trden vzorec razmišljanja. To potem proži ideje in spodbuja ustvarjalnost. Predstavlja osnovo, na kateri se kasneje gradi.«

Neki visokošolski profesor v Angliji pa je dejal: »Opazil sem, da študentje, ki jih v rani mladosti niso dovolj spodbujali in se ukvarjali z njimi, kažejo tendence enodimenzionalnosti, telesne naravnanosti, ko pridejo v srednjo šolo. Često se sploh ne znajo dobro pogovarjati in kaj rado se zgodi, da postanejo pravi tepci.«

Kot je vam ostalo mnogo spominov iz otroštva, bo tudi vašim otrokom ostalo veliko tistega, kar se bodo naučili. Zakaj bi jih potem ne učili česa takega, kar bi jim koristilo celo življenje? Zakaj bi ne izbrali nekaj stavkov iz Svetega pisma, ki naj bi si jih vaši otroci zapomnili? Nekatere krščanske družine že delajo tako — in to na svoje veliko veselje in v veliko korist otrok.

Če lahko oni, lahko tudi mi

Šestletnemu Andreju je mamica pomagala, da si je zapomnil skoraj osemdeset svetopisemskih stavkov.

»Prav nič nisva hitela,« pravi Andrejeva mamica, »napredovala sva sproščeno in naravno. Če me je kdo vprašal: ‚Koliko stavkov pa zna na pamet?‘ sem morala pomisliti in jih prešteti. Andreju je bilo silno všeč, ko je tako obvladoval nove in nove stavke, njihov spisek pa je bil iz dneva v dan daljši.«

Kako pa je to naredila? Katere dele Svetega pisma mu je brala? Ali gre za kakšno ukano?

»Oh, kje pa,« se brani mamica, »stvar je v resnici čisto preprosta. Vrstico mu nekajkrat preberem, Andrej pa jo nekajkrat ponovi za mano — kot bi se učil pesmico. Ko že skoraj zna, ponoviva stavek dvakrat ali trikrat na teden, dokler pač ne zna dovolj dobro. Prav presenetilo me je, kako rad se uči in kako hitro zna kakšen stavek ponoviti od besede do besede.«

»In to je vse?«

»Da, pravzaprav je to res vse. Ko me ljudje hvalijo, češ, kakšna dobra učiteljica sem, jim moram priznati, da v resnici sploh ne delam kaj posebnega. Nove svetopisemske stavke pač polagam pred fanta in ta jih pobira, kot bi pobiral piškote z mize.«

»Pa mislite, da se vaš sin v resnici rad na pamet uči posamezne svetopisemske stavke?«

»Ne samo rad, prav zaljubljen je v učenje. Obema z možem nama je prav in Andreja še spodbujava, sam pa je silno ponosen na svoje dosežke. Otroci se sicer učijo hitreje ali počasneje od najinega Andreja, ampak prepričana sem, da bi vsak otrok užival, če bi z mamico in očkom takole izkoristil prosti čas.«

Pomisli na to, kaj bi tvojemu otroku koristilo

Ko tako učite svojega otroka v vsem, kar pripoveduje Sveto pismo, jih v resnici »vzgajate in opominjate v Jehovinem duhu«. (Efežanom 6:4) S tem mu vsajate Božje misli v njegovo mlado glavico in Jehovin način mišljenja postaja počasi tudi njegov. Poglejmo, kako to deluje:

Za začetek bi morda izbrali stavek iz Matejevega evangelija 24:14. Ta stavek se je že večkrat obnesel, kajti otrok ga tudi sicer velikokrat sliši. Najprej ga samo nekajkrat preberemo in pomagamo otroku, da ga ponovi za nami. Potem pa lahko k temu znanju tudi kaj pridamo.

Ko pove stavek na pamet, lahko na primer v nekaj besedah povemo, kaj je to »dobra vest«. Kasneje mu na kratko razložimo, kaj je to Božje kraljestvo. Kdaj drugič mu potem opišemo kakšen drug konec sveta, kjer pravi kristjani tudi oznanjujejo in mu povemo, kako je to delo videti tam. Ti pogovori naj bodo kratki in veseli. Ni treba biti brezdušni učitelj. Obdržimo sproščeno in spontano vzdušje. Zraven se prav lahko spomnimo tudi kakšne družinske igrice.

Potrpežljivo ponavljajmo z otrokom vsak stavek po nekajkrat na teden, dokler ga res ne zna. Zgodilo se bo, da otrok ne bo več hotel ponavljati starih stavkov, ker jih že predobro zna. To je odlično — dodajmo zdaj nekaj novih, da mu zanimanje ne bo popustilo. Ta čas bo postal tako samozavesten, da bo stavke, ki jih res zna, hotel povedati tudi v dvorani. Morda jih bo celo pripovedoval, ko bo z očkom ali z mamico šel na oznanjevanje.

Toda nikar ne hitimo in ga ne priganjajmo. Otroci različno odraščajo. Kakšen otrok zna veliko stavkov na pamet, pa jih ne upa povedati nikjer drugje kot doma, ker ga je sram. Toda pri celi stvari vendar ne gre za to, da otrok s svojim znanjem naredi na druge vtis! Važno je, da ga v toplem in ljubečem vzdušju učimo o Božji besedi

Včasih je prav, da ga naučimo kakšen vzgojni stavek, morda o spoštovanju do staršev in o tem, kako naj ohrani mir z drugimi. Svoje mesto imajo seveda tudi stavki, v katerih so zapisani osnovni svetopisemski nauki, na primer Prva Mojzesova knjiga 1:1 ali Razodetje 21:3, 4.

V resnici kajpada ni stavka iz Svetega pisma, od katerega oba z otrokom ne bi imela koristi, kajti »vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti«. (2. Timoteju 3:16, JP) In če bo ta stvar otroku res v prid, če za nas to ne bo breme in če bomo vsi pri tem uživali: Zakaj potem ne bi začeli kar zdaj?