Resnica o velikonočnih običajih

Jezusov grob zapira težak kamen. Tri ženske, ki se mu bližajo v polmraku pred zoro, ne vedo, kako bi ga odvalile. Toda želja, da bi še zadnjič izkazale ljubezen do svojega umorjenega Učenika, je močnejša. Naj je tam kamen ali ne, morajo pomaziliti truplo človeka, ki so ga komaj tri dni poprej tako okrutno pribili na kol! To je majhno, toda silno ljubeče dejanje.

Že se bližajo grobu na vrtu, vedno bolj jih skrbi, kako naj odmaknejo težki kamen. Ko pa pridejo do tja, osuple najdejo kamen že odvaljen, grob pa prazen! Vse jim razloži šele angel, oblečen v belo: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, ki so ga pribili na kol. Vstal je, ni ga tukaj.« — Marko 16:1–6, NS; Janez 20:1, 2

VSTAJENJE Jezusa Kristusa je eden izmed temeljnih kamnov krščanske vere. Apostol Pavel je rekel: »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna.« (1. Korinčanom 15:14, JP) Torej, ali ni potem razumno, da se kristjani spominjajo tega velikega dogodka?

‚To delajte v moj spomin‘

V Vatikanu so izdali takle razglas: »/Cerkev/ se spominja Gospodovega vstajenja vsak teden na dan, ki ga je imenovala Gospodov dan /tj. nedelja/.« Prav tako pa se »vsako leto kar najbolj svečano spominja Gospodovega vstajenja na veliko noč.« — Vatikanski dokumenti II.

Pa vendar v Bibliji nikjer ne piše, da bi prvi kristjani obhajali nedeljo ali veliko noč v spomin na Kristusovo vstajenje. Na večer pred smrtjo je Kristus zapovedal čisto drugačno slavje. Učence je pogostil s skromnim obrokom vina in kruha in jim potem zapovedal: »To delajte v moj spomin.« (Luka 22:19)

Jezus je torej želel, da se spominjamo njegove smrti, ne pa vstajenja. In kako pogosto? Jezus je to večerjo priredil na večer judovske pashe, ko so Izraelci leto za letom obhajali odrešitev iz Egipta. (Matej 26:19, 20, 26–28) Torej je očitno, da je Jezus nameraval pasho zamenjati z vsakoletnim obhajanjem te spominske večerje. Drugače pa Kristus ni zapovedal ne velike noči ne kakega drugega praznovanja. Cerkveni zgodovinar Sokrates iz 5. stoletja n. š. je zapisal: »Apostolom še na misel ni prišlo, da bi določali take ali drugačne praznične dneve, ampak so si prizadevali le za brezmadežno in pobožno življenje.«

Potem pride velika noč

Pač pa sta Jezus Kristus in apostol Pavel oba napovedovala, da se bodo v krščansko vero vtihotapili krivi nauki. (Matej 13:24, 25, 36–40; 2. Timoteju 4:3) Tako je po smrti Jezusovih apostolov v krščanstvu pognala korenine misel, da bi bilo treba za pasho postaviti čas posta (zdaj postni čas s postnim tednom), ki bi mu sledil čas praznovanja. Sčasoma se je uveljavila misel, da bi s tem počastili spomin na Kristusovo vstajenje.

Velikonočni običaji

Velika noč se torej ni uvrstila med praznike zato, ker bi tako pisalo v Bibliji. Tako na primer jezikoslovci ugotavljajo, da je beseda Easter, ki v angleščini označuje veliko noč, anglosaškega izvora in se nanaša na pomlad. V starih časih so mislili, da se takrat sonce ponovno rodi po dolgih mesecih zimske smrti.a Drugi nazivi za to praznovanje, recimo pâques ali pasqua, pa izvirajo iz hebrejske besede pe’sach, torej »pasha«. Krščanski svet trdi, da velika noč zamenjuje ta judovski praznik. Toda s tem zanemarja dejstvo, da je Jezus zamenjal pasho s spominsko večerjo, ne pa z veliko nočjo.

Zgodovinar Sokrates je sklepal takole: »Zdi se, da si je velikonočno praznovanje utrlo pot v cerkev kot nasledek kakih starih navad, tako kot mnogi drugi običaji.« Tako tudi je, obilica velikonočnih običajev ponavlja — stare šege in navade malikovalskih narodov. Katoliški duhovnik Francis X. Weiser je priznal: »Nekateri priljubljeni ljudski običaji o postnem času in veliki noči izvirajo iz starodavnih obredov v čast naravi.« Ti obredi v čast pomladi naj bi »pregnali zle zimske duhove.«

Toda ali ni cerkev zatrla take in podobne kali poganstva v svojih pokristjanjencih? Knjiga Zanimivosti ljudskih šeg in običajev (Curiosities of Popular Customs) nam to razlaga takole: »Obstoječim poganskim obredom, ki jih nikakor ni bilo moč izkoreniniti, je pracerkev praviloma skušala nadeti krščanski pomen. V primeru velike noči je šlo začuda zlahka. Veselje nad obujenjem sonca v naravi in nad prebujanjem narave iz zimskega mrtvila je zamenjalo veselje nad obujenjem Sonca pravičnosti ob Kristusovem vstajenju iz groba.«

»Očarljivo«?

Vse to Weiser v Knjigi o veliki noči (The Easter Book) opravičuje s tem, da je cerkev ‚povzdignila predkrščanski simbolizem o naravi v posvečen krščanski obred‘. Nekrščanske navade, tako pravi, »so nadnaravnim pomenom /velikonočnega tedna/ pridale nadih očarljivosti«.

Res je sicer, da je lahko prav »očarljivo« gledati, kako se otroci pehajo, da bi našli sijajne pisanice. Podobno velja tudi za mnoge velikonočne običaje. Pa vendar, ali je vse to res tako zelo nedolžno? Neki lastnik restavracije v Grčiji je rekel: »Saj vem, da so pirhi neumnost in zajec je še večja neumnost. Pa da se moramo 40 dni pred veliko nočjo postiti, je tudi neumnost. Ampak s tem vsaj majčkeno zabelimo svoje življenje.«

Že mogoče. Iskreni kristjani pa se le zamislijo nad tem, da v Bibliji pravi: »Kaj imata namreč skupnega pravičnost in krivičnost? Kakšno zvezo ima luč s temo? ... ‚Zato pojdite iz njihove družbe in se ločite od njih!‘ Tako pravi Jehova. ‚In nečistega se ne dotikajte!‘« (2. Korinčanom 6:14–17, JP) Sem pa bi gotovo sodile tudi šege in navade, ki očitno izvirajo iz krivoverskih običajev ali pa so jim vsaj na las podobne. Duhovniki sicer trdijo, da ti običaji postanejo čisto spodobni, ko jih cerkev sprejme. Žal pa je ravno takšna miselnost nekoč skoraj privedla Izraelce do popolnega propada!

Postavili so si zlato tele in tako prekršili Božjo zapoved. (2. Mojzesova 20:4) Nedvomno so ga uporabili po vzoru malikov, kakršne so gledali v Egiptu. Potem pa so malika vključili v obred, ki so mu rekli »praznik Jehovi«. Ali je bilo Bogu Jehovi všeč, da so tako »zabelili« njegovo čaščenje? Nasprotno! Če za Izraelce ne bi bil posredoval Mojzes, bi bili pogubljeni vsi do zadnjega! (2. Mojzesova 32:1–5, 9–14)

Velikonočni običaji – pisanice, zajčki, kresovi – torej niso nič bolj čisti, če se jih držijo kristjani. Ravno narobe, vsi, ki to počnejo, se z njimi omadežujejo. (Primerjaj Hagaj 2:12, 13.)

Po drugi strani pa je avstralski Bulletin pred časom zapisal: »Jehovine priče so veliko noč odpisale kot skupek krščanskih in poganskih obredov.« Tako je, nočejo se udeleževati malikovalskih obredov. Vseeno pa vstalemu Kristusu dajejo čast, ki mu gre. V omenjenem članku je tako pisalo: »/Enkrat na leto/ se Jehovine priče zberejo ..., da počastijo spomin na Jezusovo smrt.« To naredijo tako, kot je to zapovedal Kristus – s postrežbo nekvašenega kruha in vinom.

Kdor torej ve za resnico o veliki noči, naj premisli, ali bo ravnal v skladu s tem ali ne.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 22]

»Pokristjanjeni« poganski običaji

Pisanice: Nekdaj se v postnem času ni smelo jesti jajc. Zato bi »poslikana jajca,« meni Ameriška enciklopedija, »lahko nekako zaznamovala konec pokore in začetek veselega praznovanja.« Vendar pa so si slovarji edini, da je bilo jajce pri malikovalcih nekdaj simbol življenja in rodovitnosti. Tako piše v knjigi Praznovanja (Celebrations): »Baje so jajca barvali in jedli ob pomladanskih praznikih v starem Egiptu, Perziji, Grčiji in Rimu. Takrat so se Perzijci za spomladansko enakonočje navadno obdarovali z jajci.«

Velikonočni zajčki in kunci: V Evropi je po izročilu zajec že od nekdaj simbol velike noči. (V Severni Ameriki imajo za to njegovega sorodnika kunca.) Nova britanska enciklopedija pa razlaga, da je bil kunec »staroegipčanski simbol rodovitnosti«. Če se torej otroci ženejo za pisanicami, ki naj bi jih po izročilu prinesel v hišo velikonočni zajec ali kunec, »to ni več zgolj navadna otroška igra, pač pa zakrneli ostanek obredov rodovitnosti«. — Funk & Wagnalls Standard Dictionary of Folklore, Mythology and Legend, 1. zvezek, 335. stran.

Božja služba ob prvem svitu: Knjiga o praznikih po svetu (The Book of Festivals and Holidays the World Over) navaja: »Prvi kristjani so verjeli, da sonce na velikonočno jutro pleše na čast Kristusovega vstajenja. Zato so bili pokonci že pred svitom, da bi lahko videli ta dogodek. Nemara je to prastaro verovanje navdihnilo mnoge službe božje ob svitu, ki jih prirejajo na velikonočno jutro marsikod po Združenih državah Amerike in Evropi.«

Walsheve Zanimivosti ljudskih običajev pa navajajo drugače: »Izvor verovanja, da sonce pleše na veliko nedeljo, zlahka prepoznamo v poganskih običajih, ko so gledalci sami zaplesali o prazniku na čast soncu, takoj po spomladanskem enakonočju.«

Knjiga Praznovanja pa dodaja: »Božja služba ob prvem svitu ni čisto brez povezave z velikonočnimi kresovi, ki so jih kurili vrh gričev tako kot poprej novoletne kresove. V starem veku so ta običaj obhajali po vsem svetu, in to le ob spomladanskem enakonočju. Z njim so izrekali dobrodošlico soncu in ga počastili zaradi njegove velike moči, s katero je znova obudilo v življenje vse rastje.«

Obredi z vodo: Znano je verovanje, da je tekoča voda na velikonočno jutro še posebej blagoslovljena. Vendar pa nas Hastingsova Enciklopedija religije in etike opomni: »Voda je namreč bistvena za ohranjanje in rast posevkov. Zato ima pri primitivnih ljudstvih važno vlogo pri zarotitvah dežja in drugih prigodnih obredih.«

Blagoslavljanje hišnega ognja: Katoliški obred, priprava na velikonočne vigilije, ko ukrešejo ogenj s kresilno gobo. Hastingsova Enciklopedija religije in etike o tem pravi: »Ta običaj verjetno izvira iz poganskega običaja, ki so mu nadeli evangelijsko simboliko, potem ko so ga kristjani vzeli za svojega.«

[Okvir na strani 23]

Velikonočne posebnosti:

Šunka za kosilo: Pri mnogih katolikih je že dolgo v navadi, da je za veliko noč na mizi tudi šunka. Žal pa je ta navada preostanek angleškega svetohlinstva. Ameriška knjiga prazničnih dni navaja, da so Angleži »na ta dan jedli prekajeno slanino zato, da bi se ponorčevali iz Judov, ki po šegi ne jedo svinjine«. Kot pravi knjiga Praznovanja, pa je Viljem Osvajalec slanino zamenjal z gnatjo, ker mu je ta bolj dišala.

Ameriška velika noč: Ker je v Ameriki dolgo časa v verskih stvareh prevladovalo puritanstvo (puritanci pa so prezirali obredje), je bila tam velika noč sprva le manjši dogodek. Praznik se je ljudem menda posebno priljubil začasa ameriške državljanske vojne. Tisti čas je bilo toliko družin ob svoje najdražje, da so se tega praznika oklenili zato, da bi žalujočim vlili nekaj tolažbe.

velikonočni kresovi: Ti so bili sprva prepovedani od cerkve, češ da se jih drži preveč poganskega simbolizma (na sinodi v Mainzu, 742 n. št), pripoveduje Weiser. »Sveti« Patrik pa je vpeljal ta običaj na Irskem, »zato da bi nadomestil poganske, druidske spomladanske kresove s krščanskim in verskim simbolom ognja, ki uprispodablja Kristusa ... Ta, sprva komaj pripuščeni običaj je nazadnje postal tako priljubljen, da so ga papeži v drugi polovici 9. stoletja vgradili v liturgijo Zahodne cerkve.« Francis Weiser, The Easter Book.

Velika noč na Japonskem: Katoličanska je povprašala japonsko nuno, kako to, da pri njih za velikonočne praznike ni videti zajčkov. Ta pa ji je odgovorila: »Kaj pa je z njimi? Ali imajo za veliko noč (ki ji tam pravijo fukkatsu-saj, praznik vstajenja) kakšen poseben pomen?«

Nekdanji katoličan pa je izjavil: »Na Japonskem smo veliko noč jemali veliko resneje kot pa na Zahodu. Po maši smo dobili pisanice, vendar nam ni nihče povedal, kaj pomenijo. Križe in podobe v cerkvi so v postnem času pregrnili s škrlatnim prtom. Tega so sneli šele za veliko noč, da bi s tem ponazorili veselje nad vstajenjem.«