Na Kubi služim Jehovu že okoli 70 let

Na življenje v vasi imam lepe spomine. Blizu nas je bilo veliko naših sorodnikov – tete, strici in stari starši. Nismo bili lačni in imeli smo dovolj denarja, da smo lepo živeli.

Ko sem imel okoli pet let, so starši začeli preučevati Sveto pismo z Waltonom Jonesom. Bil je goreč brat, ki je do naše vasi potreboval približno deset ur hoje. Ko je prišel, smo se zbrali v hiši mojih starih staršev in ure in ure razpravljali o Svetem pismu. Moja starša, stric Pedro in teta Ela so se kmalu krstili. Ela je zdaj stara že skoraj sto let, ampak še vedno pionira.

V tistem času smo lahko na Kubi svobodno častili Jehova. Znani smo bili po tem, da oznanjujemo od hiše do hiše in nosimo kovčke in torbe, polne svetopisemske literature. Poleg tega smo ogromno hodili! Na to obdobje imam lepe spomine. Ampak čakali so nas »slabi časi«. (2. Tim. 4:2)

PRIDEJO SLABI ČASI

Nekje v tistem obdobju sta oče in stric odpotovala na drug konec otoka, da bi bila prisotna na zboru. Na žalost sta se med tem potovanjem zaradi onesnažene vode oba okužila s trebušnim tifusom. Stric je preživel, ampak je izgubil vse lase. Oče pa je na žalost umrl. Star je bil komaj 32 let.

Zatem se je mama odločila, da se preselimo k njenemu bratu, ki je živel v vasi Lombillo. To je pomenilo, da smo morali zapustiti veliko sorodnikov, tudi stare starše, ki smo jih imeli zelo radi. Kljub temu smo kot družina še vedno zvesto služili Jehovu.

Ko sem bil star deset let, sem se 26. avgusta 1957 krstil v jezeru blizu naše vasi. Niti slutil nisem, da se bo življenje za Priče na Kubi v manj kot dveh letih obrnilo na glavo. Leta 1959 se je začel komunistični režim.

Cilj te nove vlade je bil imeti močno vojsko. To pa je bil problem za naše brate, ker so želeli ostati nevtralni, kar se tiče politike in vojske. Zato smo imeli postopoma vse manj verske svobode, dokler nas ni vlada prepovedala. Zaradi tega je bilo veliko bratov poslanih v zapor. Tam so bili pogosto pretepeni. Dobili so bolj malo hrane, včasih pa je še ta vsebovala kri.

Kljub tem izzivom smo se še vedno zbirali, da bi skupaj častili Jehova. (Heb. 10:25) Imeli smo celo zbore. Organizirali smo jih na kmetijah ali drugih nenavadnih lokacijah. Spomnim se, da smo enkrat imeli zbor v velikem ovčjem hlevu nekega brata. Nismo imeli časa, da bi hlev očistili ali da bi ovce peljali kam drugam. Tako so bile na zboru skupaj dobesedne in figurativne ovce! (Miha 2:12)

Zelo smo bili hvaležni za marljive brate, ki so poskrbeli, da smo imeli v tistem času duhovno hrano. Na primer, celoten zbor so posneli na kasete, ki so potem krožile po državi. Govore je bilo treba pripraviti, podati in posneti. In včasih sta to naredila samo dva brata! Ker je snemanje potekalo na skritih lokacijah, se je včasih v ozadju slišalo peteline ali kakšne druge smešne zvoke. Če tam, kjer smo imeli zbor, ni bilo elektrike, je kdo od bratov poganjal kolo, s katerim je proizvajal elektriko. Tako smo lahko predvajali kasete in uživali v programu. Nismo imeli idealnih okoliščin niti nismo imeli toliko publikacij, kot so jih imeli soverniki v drugih državah. Kljub temu nam v duhovnem pogledu ni nič manjkalo in smo veselo skupaj služili Jehovu. (Neh. 8:10)

PIONIRANJE IN STARŠEVSTVO

Pri 18 letih sem začel redno pionirati v mestu Florida. Kakšno leto kasneje sem bil postavljen za posebnega pionirja v mestu Camagüey. Tam sem spoznal Emilio, lepo sestro iz Santiaga de Cuba. Manj kot eno leto zatem sva se poročila.

Začel sem delati v tovarni sladkorja, ki je bila v lasti države. Z Emilio nisva mogla več pionirati, še vedno pa sva želela čim več časa nameniti duhovnim dejavnostim. Zato sem uredil, da sem v tovarni delal od tretje ure ponoči do enajstih zjutraj. Ni mi bilo všeč, da sem se moral zbujati tako zgodaj. Ampak ta urnik mi je omogočal, da sem redno oznanjeval in bil skupaj z Emilio prisoten na vseh shodih.

Leta 1969 se je rodil najin prvi sin, Gustavo. Približno v tistem času so me bratje prosili, da bi začel služiti kot okrajni nadzornik. Takrat je bilo na Kubi nekaj običajnega, da je imel okrajni nadzornik družino. V tem obdobju smo bili zelo zaposleni, ampak tudi zelo srečni. Za naju z Emilio je bilo to, da sva lahko na tak način služila bratom in sestram, blagoslov od Jehova. V času, ko sva bila v okrajni službi, sta se nama rodila še dva sinova, Obed in Abner, čez nekaj let pa še hčerka Mahely.

Ko razmišljam o letih, ki sva jih preživela v okrajnem delu, se mi na obrazu nariše nasmešek. Videl sem, kako je Jehova skrbel za svoje ljudstvo na Kubi. Blagoslovil pa je tudi naju z ženo, tako da sva uspela v srce najinih otrok vcepiti ljubezen do njega. Naj zdaj povem malo več o življenju v okrajnem delu.

OKRAJNO DELO MED PREPOVEDJO

Zaradi prepovedi so razmere postale vse težje. Zaprli so kraljestvene dvorane in podružnico v Havani. Misijonarje so izgnali iz države. Veliko mladih bratov pa so aretirali in poslali v zapor.

Ker je bilo naše delo prepovedano, sva lahko občine obiskovala samo za vikend – v vsaki občini sva bila dva vikenda. Pogosto sva potovala s kolesom, saj tako nisva zbujala pozornosti. S sabo sva imela malo prtljage. V občini najinega obiska niso objavili. Morala sva se pretvarjati, da sva prišla na obisk k sorodnikom. In to sploh ni bilo težko! Pravzaprav sva se med brati in sestrami počutila tako domače, da sva morala paziti, da ne bi pozabila na pravi razlog, zakaj sva jih obiskala. (Mar. 10:29, 30) Vseeno smo morali biti previdni. Pogosto naju je zasledovala policija in naju zasliševala. Tisti, pri katerih sva spala, pa so tvegali, da bodo aretirani. (Rim. 16:4)

Veliko bratov in sester ni imelo dosti denarja, ampak so bili vseeno zelo gostoljubni. V krajih, kjer je kar mrgolelo komarjev, so nama prijazno dali edino mrežo proti komarjem, ki so jo imeli, tako da bi se lahko midva v miru naspala. Drugi so naju gostili, čeprav so imeli zelo malo hrane. Pravzaprav sva včasih midva s sabo prinesla svojo hrano in jo delila z njimi.

Ko sva obiskovala občine, z nama niso mogli vsi najini otroci. Vzela sva enega, na ostale pa sta pazili moja mama in sestra. Ugotovila sva, da je zelo uporabno, če imava s sabo dojenčka. Občasno naju je policija preiskala, ampak publikacije sva imela skrite v torbi z umazanimi plenicami. Tam pa policija ni iskala.

Občudujem Emilio za vse, kar je naredila v tem času, ko sem služil kot okrajni nadzornik. Kako pa je meni uspelo opravljati to nalogo, čeprav sem imel službo? Včasih sem čez teden delal dve izmeni, tako da sem bil prost za vikend. Kasneje pa sem postal vodja ekipe, zato sem moral delati sedem dni na teden. Tega nisem mogel spremeniti. Ampak ugotovil sem, da mi ni treba iti čez vikend v službo, če poskrbim, da ima moja ekipa dovolj dela. In kolikor vem, niso moji šefi nikoli opazili, da me za vikend ni bilo v službi! Tako sem lahko takrat obiskoval občine.

OSTANEM VESEL V ČASU SPREMEMB

Leta 1994 so bratje, ki so v tistem času vodili naše delo na Kubi, vseh 80 potujočih nadzornikov povabili na poseben sestanek v Havani. Zelo smo bili veseli, da smo se po vseh teh letih končno spoznali! Najprej smo razpravljali o nekaterih organizacijskih spremembah. Potem pa je sledilo šokantno obvestilo: Bratje so nam povedali, da nameravajo naša imena posredovati oblastem! Zakaj bi to storili?

Pojasnili so nam, da so v zadnjem času večkrat stopili v stik z vladnimi uradniki, da bi izboljšali odnose med Jehovovimi pričami in vlado. Oblasti so zahtevale seznam imen okrajnih nadzornikov. Vsi smo se strinjali, da se naša imena posreduje oblastem. Od takrat naprej se je naš odnos z vlado izboljšal.

Kasneje smo izvedeli, da so oblasti že poznale imena nekaterih potujočih nadzornikov in so želele od nas dobiti samo potrdilo. Čez čas smo se lahko spet svobodno zbirali in oznanjevali, čeprav še nismo bili pravno priznani.

Septembra 1994 smo dobili dovoljenje, da ponovno odpremo Betel. Pravzaprav smo lahko uporabili isto zgradbo, kot smo jo uporabljali 20 let nazaj, preden nas je oblast prepovedala.

Leta 1996 so naju z Emilio povabili v Betel. Bil sem zelo presenečen. Brate sem spomnil, da imam doma še vedno dva otroka, za katera moram poskrbeti. O tem so razmislili in nama kasneje povedali, da vseeno želijo, da prideva v Betel. Povabilo sva sprejela in kot družina smo se preselili v Havano.

Če sem čisto iskren, mi delo v Betelu na začetku sploh ni bilo všeč. Toliko let sem preživel v okrajnem delu, da sem bil s srcem še vedno na področju. Težko mi je bilo cel dan sedeti za pisalno mizo. Ampak sobetelčani in še posebej moja žena Emilia so mi pomagali, da sem spremenil svoje mišljenje. Čez čas sem našel veselje v betelski službi in v tem uživam še sedaj.

Z Emilio nisva več mlada. Ampak sva presrečna, ko pomisliva na vse brate in sestre, ki sva jih spoznala in s katerimi sva sodelovala. Še posebej pa sva vesela, da najini otroci in tudi vnuki služijo Jehovu. Počutiva se kot ostareli apostol Janez, ki je rekel: »Nič drugega me ne navdaja z večjim veseljem kakor to, da slišim, da moji otroci živijo po resnici.« (3. Jan. 4)

Z Emilio sva v Betelu že skoraj 30 let. Kljub zdravstvenim težavam se trudiva svoje naloge kar najboljše opraviti. V vseh teh letih služenja Jehovu sva naletela na nekaj izzivov, ampak vesela sva, da lahko tukaj na Kubi že kakih 70 let služiva »srečnemu Bogu«. (1. Tim. 1:11; Ps. 97:1)