»Tvoja dobrota je boljša kakor življenje«

Pripoveduje Calvin H. Holmes

Bil je december 1930. Ravno sem pomolzel krave, ko se je vrnil oče z obiska pri bližnjem sosedu. »Wyman mi je posodil to knjigo,« je dejal in iz žepa izvlekel modro knjižico. Imela je naslov Deliverance in objavila jo je Watch Tower Bible and Tract Society. Oče, ki je redko kaj prebral, je to knjigo bral še pozno v noč.

KASNEJE si je sposodil še dve knjigi istega izdajatelja, ki sta nosili naslov Light in Reconciliation. Poiskal je materino staro Biblijo in jo ob brleči petrolejki prebiral pozno v noč. V njem se je nekaj zelo spremenilo. Tisto zimo smo se z materjo in tremi sestrami večkrat zbrali okrog naše stare peči na drva, on pa nam je ure in ure pripovedoval.

Oče nam je povedal, da se ljudje, ki objavljajo te knjige, imenujejo Preučevalci Biblije in da po njihovem živimo v »zadnjih dneh«. (2. Timoteju 3:1–5) Pojasnil nam je, da ob koncu sveta zemlja ne bo uničena, ampak bo pod Božjim kraljestvom spremenjena v raj. (2. Petrov 3:5–7, 13; Razodetje 21:3, 4) To mi je bilo res zanimivo.

Kadar sva kaj skupaj delala, mi je začel pripovedovati. Spominjam se, kako mi je med ličkanjem koruze povedal, da je Bogu ime Jehova. (Psalm 83:18) Tako sem se spomladi 1931. leta, ko sem bil star šele 14 let, odločil za Jehova in njegovo Kraljestvo. V starem sadovnjaku jablan za hišo sem molil k Jehovu in mu svečano obljubil, da mu bom večno služil. Že takrat mi je segla do srca dobrota našega čudovitega Boga. (Psalm 63:4, SSP, v NW 3)

Živeli smo na kmetiji kakih 30 kilometrov od St. Josepha v Misuriju (ZDA) in skoraj 65 kilometrov stran od Kansas Cityja. Oče se je rodil v leseni kolibi, ki jo je na kmetiji postavil še moj ded v začetku 19. stoletja.

Urjenje za strežbo

Poleti 1931. leta je naša družina po radiu poslušala javni govor »Kraljestvo, upanje sveta«, ki ga je na zborovanju v Columbusu v Ohiu imel Joseph Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society. To me je spodbodlo, da sem se z veseljem pridružil očetu, in sva skupaj znancem delila knjižico s tem pomembnim javnim nagovorom.

Spomladi 1932. leta sem obiskal prvi shod Jehovovih prič. Sosed je naju z očetom povabil v St. Joseph na govor Georgea Draperja, potujočega nadzornika Jehovovih prič. Ko sva prišla, je pol shoda že minilo in usedel sem se za krepkim, širokim hrbtom J. D. Dreyerja, ki je kasneje igral pomembno vlogo v mojem življenju.

Septembra 1933 sva z očetom obiskala zbor v Kansas Cityju in tam sem se prvič udeležil javnega oznanjevanja. Oče mi je dal tri knjižice ter mi naročil, naj rečem: »Sem Jehovova priča in oznanjujem dobro novico o Božjem kraljestvu. Gotovo ste po radiu slišali sodnika Rutherforda. Njegove govore vsak teden prenaša več kot 300 radijskih postaj.« Nato sem ponudil knjižico. Ko sem zvečer na farmi spet molzel krave, sem razmišljal, da je to bil dan, ki mi bo najbolj ostal v spominu.

Kmalu je nastopila zima in nič več nismo mogli toliko potovati. Takrat pa nas je obiskal brat Dreyer s soprogo in vprašala sta me, ali bi v soboto zvečer želel priti k njima in prenočiti pri njiju. Deset kilometrov hoje do Dreyerjevega doma je bilo vredno truda, saj sem naslednji dan lahko šel z njima v strežbo in se udeležil Stražnostolpovega preučevanja v St. Josephu. Od tedaj sem le redko kdaj izpustil sodelovanje v nedeljski strežbi. Pouk in nasveti brata Dreyerja so se izkazali za neprecenljive.

Drugega septembra 1935 sem na zboru v Kansas Cityju končno lahko simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

Začetek življenjskega dela

V začetku 1936. leta sem se prijavil za pionirja oziroma polnočasnega strežnika, in vpisali so me na seznam tistih, ki iščejo pionirskega tovariša. Kmalu zatem sem dobil pismo Edwarda Steada iz Arvade v Wyomingu. Razložil je, da je priklenjen na invalidski voziček in za pioniranje potrebuje pomoč. Njegovo ponudbo sem takoj sprejel in 18. aprila 1936 sem že bil postavljen za pionirja.

Preden pa sem odšel k bratu Steadu, je mati na samem spregovorila z mano. »Sin, ali si prepričan, da si želiš tega dela?« me je vprašala.

»Življenje drugače ne bi imelo smisla,« sem odgovoril. Pričel sem doumevati, da je Jehovova dobrota pomembnejša od česar koli.

Pioniranje s Tedom, kakor smo pravili bratu Steadu, je bilo odlično urjenje. Bil je poln gorečnosti in zelo privlačno je znal predstaviti kraljestveno sporočilo. Toda pisanje in govorjenje je bilo skoraj vse, kar je Ted zmogel; vse njegove sklepe je namreč uklenil revmatoidni artritis. Vstajal sem v zgodnjih urah, ga umil in obril, pripravil zajtrk in ga nahranil. Potem sem ga oblekel in ga pripravil za strežbo. Tisto poletje sva pionirala v Wyomingu in Montani in ponoči taborila zunaj. Ted je spal v posebni kabini svojega lahkega tovornjaka, jaz pa na tleh. V drugi polovici istega leta pa sem odšel pionirat na jug v Tennessee, Arkansas in Misisipi.

Septembra 1937 sem se prvič udeležil velikega zborovanja v Columbusu v Ohiu. Na njem so vse pripravili za začetek oznanjevanja z gramofonom. Vsaki uporabi gramofona smo rekli vključitev. Neki mesec sem imel nad 500 takih vključitev in več kot 800 poslušalcev. Pričeval sem v mnogih mestih na vzhodu Tennesseeja, v Virginiji in Zahodni Virginiji, nato pa so me povabili, da bi kot posebni pionir opravljal novo službo in delal s conskim služabnikom (tako smo takrat imenovali potujoče nadzornike).

Obiskoval sem občine in odmaknjene skupine v Zahodni Virginiji, v katerih sem bil po dva do štiri tedne ter vodil v terenski strežbi. Januarja 1941 sem bil nato postavljen za conskega služabnika. Takrat so bile na strani Kraljestva že tudi mati in moje tri sestre: Clara, Lois in Ruth. Tisto poletje se je torej velikega zborovanja v St. Louisu udeležila cela naša družina.

Kmalu za tem smo conski služabniki bili obveščeni, da se bo consko delo konec novembra 1941 končalo. Naslednji mesec so Združene države vstopile v Drugo svetovno vojno. Dodelili so me v posebno pionirsko službo, v kateri je bilo treba v strežbi mesečno opraviti 175 ur.

Posebne službene prednosti

Julija 1942. leta sem prejel pismo z vprašanjem, ali bi bil pripravljen služiti v tujini. Odgovoril sem pritrdilno in povabili so me v Betel, na svetovno upravno središče Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Na posebno strokovno spopolnjevanje so sočasno poklicali kakih 20 samskih bratov.

Nathan H. Knorr, takratni predsednik Watch Tower Society, je pojasnil, da je oznanjevanje upadlo in da se bomo učili, kako občine duhovno okrepiti. »Ne želimo vedeti le tega, kaj je v občini narobe,« je rekel, »ampak tudi to, kaj ste ukrenili glede tega.«

Med našim bivanjem v Betelu je Fred Franz, ki je 1977. leta postal predsednik namesto brata Knorra, imel govor, v katerem je dejal: »Druga svetovna vojna se bo končala in odprlo se bo veliko dela na področju oznanjevanja. Brez dvoma se bodo k Jehovovi organizaciji zbrali še milijoni!« Po tistem govoru sem popolnoma spremenil svoj pogled. Ob dodelitvi sem izvedel, da bom obiskoval vse občine v zveznih državah Tennessee in Kentucky. Imenovali smo se služabniki bratovščine. Ta naziv so kasneje spremenili v okrajne nadzornike.

S služenjem po občinah sem začel 1. oktobra 1942, ko sem bil star komaj 25 let. Takrat je bilo do nekaterih občin mogoče priti edinole peš ali pa s konjem. Včasih sem spal v isti sobi kot družina, ki me je vzela k sebi.

Ko sem julija 1943 služil v greenevillski občini v Tennesseeju, sem dobil vabilo, da se udeležim drugega razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Na Gileadu sem spoznal, kaj zares pomeni »bolj paziti na to, kar smo slišali« in biti vedno »obilno zaposleni v Gospodovem delu«. (Hebrejcem 2:1; 1. Korinčanom 15:58, NW) Pet mesecev šolskega tečaja je minilo, kot bi mignil, in 31. januarja 1944 je nastopil dan podelitve diplom.

Kanada in nato v Belgijo

Dobršno število nas je bilo poslanih v Kanado, kjer so nedavno tega umaknili prepoved delovanja Jehovovih prič. Dodeljeno mi je bilo delo potujočega služabnika, kar je pomenilo, da sem včasih moral od ene do druge občine prepotovati precejšnjo razdaljo. Na teh potovanjih sem z veseljem poslušal doživljaje o tem, kako so v Kanadi oznanjevali med prepovedjo. (Dejanja 5:29) Mnogi so pripovedovali o tako imenovanih bliskovitih akcijah, ko so v eni sami noči prinesli brošuro na tako rekoč vsak dom od enega konca Kanade do drugega. In kako lepo je bilo maja 1945 slišati veselo novico, da se je vojna v Evropi končala!

Ko sem tisto poletje služil v občini v mestecu Osage v Saskatchewanu, sem od brata Knorra prejel pismo z naslednjo vsebino: »Ponujam ti prednost, da greš v Belgijo. [. . .] V tej deželi je treba opraviti veliko dela. Opustošena je od vojne, naša bratovščina potrebuje pomoč in videti je, da bi bilo dobro poslati tja nekoga iz Amerike, ki bi jim ponudil pravo pomoč in potrebno tolažbo.« Takoj sem odpisal, da nalogo sprejmem.

Novembra 1945 sem se nato s Charlesom Eicherom, starejšim bratom iz Alzacije, v brooklynskem Betelu učil francoščino. Na hitro so me poučili tudi o postopku dela v podružnici. Pred odhodom v Evropo sem na kratko obiskal še svojo družino in prijatelje v St. Josephu v Misuriju.

Enajstega decembra sem na Queen Elizabeth odplul iz New Yorka in po štirih dneh prispel v Southampton v Anglijo. Mesec dni sem bival v britanski podružnici in se tam še dodatno spopolnjeval. Nato pa sem 15. januarja 1946 prečkal Rokavski preliv in se izkrcal v Ostendu v Belgiji. Potem sem z vlakom odpotoval v Bruselj in tam me je na železniški postaji pričakala cela betelska družina.

Pospešena povojna dejavnost

Bil sem odgovoren za to, da nadzorujem kraljestveno delo v Belgiji, pa še jezika nisem znal. Toda po približno šestih mesecih sem znal že dovolj francosko, da sem se lahko znašel. Zame je bila resnična prednost delati skupaj z brati, ki so med petimi leti pod nacistično okupacijo tvegali življenje za to, da so še naprej oznanjevali. Nekatere od njih so bili šele pred kratkim izpustili iz koncentracijskih taborišč.

Bratje in sestre so si goreče želeli, da bi bilo delo organizirano, in bi z biblijsko resnico hranili vse, ki so je bili lačni. Zato so bili organizirani zbori in obiski potujočih nadzornikov po občinah. Dobili smo tudi spodbudne obiske predstavnikov iz brooklynskega upravnega središča: Nathana Knorra, Miltona Henschla, Freda Franza, Grant Suiterja in Johna Bootha. V tistih prvih letih sem služil kot okrajni, območni in podružnični nadzornik. Šestega decembra 1952, po skoraj sedmih letih službe v Belgiji, sem se oženil z Emilio Vanopslaugh, ki je tudi delala v belgijski podružnici.

Čez nekaj mesecev, 11. aprila 1953, so me poklicali na krajevno policijsko postajo in obvestili, da moja navzočnost ogroža varnost Belgije. Vložena je bila pritožba na Državni svet, jaz pa sem medtem bil v Luksemburgu.

Februarja 1954 je belgijski Državni svet potrdil sklep, da moja navzočnost za državo pomeni nevarnost. To je podkrepil z dokazom, da je od mojega prihoda v Belgijo število Prič v državi dramatično naraslo, z 804 leta 1946 na 3304 leta 1953, in da je, ker se mnogi mladi Pričevalci odločno zavzemajo za krščansko nevtralnost, s tem ogrožena varnost Belgije. Z Emilio sva tako bila dodeljena v Švico in tam sva v francosko govorečem predelu začela z okrajno službo.

Leta 1959 je bila v South Lansingu v New Yorku uvedena Kraljestvena strežbena šola, v kateri se krščanski starešine dodatno spopolnjujejo. Povabili so me na spopolnjevanje, da bi poučeval v tej šoli v Evropi. Med bivanjem v Združenih državah sem obiskal tudi družino v St. Josephu v Misuriju. Takrat sem zadnjič videl svojo drago mamo. Januarja 1962 je umrla, oče pa je preminil že junija 1955.

Marca 1961 se je Kraljestvena strežbena šola začela tudi v Parizu v Franciji, kamor sva se preselila oba z Emilio. Udeležili so se je območni, okrajni in občinski nadzorniki ter posebni pionirji iz Francije, Belgije in Švice. Naslednjih 14 mesecev sem vodil 12 razredov tega štiritedenskega tečaja. Nato pa sva z Emilio aprila 1962 izvedela, da bova dobila naraščaj.

Prilagoditi se okoliščinam

Vrnila sva se v Ženevo v Švico, kjer sva imela dovoljenje za stalno prebivališče. Ker pa je stanovanj hudo primanjkovalo, bivališča ni bilo lahko dobiti. Tudi zaposlitve ni bilo enostavno najti. Nazadnje sem se zaposlil v veliki veleblagovnici v središču Ženeve.

V polnočasni strežbi sem preživel 26 let, zato je prilagoditev na te spremenjene okoliščine terjala kar precej moči. V vseh teh dvaindvajsetih letih, kar sem delal v veleblagovnici in skupaj z ženo vzgajal hčeri Lois in Eunice, smo v družini vedno dajali na prvo mesto delo v prid kraljestva. (Matevž 6:33) Leta 1985 sem se nato pri svetni službi upokojil in začel služiti kot nadomestni okrajni nadzornik.

Emilia kljub zelo slabemu zdravju sodeluje v strežbi, kolikor more. Lois je kakih deset let služila kot pionirka. Kolikšen duhovni višek smo doživeli poleti 1993. leta, ko smo lahko bili skupaj z njo na tistem prečudovitem mednarodnem zborovanju v Moskvi! Lois je kmalu za tem med dopustom v Senegalu v Afriki med plavanjem v oceanu izgubila življenje. Ko sem odpotoval v Senegal, da poskrbim za pogreb, sta mi bili v veliko tolažbo ljubezen in prijaznost naših afriških bratov in sester ter misijonarjev. Kako hrepenim po tem, da bom Lois zopet videl ob vstajenju! (Janez 5:28, 29)

Hvaležen sem za zvestovdano podporo ljubeče družice, ki jo uživam že krepko nad štiri desetletja. Da, čeprav sem doživljal srčne bolečine in težave, mi je bila Jehovova dobrota vedno dobrodejna in zaradi nje je bilo vredno živeti. Srce me spodbuja, da o Bogu Jehovu oznanim enako kot psalmist: »Zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti.« (Psalm 63:4, SSP, v NW 3)

[Slika na strani 26]

Oznanjevati smo začeli z gramofonom

[Slika na strani 26]

Moji starši 1936. leta

[Slika na strani 26]

Ulično pričevanje v Belgiji 1948. leta