Božič – zakaj celo na Daljnem vzhodu?

NEKO staro verovanje na Daljnem vzhodu spominja na Božička. Je korejsko verovanje o možu z imenom Čovangšin in nekaj podobnega je najti tudi med nekaterimi kitajskimi ter japonskimi verovanji.

Čovangšina so ljudje imeli za boga, ki je nadzoroval kuhinjo, boga ognja, ki je bil povezan s starodavnim korejskim čaščenjem ognja. (V starih časih so Korejci skrbno prenašali žarečo žerjavico in pazili, da ta ne bi nikoli ugasnila.) Verjeli so, da ta bog vse leto bdi nad vedenjem družinskih članov, potem pa se skozi kuhinjsko peč in dimnik dvigne v nebo.

Kralju nebes naj bi se javil na 23. dan lunarnega meseca decembra. Njegovo vrnitev so pričakovali ob koncu leta. Prišel naj bi skozi dimnik in peč ter prinesel nagrade in kazni, skladno z vedenjem vsakogar med njimi. Na dan njegove vrnitve naj bi družinski člani v kuhinji in drugod po hiši prižgali sveče. Opisi tega kuhinjskega boga govorijo o še eni podobnosti z Božičkom – prikazovali so ga v rdeči barvi! Snaha je po običaju spletla par tradicionalnih korejskih nogavic in jih ob zimskem solsticiju dala svoji tašči. S tem ji je simbolično zaželela dolgo življenje, kajti dnevi se od tega dne začnejo daljšati.

Ali ne opazite podobnosti med omenjenimi točkami in božičem? Oboji imajo zgodbe in običaje: dimnik, sveče, obdarovanje, nogavice, stari mož v rdeči obleki in datum. Vendar te podobnosti same še ne pojasnjujejo, kako so v Koreji božič tako zlahka sprejeli. Po uvedbi božiča v tej državi je verovanje v Čovangšina skoraj izumrlo. Danes pravzaprav večina Korejcev niti ne ve, da je tako verovanje sploh kdaj obstajalo.

Kakor koli že, to kaže, kako so se z zimskim solsticijem in koncem leta povezani običaji po različnih poteh razširili po vsem svetu. V četrtem stoletju n. š. je v rimskem cesarstvu vodilna cerkev spremenila ime saturnalijam, poganskemu rimskemu prazniku rojstva boga sonca, in praznik naredila za del božiča. Z božičnim praznikom pa so pravzaprav oživili krajevne običaje pod drugačno nalepko. Kako se je lahko to zgodilo?

Vloga obdarovanja

Medsebojno obdarovanje je običaj, ki ni nikoli izumrl. Korejci so se zelo veselili dajanja in prejemanja daril, in to je bil eden od razlogov, zaradi katerih se je božični praznik razširil po Koreji.

Po drugi svetovni vojni so v tej državi nastanjeni ameriški vojaki, ki so želeli okrepiti vezi s tamkajšnjimi ljudmi, uporabljali cerkve za kraj sestajanja ter deljenja daril in sredstev pomoči, še zlasti na božični dan. Veliko otrok je v cerkve prišlo iz gole radovednosti in tam so bili prvič obdarovani s čokolado. Razumete torej lahko, zakaj so se mnogi od njih že vnaprej veselili naslednjega božiča.

Za te otroke je bil Božiček ameriški vojak z rdečo pleteno čepico. V Pregovorih 19:6 piše: »Vsakdo je prijatelj možu radodarnemu.« Da, obdarovanje se je izkazalo za zelo uspešno. Kakor pa lahko sklenete iz navedene vrstice, darila ne zagotavljajo trajnega prijateljstva. Tudi v Koreji je veliko takšnih, ki jim izkušnje s cerkvijo ne pomenijo nič več od posladkanja s čokolado v mladih letih. Vendar božič ni bil pozabljen. S hitro gospodarsko rastjo v državi je zrasla trgovina in božično obdarovanje je bil preprost način, s katerim se je dvignilo porabništvo. Trgovci so božič izrabili za povečanje dobička.

To je bežen vpogled v današnji božič na Daljnem vzhodu. Z veselimi božičnimi nakupi v mislih oblikujejo nove izdelke. Oglaševanje začnejo načrtovati sredi poletja. Obseg prodaje doseže vrh ob koncu leta, s kupovanjem raznovrstnih božičnih daril, voščilnic in glasbenih posnetkov. Povprečen mladostnik bi se namreč ob vsem oglaševanju počutil nesrečnega, če bi na božični večer ostal doma in ne dobil nobenih daril!

Bolj ko se bliža božični dan, bolj so trgovine in nakupovalna središča v Seulu polni ljudi, ki so prišli kupovat darila, in zgodba je ista tudi v drugih mestih na Daljnem vzhodu. Na cestah prihaja do zastojev. Hoteli, poslovna območja, restavracije in nočni klubi so preplavljeni s strankami. Slišati je veseljačenja – glasno petje. Na božični večer se lahko vidi vinjene moške in ženske, kako hodijo po ulicah, ki so nastlane s smetmi.

Tako je to. Božič na Daljnem vzhodu ni več praznik, ki mu načeljujejo ljudje, ki se izpovedujejo za kristjane. Tako v Koreji kot drugod ima od tega praznika tako imenovanega krščanstva očitno največ koristi trgovina. Ali pa naj bi za táko oddaljitev božiča od Kristusovega duha krivili samo trgovino? Pravi kristjani bi morali temeljiteje raziskati tudi s tem povezano pomembno sporno vprašanje.

Izvor božiča

Zver, ki jo preselijo v kletko živalskega vrta, je še vedno divja žival. In verjeti, da se je udomačila, ker je nekaj časa v kletki in se zdi, da uživa ob svojih mladičih, bi bila huda napaka. Verjetno ste že slišali poročila o napadih na zaposlene v živalskih vrtovih.

Glede božičnega praznovanja lahko rečemo nekaj podobnega. Sprva je bila to »divja žival«, živela je zunaj krščanstva. O božiču v The Christian Encyclopedia (v korejščini)a pod podnaslovom »Sorodnost z rimskimi saturnalijami« piše naslednje:

»Poganske saturnalije in brumalia so se v ljudskih šegah premočno ukoreninile, da bi jih mogel odstraniti krščanski vpliv. Cesar Konstantin je s priznanjem nedelje (dneva Febusa in Mitra ter tudi Gospodov dan) [. . .] morda povzročil, da se je kristjanom v četrtem stoletju zdelo primerno, da dan rojstva Božjega sina sovpada z rojstnim dnem fizičnega Sonca. Ta poganski praznik je bil s svojim razbrzdanim veseljačenjem tako priljubljen, da so bili kristjani veseli kakega izgovora, da so lahko praznik obhajali naprej, z majhnimi spremembami v duhu oziroma načinu.«

Kaj menite, ali se je vse to dogajalo brez vsakršnega nasprotovanja? V isti enciklopediji piše: »Krščanski pridigarji na Zahodu in Bližnjem vzhodu so protestirali proti neprimerni neresnosti pri praznovanju Kristusovega rojstnega dne, kristjani iz Mezopotamije pa so svoje Zahodne brate obtoževali malikovalstva in čaščenja sonca, ker so ta poganski praznik sprejeli za krščanskega.« Resnično je bilo že od začetka nekaj narobe. »Praznik je bil kljub vsemu hitro sprejet in se je naposled tako močno uveljavil, da ga ni mogla umakniti niti protestantska revolucija v šestnajstem stoletju,« piše v enciklopediji.

Da, praznik boga sonca, ki ni bil del pravega krščanstva, je bil prinesen v vodilno cerkev. Nadeli so mu drugo ime, vendar je ohranil svoj poganski značaj. Z njim je v tako imenovane krščanske cerkve prišlo poganstvo in posameznikom pokvarilo duhovnost. Zgodovina priča o tem, da so z razvojem tako imenovanega krščanstva moralna izprijenost in silovite vojne zamenjale prvotni nazor »ljubi svoje sovražnike«.

Sčasoma je bilo jasno, da je ta praznik kljub svojemu ponarejenemu imenu, božič, odseval poganski izvor s svojimi nezmernostmi, popivanjem, veseljačenjem, plesi, obdarovanjem in okraševanjem domov z zimzelenim rastlinjem. Zavoljo končnega cilja trgovine – večje prodaje – so ga izkoristili, kolikor je le bilo mogoče. Javna občila ga poveličujejo, javnost pa se preprosto zabava. V središču Seula je neka specializirana trgovina s spodnjim perilom prišla med televizijske vesti, ker je v izložbi razstavila božično drevo, okrašeno samo s spodnjim perilom. Opazno je bilo božično vzdušje, ne pa tudi kakršno koli znamenje pozdrava Kristusu.

Svetopisemski vpogled v božič

Kaj spoznamo iz tega zgodovinskega ozadja in razvoja dogodkov? Če so gumbi na neki srajci ali bluzi prišiti neravno že od začetka, lahko stanje popravimo le tako, da jih prišijemo povsem nanovo, mar ne? Kljub temu nekateri ugovarjajo, češ da je božič, čeprav je poganskega izvora, krščanski svet sprejel. Zato menijo, da je bil praznik očiščen kot Kristusov rojstni dan in prežet z novim pomenom.

Nekaj koristnega pa se lahko naučimo iz zgodovinskega dogodka v stari Judeji. Leta 612 pr. n. š. so Judje v jeruzalemskem templju uvedli pogansko čaščenje sonca. Ali je bilo to pogansko čaščenje s tem, da so ga vnesli na mesto, ki je bilo posvečeno čistemu čaščenju Boga Jehova, očiščeno? O čaščenju sonca v jeruzalemskem templju je biblijski pisec Ezekiel napisal: »Glej, pri vhodu v svetišče GOSPODOVO, med vežo in oltarjem, je petindvajset mož, [. . .] z obrazom proti jutru; in klanjajo se solncu proti jutru. Tedaj mi reče: Si li to videl, sin človečji? Je li malo hiši Judovi, da počenjajo gnusobe, ki jih delajo tukaj? da še polnijo zemljo s silovitostjo in me venomer dražijo? In glej, vejice držé pod nos.« (Ezekiel 8:16, 17)

Da, namesto da bi bila ta poganska oblika čaščenja očiščena, je ogrozila ves tempelj. Te praktike so Judejo prežele ter prispevale k tamkajšnji razširitvi nasilja in moralne izprijenosti. Podobno je v tako imenovanem krščanstvu, kjer praktike, ki izvirajo iz čaščenja sonca ob saturnalijah, na božič pridejo v ospredje. Pomenljivo je, da je nekaj let po Ezekielovem videnju Jeruzalem doletela Božja obsodba – uničenje po rokah Babiloncev. (2. letopisov 36:15–20)

Morda se vam zdi v prejšnjem članku naveden opis nekega korejskega učenjaka o mladem Jezusu zabaven. Dejstvo pa je, da je odziv tega človeka kot nekoga, ki nima točnega spoznanja o Kristusu, dokaj tehten. Nad njim se namreč lahko udeleženci božičnega praznovanja resno zamislijo. Zakaj? Ker božič Kristusa še zdaleč ne predstavi točno. Pravzaprav zakriva njegov sedanji resnični položaj. Jezus ni več dojenček v jaslih.

Biblija znova in znova osvetljuje, da je Jezus sedaj Mesija, mogočen kralj Božjega nebeškega Kraljestva. (Razodetje 11:15) Pripravljen je odpraviti revščino in bedo, na kateri med božičnim razdobjem nekateri ne pozabijo, ko prispevajo za dobrodelne ustanove.

Božič, pošteno rečeno, ne koristi niti krščanskim državam niti drugim, tudi na Daljnem vzhodu ne. Namesto tega odvrača pozornost od resničnega krščanskega sporočila o Božjem kraljestvu in koncu današnje hudobne stvarnosti. (Matevž 24:14) Vabimo vas, da Jehovove priče povprašate, kako bo prišel ta konec. Od njih lahko izveste tudi o trajnih blagoslovih, ki se bodo nato uresničili na zemlji pod vodstvom Božjega kraljestva in vladajočega kralja Jezusa Kristusa. (Razodetje 21:3, 4)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Mnogi otroci so v cerkve prišli iz gole radovednosti in za darilo dobili čokolado. Potem so se že vnaprej veselili naslednjega božiča.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Z božičem je v tako imenovane krščanske cerkve prišlo poganstvo

[Slika na strani 7]

Božični večer v središču Seula v Koreji

[Slika na strani 8]

Kristus ni več dojenček, temveč mogočen kralj Božjega kraljestva