Izpolnili so Jehovovo voljo

Prostovoljno darovanje za pospeševanje čistega čaščenja

IZRAELCI so na lastne oči videli Jehovovo rešujočo moč. Videli so, kako se je vodovje Rdečega morja čudežno razdelilo, zaradi česar so se lahko odpravili čez po suhem in pobegnili egipčanski vojski. Na drugi strani so iz varne razdalje opazovali, kako se je to isto vodovje zgrnilo na njihove preganjalce. Jehova jim je rešil življenje! (2. Mojzesova 14:21–31)

Nekateri Izraelci pa so to Božje dejanje žal jemali za samo po sebi umevno. Ko je bil Mojzes na gori Sinaj, so Aronu prinesli svojo zlatnino in zahtevali, naj jim naredi malika, da bi ga častili. Ko se je Mojzes vrnil, je ta množica jedla, pila, plesala in se klanjala zlatemu teletu! Po Jehovovem navodilu je bilo nato kakih 3000 – verjetno glavnih pobudnikov upora – usmrčenih. Tisti dan se je Božje ljudstvo naučilo nečesa pomembnega, namreč, da morajo biti vdani samo Jehovu. (2. Mojzesova 32:1–6, 19–29)

Kmalu po tem dogodku se je Mojzes pripravil, da bo izpolnil Božje povelje, naj zgradi shodni šotor, prenosni šotor za čaščenje. Za ta konstrukcijski projekt so potrebovali drage materiale in izurjene delavce. Od kod bi jih dobili? In kaj se lahko naučimo iz tega biblijskega poročila?

Prispevek v materialu in z veščinami

Jehova je po Mojzesu Izraelcem zapovedal: »Odločite si dar povzdignjenja GOSPODU; kdorkoli je radovoljnega srca, naj ga prinese, dar povzdignjenja GOSPODU.« Kakšne vrste prispevek? Mojzes je med drugim naštel zlato, srebro, bron, prejo, tkanine, kože, les in drago kamenje. (2. Mojzesova 35:5–9)

Za tako obilen prispevek so Izraelci imeli več kot dovolj sredstev. Spomnite se, da so ob odhodu iz Egipta s seboj vzeli izdelke iz zlata in srebra ter mnogo oblačil. Resnično so »oplenili [. . .] Egipčane«.a (2. Mojzesova 12:35, 36) Prej so Izraelci prostovoljno tratili svoj nakit za izdelavo malika za krivo čaščenje. Ali se bodo sedaj izkazali enako goreče pri darovanju za pospeševanje pravega čaščenja?

Bodite pozorni na to, da Mojzes Izraelcem ni odredil, koliko natančno naj vsakdo da, niti jih ni k dajanju motiviral z zbujanjem krivde ali sramu. Namesto tega je preprosto pozval vsakega, »kdorkoli je radovoljnega srca«. Po njegovem očitno ni bilo treba siliti Božjega ljudstva. Prepričan je bil, da bo vsak dal vse, kar bo mogel. (Primerjaj 2. Korinčanom 8:10–12.)

Za gradnjo tega projekta je bilo treba več od materialnih darov. Jehova je Izraelcem tudi naročil: »Kdorkoli je modrega srca med vami, naj pride in izdeluje vse, kar je zapovedal GOSPOD.« Da, ta gradbeni projekt je zahteval izurjeno delo. Da bi ga dodelali, so resnično potrebovali ‚vsakršno spretnost‘ – v obdelovanju lesa, kovin in dragih kamnov. Nadarjenost delavcev bi seveda usmerjal Jehova, zato bi zasluga za uspešen projekt upravičeno pripadala njemu. (2. Mojzesova 35:10, 30–35; 36:1, 2)

Izraelci so se na poziv k darovanju sredstev in svojih veščin goreče odzvali. Biblijsko poročilo izjavlja: »Pridejo, kogarkoli je sililo srce njegovo, vsak, čigar duh je bil radovoljen, in prineso GOSPODOV dar povzdignjenja za zgradbo shodnega šatora in za vse službovanje pri njem in za sveta oblačila. In prihajali so možje in žene, kolikorkoli jih je bilo radovoljnega srca.« (2. Mojzesova 35:21, 22)

Pouk za nas

Danes se velikansko nalogo oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu opravlja s sredstvi prostovoljnih darov. Ti so pogosto denarni. V drugih primerih krščanski bratje in sestre uporabljajo bogastvo izkušenj, ko pomagajo graditi kraljestvene dvorane, zborske dvorane in podružnična poslopja. Tu je še delo, ki se ga opravlja v več kot sto betelskih domovih po vsem svetu, delo, ki zahteva številne veščine. Vsi, ki so radovoljnega srca in dajejo take daritve, so lahko prepričani, da Jehova ne bo pozabil njihovega trdega dela! (Hebrejcem 6:⁠10)

Isto velja za delež, ki ga ima vsak od nas v krščanski strežbi. Vsi smo spodbujeni, naj si odkupimo čas za to, da goreče sodelujemo v oznanjevanju. (Matevž 24:14; Efežanom 5:15–17) Nekateri to delajo kot polnočasni evangelizatorji ali pionirji. Drugi zaradi okoliščin v strežbi ne morejo preživeti toliko časa kakor kak pionir. Vendar so tudi oni prijetni Jehovu. Kakor pri prispevkih za shodni šotor Jehova ne določa natančno, koliko bi moral vsak dati. Zahteva namreč, da mu služimo iz vsega srca, duše, pameti in moči. (Marko 12:30) Če delamo tako, smo lahko prepričani, da nas bo nagradil za prostovoljne darove, ki jih dajemo za pospeševanje pravega čaščenja. (Hebrejcem 11:⁠6)

[Podčrtna opomba]