Vprašanja bralcev
Kako Jehovove priče gledajo na voljenje?
V Bibliji so zapisana jasna načela, ki Božjim služabnikom omogočajo, da na to zadevo gledajo pravilno. Vendar pa je videti, da nobeno načelo ne govori proti voljenju kot takemu. Nobenega razloga denimo ni, zakaj upravni odbor ne bi z voljenjem sprejemal odločitev, ki bodo vplivale na podjetje. Občine Jehovovih prič glede urnika shodov in uporabe občinskih sredstev pogosto odločajo z voljenjem, z dvigom rok.
Kako pa je s političnimi volitvami? Seveda se v nekaterih demokratičnih državah volitev ne udeleži tudi do 50 odstotkov prebivalstva. Kar se tiče Jehovovih prič, drugim ne kratijo njihove volilne pravice, niti se na noben način ne bojujejo proti političnim volitvam. Predstavnike oblasti, ki so primerno izvoljeni na takih volitvah, spoštujejo in z njimi sodelujejo. (Rimljanom 13:1–7) Ali pa bodo sami volili koga, ki kandidira na volitvah, ali ne, se vsak Jehovov pričevalec odloči na podlagi biblijsko šolane vesti ter razumevanja svoje odgovornosti do Boga in države. (Matevž 22:21; 1. Petrov 3:16) Priče pri odločanju o tej osebni stvari upoštevajo nekatere dejavnike.
Kot prvo je Jezus Kristus glede svojih sledilcev dejal: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:14) Jehovove priče resno upoštevajo to načelo. Ker »niso od sveta«, so v političnih zadevah sveta nevtralni. (Janez 18:36)
Kot drugo je apostol Pavel sebe opisal kot ,veleposlanika‘, ki je pred ljudmi svojih dni zastopal Kristusa. (Efežanom 6:20, NW; 2. Korinčanom 5:20) Jehovove priče verjamejo, da je Kristus Jezus sedaj ustoličen kralj Božjega nebeškega Kraljestva, in tako kakor veleposlaniki morajo to razglašati narodom. (Matevž 24:14; Razodetje 11:15) Od veleposlanikov se pričakuje, da so nevtralni in se ne vmešavajo v notranje zadeve držav, kamor so poslani. Jehovove priče se kot zastopniki Božjega nebeškega Kraljestva podobno čutijo obvezani, da se ne vmešavajo v politiko države, v kateri živijo.
Tretji dejavnik, o katerem je treba premisliti, je ta, da lahko posameznik, ki sodeluje pri izvolitvi nekoga na položaj, postane odgovoren za njegova dejanja. (Primerjaj 1. Timoteju 5:22.) Kristjani morajo temeljito razmisliti, ali si želijo naložiti tako odgovornost.
Četrtič, Jehovove priče močno cenijo svojo krščansko enotnost. (Kološanom 3:14, NW) Kadar se vere vpletejo v politiko, med njihovimi člani pogosto nastanejo razdori. Jehovove priče posnemajo Jezusa Kristusa, zato se nočejo vpletati v politiko ter tako ohranjajo svojo krščansko enotnost. (Matevž 12:25; Janez 6:15; 18:36, 37)
Peta in zadnja stvar pa je, da Jehovove priče zaradi nevmešavanja v politiko prostodušno pristopajo k ljudem s pomembnim sporočilom o Kraljestvu, in to ne glede na to, katerega političnega prepričanja so ti ljudje. (Hebrejcem 10:35, NW)
Glede na vsa ta svetopisemska načela se Jehovove priče v mnogih državah osebno odločijo, da ne bodo sodelovali pri političnih volitvah, in svobodo do take odločitve jim zagotavlja tudi državni zakon. Kaj pa, če zakon od državljanov zahteva, da volijo? V takem primeru se mora vsak Pričevalec sam odločiti na podlagi svoje vesti in Biblije, kako bo ravnal. Če se nekdo odloči, da bo šel na volišče, je to njegova odločitev. Kaj tam naredi, je med njim in Stvarnikom.
V angleškem Stražnem stolpu je v številki od 15. novembra 1950 na 445. in 446. strani pisalo tole: »Tam, kjer Cesar od državljanov terja, da volijo [. . .] lahko [Priče] gredo na volitve in vstopijo v volišče. Tu se od njih pričakuje, da na volilnem listku kaj označijo ali napišejo svoje stališče. Volilci s temi listki naredijo, kar jih je volja. Tu torej, v navzočnosti Boga, morajo njegove priče ravnati v soglasju z njegovimi zapovedmi in skladno s svojo vero. Nismo jim odgovorni narekovati, kaj naj naredijo z volilnim listkom.«
Kaj, če kak neverujoči mož vztraja pri tem, da mora njegova krščanska žena na volišče? Ona je možu podrejena enako, kakor so kristjani podrejeni višjim oblastem. (Efežanom 5:22; 1. Petrov 2:13–17) Če svojega moža posluša in gre na volišče, je to njena osebna odločitev. Nihče je ne bi smel za to kritizirati. (Primerjaj Rimljanom 14:4.)
Kaj pa v državi, v kateri voljenje sicer po zakonu ni obvezno, so pa tam do tistih, ki ne gredo na volišče, sovražno nastrojeni – morda so celo izpostavljeni fizični nevarnosti? Oziroma kaj, če posameznike, ki po zakonu niso obvezni voliti in ne gredo na volišče, zaradi tega kako hudo kaznujejo? V teh in podobnih okoliščinah se mora kristjan sam odločiti. »Vsak namreč bo nosil svoje breme.« (Galatom 6:5)
Nekateri ljudje se morda spotikajo, ko opazijo, da pri volitvah v njihovi državi nekateri Jehovove priče gredo na volišče, drugi pa ne. Morda rečejo: ,Jehovove priče niso dosledni.‘ Vendar bi ljudje morali razumeti, da se mora v takšnih in podobnih stvareh, ki se tičejo vesti posameznika, vsak kristjan sam odločiti pred Bogom Jehovom. (Rimljanom 14:12)
Naj se Jehovovi pričevalci glede na različne okoliščine osebno odločijo kakor koli že, vedno pazijo, da ohranjajo krščansko nevtralnost in prostodušnost. V vsem se zanašajo na Boga Jehova, da jih bo krepil, jim dajal modrosti in pomagal, da ne bi kako naredili kompromisa v veri. Tako kažejo, da so trdno prepričani v psalmistove naslednje besede: »Skala moja si in trdnjava moja, torej zavoljo imena svojega me vodi in me spremljaj.« (Psalm 31:3)