Jehova je do mene srčno dobrotljiv Bog

PRIPOVEDUJE JOHN ANDRONIKOS

Pisalo se je leto 1956. Poročen sem bil komaj devet dni in že sem stal pred pritožbenim sodiščem v Komotiniju v severni Grčiji. Upal sem, da bodo dvanajstmesečno zaporno kazen, na katero sem bil obsojen zaradi oznanjevanja Božjega kraljestva, preklicali. Odločitev pritožbenega sodišča – šest mesecev zapora – mi je to upanje razbila in se izkazala le za začetek dolge vrste pravd. Vendar se je Jehova do mene stalno izkazoval za srčno dobrotljivega Boga.

OB MOJEM rojstvu, 1. oktobra 1931, smo z družino živeli v mestu Kaválla, makedonskem Neapolisu, ki ga je apostol Pavel obiskal na svojem drugem misijonarskem potovanju. Mama je postala Jehovova priča, ko sem bil star pet let, in čeprav je bila skoraj nepismena, mi je po svojih najboljših močeh vgradila ljubezen in strah do Boga. Oče je bil skrajno konservativen človek, ki se je trmasto oklepal grškega pravoslavnega izročila. Biblijska resnica ga ni zanimala; materi je nasprotoval ter se pogosto zatekal k nasilju.

Tako sem odraščal v razdeljenem domu, kjer je oče pretepal in zmerjal mater ter nas celo zapustil. Mama me je od zgodnjega otroštva skupaj s sestrico jemala s seboj na krščanske shode. Toda ko sem dopolnil 15 let, so me mladostne želje in duh neodvisnosti odvrnili od Jehovovih prič. Zvesta mati se je kljub temu močno trudila in v prizadevanjih, da bi mi pomagala, tudi veliko prejokala.

Ker sem živel v revščini in pokvarjeno, sem resno zbolel in moral več kot tri mesece ostati v postelji. Takrat pa je zelo ponižen brat, ki je mami pomagal spoznati resnico, v meni razpoznal iskreno ljubezen do Boga. Menil je, da mi je mogoče pomagati duhovno ozdraveti. Drugi so mu govorili: »S tem, ko skušaš pomagati Johnu, zapravljaš čas; nikoli se ne bo spravil v red.« Toda potrpežljivost tega brata in njegova vztrajna pomoč sta obrodili sadove. Petnajstega avgusta 1952 sem v 21. letu starosti s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Jehovu.

Novoporočen in v zaporu

Čez tri leta sem spoznal Martho, duhovno naravnano sestro z izrednimi vrlinami, in kmalu sva se zaročila. Nekega dne me je osupnila, ko mi je rekla: »Danes nameravam oznanjevati po hišah. Ali bi se mi pridružil?« Dotlej še nikdar nisem sodeloval v pohišnem oznanjevanju, temveč večinoma le neformalno. Takrat je bilo oznanjevanje v Grčiji prepovedano in oznanjevali smo ilegalno. Zato so se vrstile številne aretacije, sodni postopki in hude zaporne kazni. Vendar svoje zaročenke nisem mogel zavrniti!

Martha je 1956. leta postala moja žena. Devet dni za tem sem iz pritožbenega sodišča v Komotiníju prejel razsodbo na šestmesečno zaporno kazen. To mi je v spomin priklicalo vprašanje, ki sem ga nekoč postavil neki krščanski sestri, materini prijateljici: »Le kako bi lahko dokazal, da sem pravi Jehovov pričevalec? Nikoli nisem imel priložnosti dokazati svoje vere.« Ko me je ta sestra obiskala v zaporu, me je spomnila na tisto vprašanje in dejala: »Zdaj lahko pokažeš Jehovu, koliko ga imaš rad. To je tvoja naloga.«

Ko sem izvedel, da moj odvetnik skuša dvigniti denar in me rešiti iz zapora s plačilom varščine, sem mu rekel, da bom raje prestal svojo kazen. Kako vesel sem bil ob prestani zaporni kazni, ko sta dva sozapornika sprejela resnico! Naslednja leta sem bil zaradi dobre novice vpleten v na desetine sodnih postopkov.

Odločitve, ki jih nisva nikoli obžalovala

Leta 1959, nekaj let po izpustitvi, sem služil kot občinski služabnik ali predsedujoči nadzornik, in povabili so me v kraljestveno strežbeno šolo, tečaj za usposabljanje občinskih starešin. Obenem sem dobil tudi ponudbo za stalno mesto v državni bolnišnici, službo, ki bi meni in družini zagotovila finančno varnost za vse življenje. Kaj naj bi izbral? V bolnišnici sem bil tri mesece že začasno zaposlen in direktor je bil zelo zadovoljen z mojim delom, toda ko sem prejel vabilo za šolo, mi ni odobril niti brezplačnega dopusta. Potem, ko sem v molitvi razmišljal o tej dilemi, sem se odločil, da bom dal prednost delu v prid Kraljestva in zavrnil ponujeno službo. (Matevž 6:⁠33)

Približno v istem času sta v našo občino prišla služit območni in okrajni nadzornik. Zaradi nepopustljivega nasprotovanja grške pravoslavne duhovščine in oblasti smo se morali skrivno sestajati po zasebnih domovih. Po enem od shodov je k meni pristopil območni nadzornik in me vprašal, ali sem kdaj razmišljal o polnočasni službi. S svojim predlogom je zadel pravo struno v mojem srcu, saj sem o tem sanjal že od svojega krsta. Odgovoril sem: »To si močno želim.« Toda imel sem že dodatno odgovornost vzgajanja hčerke. Brat mi je rekel: »Zaupaj v Jehova in on ti bo pomagal uresničiti tvoje načrte.« Z ženo sva torej, ne da bi zanemarila najine družinske odgovornosti, uspela prilagoditi naše okoliščine tako, da sem decembra 1960 začel služiti v vzhodni Makedoniji kot posebni pionir – eden od samo petih posebnih pionirjev v državi.

Po letu dni posebnega pioniranja me je podružnična pisarna v Atenah povabila, da bi služil kot potujoči nadzornik. Ko sem se po enomesečnem usposabljanju za to vrsto službe vrnil domov in še vedno pripovedoval svoje doživljaje Marthi, me je obiskal direktor nekega velikega manganovega rudnika in mi ponudil mesto upravitelja rafinacijskega oddelka, poleg tega pa še velikodušno petletno pogodbo, lepo hišo in avtomobil. Za razmislek mi je dal dva dni. Zopet sem brez vsakršnega omahovanja molil k Jehovu: »Glej, jaz; pošlji me!« (Izaija 6:8) Z ženo sva bila popolnoma soglasna. Z zaupanjem v Boga sva se lotila potujočega dela in Jehova naju v svoji srčni dobrotljivosti ni nikoli zapustil.

Služiti v prijetnem in neprijetnem

Kljub denarnim težavam sva šla naprej in Jehova nama je priskrbel, kar sva potrebovala. Na začetku sem občine obiskoval z majhnim motornim kolesom in z njim prepotoval tudi po 500 kilometrov. Velikokrat je prišlo tudi do težav in imel sem še nekaj nesreč. Neko zimo sem na poti iz občine prečkal deroči potok, ko mi je ugasnil motor in bil sem premočen do kolen. Potem je na motornem kolesu počila zračnica. Na pomoč mi je priskočil neki mimoidoči s svojo zračno tlačilko, tako da sem lahko dosegel najbližjo vas in tam zakrpal zračnico. Ob treh zjutraj sem premražen in izčrpan končno prispel domov.

Nekoč drugič, ko sem potoval iz ene občine v drugo, mi je motorno kolo zdrsnilo in padlo na koleno. Za posledico sem imel raztrgane in okrvavljene hlače. Drugih hlač nisem imel, zato sem za večerni govor oblekel hlače drugega brata, ki pa so mi bile dokaj prevelike. Toda nobena težava ni mogla zatreti moje želje, da bi služil Jehovu ter ljubljenim bratom in sestram.

V drugi nesreči sem se hudo poškodoval; zlomil sem si roko in sprednje zobe. Takrat me je obiskala moja sestra, ki ni Priča in je živela v Združenih državah. Kakšno olajšanje je bilo, ko mi je pomagala kupiti avtomobil! Ko so bratje in sestre v atenski podružnici izvedeli za mojo nesrečo, so mi poslali spodbudno pismo in med drugim zapisali besede iz Lista Rimljanom 8:28, kjer med drugim piše: »Tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro.« To zagotovilo se je v mojem življenju vedno znova izkazalo za resnično!

Prijetno presenečenje

Leta 1963 sem z nekim posebnim pionirjem delal v vasi, kjer ni bilo odziva. Odločila sva se, da delava ločeno in da jo ubereva vsak po svoji strani ulice. Komaj sem pri neki hiši potrkal na vrata, me je neka ženska sunkovito potegnila noter ter za mano zaprla in zaklenila vrata. Zbegan sem se spraševal, kaj se dogaja. Kmalu zatem je v veliki naglici poklicala v hišo še mojega sodelavca. Gospa nama je nato rekla: »Psst! Da se niti ne ganeta!« Nekoliko zatem smo zunaj zaslišali sovražne glasove. Ljudje so naju iskali. Ko je vse potihnilo, nama je gospa dejala: »To sem storila v vajino zaščito. Spoštujem vas, ker verjamem, da ste pravi kristjani.« Iskreno sva se ji zahvalila in ji ob odhodu še pustila veliko literature.

Štirinajst let kasneje, na območnem zborovanju v Grčiji, je k meni pristopila neka ženska in rekla: »Brat, ali se me kaj spomniš? Jaz sem tista, ki te je zaščitila pred nasprotniki, ko si prišel pričevat v našo vas.« Preselila se je bila v Nemčijo, preučevala Biblijo in se družila z Jehovovim ljudstvom. Sedaj je vsa njena družina v resnici.

V vseh teh letih sva bila resnično blagoslovljena z mnogimi ‚priporočilnimi listi‘. (2. Korinčanom 3:1) Številni od teh, ki sva jim imela prednost pomagati pridobiti si spoznanje biblijske resnice, sedaj služijo kot starešine, strežni služabniki in pionirji. Res navdušujoče je videti, kako je iz peščice oznanjevalcev v okrajih, kjer sem služil v zgodnjih šestdesetih letih, zraslo več kot 10.000 Jehovovih častilcev! Vsa zasluga za to gre našemu srčno dobrotljivemu Bogu, ki nas uporablja po svoje.

»Na postelji slabosti«

Martha se je v letih najinega potujočega dela izkazala za izredno pomočnico, vedno je odsevala veselje. Oktobra 1976 pa je hudo zbolela in se podvrgla boleči operaciji, ki se je končala tako, da je kot paraplegik pristala na invalidskem vozičku. Kako sva se lahko spoprijemala s stroški in čustvenimi stiskami? Zopet sva zaupala v Jehova ter okusila njegovo ljubečo in velikodušno roko. Ko sem odpotoval služit v Makedonijo, je Martha zaradi fizioterapije ostala v hiši našega brata v Atenah. Telefonirala mi je in me spodbujala: »Jaz sem odlično. Ti kar nadaljuj in, ko se bom lahko zopet premikala, te bom spremljala s svojim invalidskim vozičkom.« In točno to je napravila. Najini ljubljeni bratje in sestre iz Betela so nama poslali veliko spodbudnih pisem. Martho so vedno znova spominjali na besede v Psalmu 41:3: »GOSPOD ga bo podpiral na postelji slabosti; vse ležišče mu v bolezni njegovi premeniš.«

Zaradi teh resnih zdravstvenih težav je bilo 1986. leta odločeno, da bi bilo zame primerno, če bi služil kot posebni pionir v Kaválli, in tu živim blizu družine najine drage hčere. Marca letos je draga Martha umrla, zvesta do konca. Ko je bila še živa, je bratom in sestram na njihovo vprašanje »Kako si?« pogosto odgovorila: »Ker sem blizu Jehovu, sem zelo dobro!« Kadar sva se pripravljala za shode ali prejela mikajoča vabila, da bi služila na področjih, kjer je veliko žetve, je Martha navadno rekla: »John, pojdiva služit tja, kjer je večja potreba.« Nikoli ni izgubila svoje gorečnosti.

Pred nekaj leti sem se moral tudi sam spoprijeti s hudim zdravstvenim problemom. Marca 1994 so mi diagnosticirali smrtno nevarno srčno napako in nujno sem moral na operacijo. Zopet sem čutil, kako me v težavnem obdobju podpira Jehova s svojo ljubečo roko. Nikoli ne bom pozabil molitve, ki jo je po prenehanju intenzivne nege ob moji postelji izgovoril okrajni nadzornik, pa tudi spominske slovesnosti, ki sem jo praznoval v bolnišnični sobi s štirimi pacienti, ki so pokazali nekoliko zanimanja za resnico.

Jehova je naš pomočnik

Čas beži in naše telo slabi, toda duh se nam s preučevanjem in službo obnavlja. (2. Korinčanom 4:16) Odkar sem rekel, »Glej, jaz; pošlji me!« je sedaj minilo že 39 let. Moje življenje je polno, srečno in nagrajujoče. Da, včasih se počutim ‚ubog in potreben‘, toda potem lahko z zaupanjem rečem Jehovu: »Pomoč si moja in rešitelj moj.« (Psalm 40:17) Resnično je do mene bil in je srčno dobrotljiv Bog.

[Slika na strani 25]

Z Martho 1956. leta

[Slika na strani 26]

Pristanišče v Kaválli

[Slika na strani 26]

Z Martho 1997. leta