Neenakost – ali je bila del Božjega namena?

Z eno besedo se odgovor glasi ne. Poglejmo si, zakaj.

BOŽJI namen je bil, da bi imeli vsi ljudje enake možnosti za to, da se veselijo življenja in so srečni. O ustvaritvi človeka beremo: »Reče Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji.« Po ustvaritvi vsega na zemlji je »Bog [. . .] videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (SSP). (1. Mojzesova 1:26, 31)

Ali lahko Bog današnje žalostno stanje neenotnosti imenuje »zelo dobro«? Komajda, kajti »Bog je ljubezen«. (1. Janezov 4:8) O njem piše, da »se ne ozira, kdo je kdo,« in da je »njegovo delo [. . .] popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen [pošten, SSP] je«. (5. Mojzesova 10:17; 32:4; primerjaj Job 34:19.) Apostol Peter pa je sklenil: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dejanja 10:34, 35)

Le kako bi mogel Bog, ki je ljubeč, nepristranski, pravičen, pošten in kreposten, ustvariti ljudi, ki bi bili že po naravi neenaki v pogledu pravice do uživanja sreče? To, da bi dopustil diskriminacijo med ljudmi in jih postavil v kak sistem neenakosti, bi se neposredno bílo z njegovo osebnostjo. Njegov namen je bil, da se vsi »rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice«. Danes pa očitno ni tako. Zakaj ne?

Korenine neenakosti

Ko je Bog ustvaril ljudi tako, da bi bili enaki, ni mislil, da bi bili vsi v vseh pogledih enaki. Lahko bi se razlikovali po darovih, zanimanju in osebnosti. Lahko bi bili tudi različni, kar se tiče položaja oziroma stopnje avtoritete. Moški in ženska denimo nista enaka v vseh pogledih, temveč je Bog žensko ustvaril »v dopolnilo« moškemu. (1. Mojzesova 2:18, NW) Starši in otroci se po avtoriteti nedvomno razlikujejo. Kljub vsem tem razlikam pa naj bi vsi – moški, ženske in otroci – imeli kot od Boga dano pravico enake možnosti za to, da bi zadovoljevali temeljne zahteve za srečo. Vsi naj bi pred Bogom imeli enako dostojanstvo in enak položaj.

Podobno so tudi Božji duhovni sinovi, ki so bili ustvarjeni pred ljudmi, dobili različne naloge in odgovornosti. (1. Mojzesova 3:24; 16:7–11; Izaija 6:6; Juda 9) Kljub temu so lahko v danih mejah vsi v enaki meri uživali Božje priprave za življenje in srečo. Tako so čudovito odsevali Božjo nepristranskost.

Žal pa eno duhovno stvarjenje ni bilo zadovoljno z Božjo nepristransko pripravo. Hotelo je več od tega, kar mu je dal Bog, hlepelo je po višjem, vzvišenejšem položaju. Gojenje te napačne želje ga je pripravilo do upora proti Jehovu, ki je kot Stvarnik upravičeno vrhoven nad vsem. Ta uporni Božji duhovni sin je kasneje še ljudi navedel na to, da so od Boga zahtevali več od tega, kar jim je dal Bog. (1. Mojzesova 3:1–6; primerjaj Izaija 14:12–14.) Tako se je zdelo, da je bila Jehovova priprava, po kateri bi ljudje uživali življenje in srečo, vržena iz ravnotežja. Ta duhovni upornik, ki je v Razodetju 20:2 prepoznan kot »hudič in satan«, je postal zlobni ščuvalec k neenakosti med ljudmi.

Ali bo kdaj drugače?

Z eno besedo je odgovor da!

Toda kdo lahko povzroči te željene spremembe? Človeški voditelji si, nekateri nedvomno povsem iskreno, že stoletja prizadevajo za tem. Vendar so bili le delno uspešni, zaradi česar so mnogi ljudje sklenili, da ni stvarno pričakovati, da bo problem človeške neenakosti sploh kdaj rešen. Kako pa na to gleda Bog, je zapisano v Izaiju 55:10, 11: »Kakor pada dež ali sneg z neba in se ne vrača tja, temuč napaja zemljo ter jo dela rodovitno, da iz nje raste, da daje seme sejalcu in lačnemu kruh: tako bode beseda moja, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temuč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.«

Kako tolažilno je vedeti, da je Bog Jehova objavil, da bo izpolnil svoj prvotni namen, po katerem bo vsem ljudem dal enake možnosti za življenje in srečo! Kot Bog resnice se je obvezal, da bo svoje obljube izpolnil. K sreči si tega tudi želi in ima moč to storiti. In kako bo to uresničil?

Odgovor je Kraljestvo, za katero je Jezus Kristus učil vse sledilce moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, [. . .] Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:9, 10) Da, Bog Jehova bo po tem svojem kraljestvu ‚zdrobil in uničil vsa ona [zdajšnja] kraljestva, a samo bo stalo na veke‘. (Daniel 2:⁠44)

Pod vlado nebeškega Kraljestva bo zaživela nova človeška družba. Apostol Janez je glede tega v zadnji biblijski knjigi, Razodetju, zapisal: »Videl sem novo nebo in zemljo novo; kajti prvo nebo in prva zemlja sta bila prešla.« (Razodetje 21:1) Vsi grdi obrazi neenakosti bodo izbrisani, tako revščina, bolezen, nevednost, diskriminacija, kot tudi druge človekove nadloge.a

Jehovove priče na to Kraljestvo opozarjajo že več kot sto let. (Matevž 24:14) Z literaturo in osebno si prizadevajo pomagati ljudem spoznati Božji namen, kot je zapisan v Bibliji. Njihovo svetovno izobraževalno delo ne daje ljudem samo upanja na življenje v enakosti in sreči v prihodnosti, ampak se obrestuje že sedaj, ko kroti šibo neenakosti. Poglejmo si, kako.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Božji namen je bil, da bi vsi ljudje imeli enake možnosti za življenje in srečo