V Namibiji so živi dragulji! — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

V Namibiji so živi dragulji!

NAMIBIJA se razprostira kakih 1500 kilometrov vzdolž jugozahodne afriške obale. Celotni obalni pas države sestavljajo peščene sipine, skalnati griči in obsežne gruščnate planjave. Med kamenjem na namibijskih prodnatih plažah so pomešani žlahtni kamni vseh mogočih barv. Kdaj pa kdaj najdejo tam tudi diamante. V tej deželi pa je nekaj veliko dragocenejšega od teh kamnov. V njej so živi dragulji – ljudje mnogih narodnostnih skupin.

Najzgodnejši namibijski prebivalci so govorili jezike iz kojsanske jezikovne skupine. Njihova govorica je bila znana po tleskajočih glasovih. Danes kojsansko govorijo še temnopolti Damari, Nami – ljudstvo svetle polti in manjše postave – ter slavni lovci, Grmičarji. V kasnejših stoletjih so se v Namibijo naselila tudi mnoga črna plemena, ki sodijo v tri glavne narodnostne skupine: Ovambi (največja narodnostna skupina v Namibiji), Hereri in Okavangi. Evropejci so se v Namibijo začeli preseljevati v 19. stoletju. Ko pa so v puščavskem pesku odkrili diamante, so prišli še nadaljnji priseljenci.

Namibijci so dragoceni, ker so del človeštva, za katerega je Bog dal svojega Sina in s tem odprl pot v večno življenje. (Janez 3:16) Na sporočilo o rešitvi se je odzvalo že na stotine Namibijcev iz mnogih plemen. Lahko jih primerjamo z živimi dragulji, saj so tudi oni med ‚dragocenostmi vseh narodov‘, ki se sedaj zbirajo k Jehovovi hiši čaščenja. (Hagaj 2:⁠7)

Začne se duhovno kopanje

Leta 1928 so v Namibiji začeli kopati duhovne dragulje. Podružnica Watch Tower Society v Južnoafriški republiki je tega leta po pošti poslala 50.000 primerkov biblijske literature ljudem, razkropljenim po vsej Namibiji. Naslednje leto se je maziljena kristjanka iz Južnoafriške republike po imenu Lenie Theron odpravila tja, da bi spodbujala pokazano zanimanje. V štirih mesecih je sama prepotovala to širno deželo po dolgem in počez ter oddala več kot 6000 biblijskoučnih pripomočkov v afrikanščini, angleščini in nemščini. Vse to delo vsekakor ni bilo zaman.

Preberite si denimo primer nemškega rudarja Bernharda Baadeja. Leta 1929 je od nekega kmeta dobil jajca, in vsako je bilo posebej zavito v list iz Watchtowerjeve izdaje. Bernhard je željno prebral vsako stran in se spraševal, kdo je napisal to knjigo. Končno je dobil zadnjo stran, na kateri je bil naslov Watch Tower Society v Nemčiji. Pisno je zaprosil za še več literature in postal prvi Namibijec, ki se je zavzel za resnico.

Prihod polnočasnih delavcev

Leta 1950 so v Namibijo prišli štirje misijonarji, ki so se šolali v Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead. Do leta 1953 jih je bilo že osem in med njimi sta bila tudi Dick in Coralie Waldron, avstralski zakonski par, ki tu še vedno zvesto služi. Pri izkopavanju namibijskih duhovnih draguljev so sodelovali še mnogi drugi polnočasni kraljestveni oznanjevalci iz Južnoafriške republike in od drugod. Prav tako so bili v Namibijo poslani še drugi misijonarji, pa tudi diplomanti Strežnospopolnjevalne šole.

K duhovni rasti v Namibiji sta prispevala tudi prevajanje in objavljanje biblijske literature v bolj razširjenih domačih jezikih, kot so hererščina, kvangalščina, kvanjamščina, namščina/damarščina in ndongščina. Leta 1990 so v glavnem mestu Windhoek odprli lepo prevajalsko pisarno in dom za prostovoljne polnočasne delavce. Karen Deppisch, ki je skupaj z možem polnočasno služila v evangeliziranju že po različnih predelih Namibije, pravi: »Mnogi se močno začudijo, ko jim ponudimo literaturo v njihovem jeziku, zlasti še če je v tem jeziku napisanih zelo malo knjig.«

Glajenje draguljev

Nekatere dobesedne dragulje v Namibiji so v tisočletjih zgladili valovi in pesek. Živi dragulji pa seveda ne nastajajo v takšnih naravnih procesih. Nepopolni ljudje se morajo truditi, da ‚slečejo starega človeka‘ in oblečejo novo krščansko osebnost. (Efežanom 4:20–24) V mnogih namibijskih plemenih je denimo globoko ukoreninjeno čaščenje mrtvih prednikov. Tiste, ki ne upoštevajo običajev čaščenja prednikov, pogosto preganjajo družinski člani in sosedi. Ko posamezniki iz Biblije spoznajo, da mrtvi »ničesar ne vedo«, jih čakajo preizkušnje. (Propovednik 9:5) Kakšne?

Neki hererski Pričevalec pojasnjuje: »Poslušnost resnici je bila velik izziv. Strinjal sem se, da preučujem Biblijo z Jehovovimi pričami, toda za udejanjanje naučenega sem potreboval čas. Najprej sem moral preizkusiti, ali bo zame varno, če ne bom ravnal po tradicionalnem verovanju. Ko sem se denimo vozil mimo določenih krajev v Namibiji, se nisem ustavil, da bi na kak grob položil kamen, niti nisem dvignil klobuka v pozdrav mrtvim. Postopoma sem se prepričal, da se mi ne bo nič zgodilo, če ne bom častil mrtvih prednikov. Kako vesel sem, da je moja prizadevanja, da bi družini in drugim zainteresiranim pomagal spoznati resnico, Jehova blagoslovil!«

Potrebujejo duhovne rudarje

Pred prihodom misijonarjev leta 1950 je bil v Namibiji le en oznanjevalec dobre novice. Število je postopoma raslo vse do doslej najvišjega števila 995. Vendar je tu še veliko dela. Nekatera področja so v resnici tako rekoč nedotaknjena. Ali imate možnost služiti tam, kjer goreče kraljestvene oznanjevalce zelo potrebujejo? Če imate, pridite v Namibijo ter nam pomagajte najti in zglajevati nadaljnje duhovne dragulje. (Primerjaj Dejanja 16:9.)

[Zemljevid/slike na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

NAMIBIJA

[Slike]

Namibija je dežela čudovitih draguljev

[Vir slike]

[Slike na strani 26]

Dobro novico se oznanjuje vsem narodnostnim skupinam v Namibiji

[Slika na strani 28]

Ali bi lahko služili tam, kjer potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev?