Filip – goreč evangelist

SVETO pismo pripoveduje o številnih moških in ženskah, ki so imeli posnemanja vredno vero. Oglejmo si Filipa, krščanskega misijonarja v prvem stoletju. Ni bil apostol, vendar je imel zelo pomembno vlogo pri razširjanju kraljestvenega sporočila. Pravzaprav je zaslovel kot ‚evangelist‘. (Dejanja 21:8) Zakaj je Filip dobil ta vzdevek? In kaj se lahko od njega naučimo?

V biblijskem poročilu zasledimo Filipa kmalu po binkoštih leta 33 n. š. Takrat so se grško govoreči Judje začeli pritoževati nad hebrejsko govorečimi Judi, da se pri vsakdanjem razdeljevanju hrane zanemarja njihove vdove. Apostoli so zadevo želeli urediti, zato so izbrali »sedem priznanih mož« (NW). Med izbranimi je bil tudi Filip. (Dejanja 6:1–6)

Teh sedem mož je bilo »priznanih«. V prevodu Antonina Chraska piše, da so bili »na dobrem glasu«. Da, ko so jih postavili, so bili že znani kot duhovni možje s sposobnostjo praktičnega razmišljanja. Podobno velja za tiste, ki danes služijo kot krščanski nadzorniki. Takih mož se ne postavlja prenagljeno. (1. Timoteju 5:22) Imeti morajo »dobro pričevanje od teh, ki so zunaj«, sokristjani pa bi jih morali poznati kot razumne in trezne. (1. Timoteju 3:2, 3, 7; Filipljanom 4:5, NW)

Filip je svojo nalogo v Jeruzalemu očitno skrbno opravljal. Kmalu pa je v mestu izbruhnil val ogorčenega preganjanja, zaradi česar so se Kristusovi sledilci razkropili. Filip je skupaj z drugimi odšel iz mesta, toda njegove strežbe ni bilo konec. Nedolgo za tem je že vneto oznanjeval na novem področju – v Samariji. (Dejanja 8:1–5)

Odpiranje novih področij

Jezus je napovedal, da bodo njegovi učenci oznanjevali »v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje«. (Dejanja 1:8) Filip je pri spolnjevanju teh besed sodeloval tako, da je oznanjeval v Samariji. Judje povečini niso spoštovali Samarijanov. Toda Filip do njih ni imel predsodkov in za svojo nepristranskost je bil blagoslovljen. V resnici se je veliko Samarijanov krstilo, med njimi tudi nekdanji čarovnik po imenu Simon. (Dejanja 8:6–13)

Čez čas je Filipa Jehovov angel napotil na pusto cesto, ki je vodila iz Jeruzalema v Gazo. Tam je zagledal voz, na katerem je sedel neki etiopski uradnik in glasno bral Izaijevo prerokbo. Filip je stekel k vozu in se začel pogovarjati. Čeprav je bil Etiopec spreobrnjenec, ki je že nekoliko poznal Boga in Pisma, je ponižno priznal, da bi za razumevanje prebranega potreboval pomoč. Zato je Filipa povabil na voz, naj prisede. Po danem pričevanju sta prispela do vode. »Kaj brani, da bi bil krščen?« je vprašal Etiopec. Filip ga je nemudoma krstil in Etiopec je vesel nadaljeval svojo pot. Ta novi učenec je dobro novico verjetno širil tudi po svoji domovini. (Dejanja 8:26–39)

Kaj se iz Filipove strežbe, povezane s Samarijani in etiopskim uradnikom, lahko naučimo? Nikoli ne bi smeli vnaprej misliti, da posameznikov določene narodnosti, rase ali socialnega položaja dobra novica ne bo zanimala. Kraljestveno sporočilo bi morali namesto tega objavljati »ljudem vseh vrst«. (1. Korinčanom 9:19–23, NW) Če se dajemo na razpolago, tako da oznanjujemo vsem, nas lahko Jehova sedaj, pred nastopom konca te hudobne stvarnosti, uporabi pri ‚pridobivanju v učence [iz, NW] vseh narodov‘. (Matevž 28:19, 20)

Druge Filipove prednosti

Filip je po oznanjevanju etiopskemu uradniku pričeval še v Azotu, »in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo«. (Dejanja 8:40) V teh dveh mestih je v prvem stoletju živelo precej Nejudov. Ko je Filip potoval proti severu v Cezarejo, je verjetno oznanjeval tudi v pomembnih judovskih središčih, kakršni sta bili Lida in Jopa. Morda so zato kasneje na teh področjih naleteli na učence. (Dejanja 9:32–43)

Filip je zadnjič omenjen kakih 20 let kasneje. Pavel se je na koncu svojega tretjega misijonarskega potovanja izkrcal v Ptolemajdi. »Drugi dan,« pravi Pavlov popotni tovariš Lukež, »smo odrinili in prišli v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista.« Filip je dotlej že imel »štiri hčere device, ki so prorokovale«. (Dejanja 21:8, 9)

Filip se je očitno naselil v Cezareji. Vendar ni izgubil svojega misijonarskega duha, saj ga Lukež imenuje ‚evangelist‘. Ta izraz pogosto označuje nekoga, ki zapusti svoj dom, da bi oznanjeval dobro novico na neobdelanih področjih. Dejstvo, da je imel Filip štiri hčere, ki so prorokovale, govori o tem, da so te hčere ubirale stopinje za svojim gorečim očetom.

Današnji krščanski starši bi si morali zapomniti, da so jim otroci najpomembnejši učenci. Tudi če morajo taki starši zaradi družinskih odgovornosti opustiti določene teokratične prednosti, lahko kakor Filip še vedno z vsem srcem služijo Bogu in so zgledni starši. (Efežanom 6:⁠4)

Pavel in njegovi tovariši so s svojim obiskom Filipovi družini dali priložnost, da izkaže gostoljubnost. Predstavljajte si njihovo medsebojno spodbujanje! Lukež je morda prav takrat zbral podatke o Filipovih dejavnostih in jih pozneje vpletel v 6. in 8. poglavje knjige Dejanja apostolov.

Bog Jehova je Filipa znatno uporabljal za širjenje dela v prid Kraljestva. Filipu je gorečnost omogočila, da je razširil dobro novico na nova področja in doma prispeval k zdravemu duhovnemu ozračju. Ali bi se tudi vi radi veselili podobnih prednosti in blagoslovov? Potem boste storili dobro, če boste posnemali vrline, ki jih je odražal evangelist Filip.