Cenimo »ljudi darove«

»Imejte obzir do tistih, ki s trudom delajo med vami [. . .]: zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen.« (1. TESALONIČANOM 5:12, 13, Ekumenska izdaja)

1. Kakšno moč ima po Dejanjih apostolov 20:35 dajanje? Ponazorite.

»VEČJA sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, EI) Ali se spomnite, kdaj ste nazadnje okusili resničnost teh Jezusovih besed? Morda ste kaj podarili komu od najdražjih. Darilo ste skrbno izbrali, saj ste želeli, da bi bilo vašemu ljubljenemu kar najbolj všeč. In kako lepo vam je bilo pri srcu, ko ste na njegovem obrazu videli izraz veselja! Dajanje iz pravih motivov je izraz ljubezni, izražanje ljubezni pa ima to moč, da nas lahko osreči.

2., 3. a) Zakaj lahko rečemo, da ni nihče srečnejši od Jehova, in kako mu lahko ,ljudje darovi‘ prinesejo veselje? b) Česa ne želimo narediti z Božjim darilom?

² Kdo je potem lahko srečnejši od Jehova, Dajalca ‚vsakega dobrega daru‘? (Jakob 1:17; 1. Timoteju 1:11) Vse, kar podari, podari iz ljubezni. (1. Janezov 4:8) In to zagotovo velja tudi za dar, ki ga je Bog po Kristusu podaril občini, namreč »ljudi darove« (NW). (Efežanom 4:8) Bog je s tem, da je postavil starešine, ki pazijo na čredo, izrazil veliko ljubezen do svojega ljudstva. Ti možje so skrbno izbrani, ustrezati morajo svetopisemskim pogojem. (1. Timoteju 3:1–7; Titu 1:5–9) Vedo, da morajo »s čredo nežno ravnati« (NW), saj ovce le tako lahko začutijo hvaležnost za takšne ljubeče pastirje. (Dejanja 20:29; Psalm 100:3) Kadar Jehova vidi, da so njegove ovce prepolne takšne hvaležnosti, se njegovo srce gotovo veseli! (Pregovori 27:⁠11)

³ Božjemu darilu gotovo ne želimo znižati vrednosti niti ne želimo biti za njegova darila nehvaležni. Zato se nam zastavljata dve vprašanji: Kako naj bi starešine gledali na svojo vlogo v občini? In kako lahko drugi v čredi pokažejo, da cenijo »ljudi darove«?

‚Vaši sodelavci smo‘

4., 5. a) S čim je Pavel primerjal občino in zakaj je ta ponazoritev ustrezna? b) Kaj iz Pavlove ponazoritve spoznamo o tem, kako naj bi gledali drug na drugega in kakšen odnos naj bi imeli med seboj?

⁴ Jehova je ‚ljudem darovom‘ zaupal določeno mero oblasti v občini. Starešine seveda svoje oblasti nočejo zlorabiti, zavedajo pa se, da se jim to lahko kaj hitro zgodi, ker so pač nepopolni ljudje. Kako bi zato morali gledati nase v odnosu do ostale črede? Oglejmo si ponazoritev, ki jo je uporabil apostol Pavel. Potem ko je povedal, čemu sploh imamo ‚ljudi darove‘, je napisal: »Rastemo, [. . .], v ljubezni, v vsem do njega, ki je glava, Kristus; iz katerega vse telo, združeno in zedinjeno po pripomoči slehernega člena, po delovanju v meri vsakega uda rast telesa vrši v napredek svoj [gradi sam sebe, EI], v ljubezni.« (Efežanom 4:15, 16) Pavel je torej občino, tudi starešine in druge člane, primerjal s človeškim telesom. Zakaj je ta ponazoritev ustrezna?

⁵ Človeško telo je sestavljeno iz mnogo različnih delov, ima pa samo eno glavo. Vendar noben del telesa, ne mišica, ne živec, niti žila, ni tam, kjer je, kar tako. Vsak je koristen in prispeva svoj del k zdravju in lepoti vsega telesa. Prav tako je tudi občina sestavljena iz mnogo različnih delov ali posameznikov, toda vsak, bodisi mlad ali star, močan ali slaboten, lahko prispeva svoje k splošnemu duhovnemu zdravju in lepoti občine. (1. Korinčanom 12:14–26) Nihče naj ne misli, da je preveč nepomemben, da bi v občini kaj predstavljal. Po drugi strani pa naj nihče ne misli, da je kaj več od drugih, saj smo vsi, pastirji in ovce, del telesa, ki ima samo eno glavo, Kristusa. Pavel nam tako riše prisrčno sliko ljubezni, skrbi in spoštovanja, lastnosti, ki naj bi si jih medsebojno izkazovali. Če se starešine tega zavedajo, jim je laže ponižno in uravnovešeno gledati na svojo vlogo v občini.

6. Kako je Pavel pokazal ponižnost, čeprav je imel apostolsko avtoriteto?

⁶ Ti ‚ljudje darovi‘ nočejo nadzorovati življenja ali vere sočastilcev. Pavel, ki je sicer imel apostolsko avtoriteto, je Korinčanom ponižno dejal: »Ne da gospodujemo veri vaši, temuč sodelavci smo za radost vašo; kajti z vero stojite.« (2. Korinčanom 1:24) Pavel ni želel nadzirati vere in življenja svojih bratov. Enostavno se mu to ni zdelo potrebno, saj je bil o njih trdno prepričan, da so to zvesti možje in žene, ki so del Jehovove organizacije zato, ker hočejo delati, kar je prav. Zato je Pavel o sebi in svojem sopotniku Timoteju pravzaprav rekel: ‚Najina naloga je, da vam pomagava služiti Bogu z radostjo.‘ (2. Korinčanom 1:1) Kako izredna ponižnost!

7. Česa se glede svoje vloge v občini ponižni starešine zavedajo in o čem so glede sočastilcev prepričani?

⁷ ‚Ljudje darovi‘ imajo danes podobno nalogo. Ravno tako so ‚sodelavci za našo radost‘. Ponižni starešine se zavedajo, da o tem, koliko je kdo sposoben narediti v Božji službi, ne odločajo oni. Vedo, da druge sicer lahko spodbujajo k povečanju ali izboljšanju svoje strežbe, vendar se tudi zavedajo, da bi služba Bogu morala prihajati iz radovoljnega srca. (Primerjaj 2. Korinčanom 9:7.) O svojih sodelavcih so prepričani, da bodo dali vse od sebe, če so le veseli. Njihova srčna želja je torej pomagati svojim bratom ‚služiti GOSPODU z veseljem‘. (Psalm 100:⁠2)

Vsem pomagati, da bi služili z radostjo

8. Kako lahko starešine med drugim pomagajo svojim bratom, da bi služili Jehovu z radostjo?

⁸ Starešine, kako bi lahko pomagali svojim bratom služiti z radostjo? Spodbujate lahko z zgledom. (1. Petrov 5:3) Naj drugi vidijo vašo gorečnost in radost v strežbi. To jih bo morda opogumilo, da bodo posnemali vaš zgled. Pohvalite jih za to, da se trudijo iz vse duše. (Efežanom 4:29) S prisrčnimi in iskrenimi pohvalami drugim pomagate, da se počutijo koristne in potrebne. Ovce s tem spodbudite, da želijo dati v Božji službi od sebe najboljše. Ne delajte negativnih primerjav. (Galatom 6:4, EI) Takšne primerjave človeka prej potrejo, kakor pa motivirajo, da se v čem izboljša. Poleg tega so Jehovove ovce posamezniki z različnimi okoliščinami in zmožnostmi. Pokažite, da zaupate vašim bratom, tako kakor je to pokazal Pavel. Ljubezen »vse veruje«, zato je prav verjeti, da naši bratje ljubijo Boga in mu želijo ugajati. (1. Korinčanom 13:7) Če jih ‚spoštujete‘, na njih vidite le najboljše. (Rimljanom 12:10) Bodite prepričani, da večina ovc, kadar so spodbujene in poživljene, naredi vse, kar more, v Božji službi in najde v njej tudi radost. (Matevž 11:28–30)

9. Kako bi moral starešina gledati na sostarešine, da bi laže služil z radostjo?

⁹ Če boste nase ponižno gledali kot na ‚sodelavca‘, boste tudi sami laže služili z radostjo in cenili edinstvene darove sostarešin. Vsak starešina ima svoje darove in sposobnosti, ki jih lahko rabi v dobro občine. (1. Petrov 4:10) Kdo ima morda učiteljski dar. Drugi je učinkovit organizator. Spet tretji pa je morda izjemno dostopen zaradi svoje prisrčnosti in sočutja. Dejstvo je, da noben starešina nima vseh darov v enaki meri. Mar to, da ima kak starešina določen dar, denimo učiteljski, pomeni, da je zaradi tega kaj več od drugega? Nikakor! (1. Korinčanom 4:⁠7) Prav tako ni nobene potrebe, da bi drugemu starešinu zavidali dar, ki ga ima, ali pa se sami čutili nesposobne, kadar je ta zaradi te svoje sposobnosti pohvaljen. Ne pozabite: tudi vi imate darove in Jehova jih vidi. Lahko vam pomaga, da jih še razvijate in jih uporabljate v prid svojih bratov. (Filipljanom 4:⁠13)

‚Ubogajte in se podrejajte‘

10. Zakaj je vsekakor prav, da cenimo »ljudi darove«?

¹⁰ Kadar dobimo kakšno darilo, je vsekakor prav, da se zanj zahvalimo. »Hvaležni bodite,« beremo v Listu Kološanom 3:15. Kako pa je potem z ‚ljudmi darovi‘, dragocenim darom, ki nam ga je dal Jehova? V prvi vrsti smo seveda zanj hvaležni Jehovu, velikodušnemu Darovalcu. Kaj pa samim ‚ljudem darovom‘? Kako lahko pokažemo, da jih cenimo?

11. a) Kako lahko pokažemo, da »ljudi darove« cenimo? b) Kaj pomenita izraza ‚ubogati‘ in ‚podrejati se‘?

¹¹ Da »ljudi darove« cenimo, lahko pokažemo tako, da smo hitri za poslušanje njihovih biblijskih nasvetov in odločitev. Biblija nam namreč svetuje: »Slušajte [ubogajte, NW] voditelje svoje in hodite za njimi [se jim podrejajte, NW], oni namreč so čuvaji dušam vašim kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam bilo nekoristno.« (Hebrejcem 13:17) Kot smo videli, teh, ki vodijo, ni dovolj samo ‚ubogati‘, ampak se jim moramo tudi ‚podrejati‘. Grška beseda za ‚podrejati se‘ dobesedno pomeni »biti voljan ukloniti se«. Biblicist R. C. H. Lenski izraza ‚ubogati‘ in ‚podrejati se‘ komentira takole: »Človek uboga takrat, kadar se strinja s tem, kar mu je naročeno, prepričan je o pravilnosti in koristnosti naročenega; ukloni pa se takrat, [. . .] kadar ima sam sicer nasprotno mnenje.« Kadar smernice teh, ki vodijo, razumemo in se z njimi strinjamo, ubogljivost morda pride kar sama od sebe. Toda kaj takrat, kadar ne razumemo razloga za določeno odločitev?

12. Zakaj se moramo podrediti oziroma ukloniti tudi takrat, kadar ne razumemo popolnoma, zakaj je prišlo do določene odločitve?

¹² V tem primeru pa se bo morda treba podrediti ali ukloniti. Zakaj? V prvi vrsti zato, ker moramo tem duhovno usposobljenim možem zaupati, da jim gre samo za naše dobro. Poleg tega dobro vedo, da morajo dajati odgovor Jehovu za ovce, ki so jim zaupane v oskrbo. (Jakob 3:1) Prav tako si je dobro zapomniti, da morda ne poznamo vseh zaupnih dejstev, s katerimi so se starešine dobro seznanili, preden so se odločili. (Pregovori 18:⁠13)

13. Kaj nam pomaga podrediti se sodnim odločitvam starešin?

¹³ Kako pa je s podredljivostjo pri sodnih odločitvah? Res je, da se je morda težko podrediti, še zlasti, če gre za odločitev o izobčenju nekoga, ki ga imamo radi, sorodnika ali tesnega prijatelja. Toda zopet se je najbolje ukloniti razsodbi ‚ljudi darov‘. Oni so laže objektivni kakor mi, in morda poznajo več dejstev. Ti bratje se o teh stvareh pogosto odločijo z veliko muko. ‚Soditi v imenu GOSPODA [Jehova, NW]‘ je resna odgovornost. (2. letopisov 19:⁠6, SSP) Zelo se trudijo biti usmiljeni, saj se zavedajo, da Bog »rad odpušča«. (Psalm 86:5, NW) Poleg tega pa morajo občino ohraniti čisto, in Biblija narekuje, da neskesane prestopnike izobčijo. (1. Korinčanom 5:11–13) Prestopnik sam v mnogih primerih sprejme odločitev. Morda potrebuje prav takšen disciplinski ukrep, da se spametuje. Če se mi, njegovi ljubljeni, tej odločitvi podredimo, mu morda s tem pomagamo, da mu takšen ukrep res koristi. (Hebrejcem 12:⁠11)

»Imejte do njih največje spoštovanje«

14., 15. a) Zakaj si po Prvem listu Tesaloničanom 5:12, 13 starešine zaslužijo, da jih spoštujemo? b) Zakaj bi lahko rekli, da starešine ‚s trudom delajo med nami‘?

¹⁴ Da cenimo »ljudi darove« lahko pokažemo tudi tako, da jim izražamo spoštovanje. Pavel je v pismu občini v Tesaloniki njene člane opomnil: »Imejte obzir do tistih, ki s trudom delajo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo: zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen.« (1. Tesaloničanom 5:12, 13, EI) Mar ni to, da »s trudom delajo«, dober opis predanih starešin, ki se nesebično razdajajo v našo korist? Razmislimo za trenutek o velikem bremenu, ki ga ti dragi bratje nosijo.

¹⁵ Večinoma so to družinski možje, ki morajo delati v posvetni zaposlitvi, da preživijo svojo družino. (1. Timoteju 5:8) Če je starešina tudi oče, njegovi otroci potrebujejo njegov čas in pozornost. Morda jim mora pomagati pri šolskih nalogah, pa tudi načrtovati čas za skupno koristno rekreacijo, da sprostijo svojo mladostno energijo. (Propovednik 3:1, 4) Najpomembnejše pa je to, da poskrbi za duhovne potrebe svojih družinskih članov, da redno vodi družinski biblijski pouk, gre z njimi v terensko strežbo in jih jemlje s sabo na krščanske shode. (5. Mojzesova 6:4–7; Efežanom 6:4) Ne pozabimo pa, da imajo starešine poleg teh odgovornosti, ki jih sicer imamo tudi mnogi med nami, še druge: pripravljati se morajo na programske točke, ki jih imajo na shodu, opravljati pastirske obiske, skrbeti za duhovno dobro občine in, kadar je treba, tudi reševati sodne primere. Nekateri imajo poleg teh še dodatne odgovornosti v zvezi z okrajnimi zbori, območnimi zborovanji, gradnjami kraljestvenih dvoran in odbori za stike z bolnišnicami. Ti bratje zares »s trudom delajo«!

16. Opišite, kako lahko pokažemo, da starešine spoštujemo.

¹⁶ Kako pa lahko pokažemo, da jih spoštujemo? Biblijski pregovor se glasi: »Beseda o pravem času, o kako dobra!« (Pregovori 15:23; 25:11) Z iskreno zahvalo in spodbudo jim lahko pokažemo, da njihovega težavnega dela ne jemljemo za nekaj samoumevnega. Prav tako bi morali biti razumni glede tega, kaj od njih pričakujemo. Po drugi strani pa ne oklevajmo stopiti k njim po pomoč. Morda imamo obdobja, ko ‚se nam srce krči v životu‘ in potrebujemo svetopisemsko spodbudo, vodstvo ali nasvet teh, ki so ‚dobri učitelji‘ Božje Besede. (Psalm 55:4; 1. Timoteju 3:2) Hkrati pa si moramo zapomniti, da nam starešina lahko posveti le omejen čas, saj ne sme zanemarjati potreb svoje družine ali drugih v občini. Če smo do teh marljivih bratov »sočutni«, od njih ne bomo zahtevali nerazumnega. (1. Petrov 3:8) Namesto tega cenimo vsak delček časa in pozornosti, ki nam ga lahko naklonijo. (Filipljanom 4:⁠5, NW)

17., 18. Kako se žrtvujejo mnoge žene, katerih možje so starešine, in kako lahko pokažemo, da teh zvestih sester ne jemljemo za nekaj samoumevnega?

¹⁷ Kaj pa žene starešin? Mar ne zaslužijo tudi one spoštovanja? Saj si navsezadnje moža delijo z občino. In to od njih pogosto zahteva žrtve. Starešine morajo včasih večerne ure, ki bi jih sicer lahko preživeli s svojo družino, posvetiti skrbi za občinske zadeve. In zveste krščanske žene v mnogih občinah so se pripravljene tako žrtvovati, da lahko njihovi možje skrbijo za Jehovove ovce. (Primerjaj 2. Korinčanom 12:⁠15.)

¹⁸ Kako lahko pokažemo, da teh zvestih kristjank ne jemljemo za nekaj samoumevnega? Prav gotovo tako, da nismo prezahtevni do njihovih mož. Prav tako pa ne pozabimo, koliko pomenijo enostavne besede zahvale. V Pregovorih 16:24 beremo: »Dobrohotne besede so kakor satovje medú, sladkost duši in zdravilo kostem.« Oglejmo si naslednje doživetje. Po krščanskem shodu je k starešinu pristopil zakonski par s prošnjo, ali bi se lahko z njim pogovorila o njunem najstniškem sinu. Medtem ko se je starešina z njima pogovarjal, pa je njegova žena potrpežljivo čakala. Na koncu je najstnikova mati pristopila k njej in dejala: »Rada bi se ti zahvalila, da si je tvoj mož vzel čas za pomoč moji družini.« Ta preprosta in prijetna zahvala je ženo tega starešina resnično ganila.

19. a) Katere cilje starešine kot skupina zvesto uresničujejo? b) Kaj bi morali biti vsi mi odločeni delati?

¹⁹ Priprava, da starešine pazijo na ovce, je eden od Jehovovih ‚dobrih darov‘. (Jakob 1:17) Ti možje seveda niso popolni. Kakor vsi mi tudi oni delajo napake. (1. kraljev 8:46) Kot skupina pa starešine v občinah po vsem svetu zvesto uresničujejo cilje, ki jih je zanje predvidel Jehova: da popravljajo, izgrajujejo, povezujejo in ščitijo čredo. Naj vsak starešina pri sebi sklene, da bo še naprej ljubeče skrbel za Jehovove ovce in se tako izkazal za dar oziroma blagoslov svojim bratom. Vsi mi pa bodimo odločeni pokazati cenjenje za »ljudi darove«, tako da smo ubogljivi, podredljivi in da pokažemo spoštovanje zaradi njihovega marljivega dela. Kako hvaležni smo lahko Jehovu, da nam je ljubeče priskrbel može, ki svojim ovcam pravzaprav govorijo: ‚Naša naloga je, da vam pomagamo služiti Bogu z radostjo!‘

Kako bi odgovorili?

◻ Zakaj je občino povsem ustrezno primerjati s telesom?

◻ Kako lahko starešine pomagajo svojim bratom služiti Jehovu z radostjo?

◻ Zakaj ni dovolj biti le ubogljiv, temveč se je treba tem, ki vodijo, tudi podrejati?

◻ Kako vse lahko pokažemo, da spoštujemo starešine?

[Slika na strani 16]

Starešine, pohvalite druge za njihov trud iz vse duše

[Slika na strani 17]

Starešine lahko s svojo gorečnostjo v strežbi pomagajo svojim družinskim članom in drugim služiti z radostjo

[Slika na strani 18]

Mi cenimo naše marljive starešine!