Zvest obljubi, da bom služil Bogu

PRIPOVEDUJE FRANZ GUDLIKIES

Od čete, v kateri nas je bilo več kot sto vojakov, smo preživeli samo štirje. Ko sem zrl smrti v oči, sem pokleknil in Bogu obljubil: ,Če bom to vojno preživel, ti bom služil vedno.‘

TO SEM obljubil pred 54 leti, aprila 1945, ko sem služil v nemški vojski. Druga svetovna vojna se je že bližala svojemu koncu, sovjetska vojska pa je odločno prodirala proti Berlinu. Z drugimi možmi sem bil blizu mesta Seelow ob reki Odri, ki je od Berlina oddaljeno slabih 65 kilometrov. S težkim topništvom so nas obstreljevali ponoči in podnevi ter zdesetkali našo četo.

Takrat me je prvič v življenju zlomilo in v solzah sem molil k Bogu. Spomnil sem se svetopisemskega stavka, ki ga je pogosto navajala moja bogaboječa mati: »Kliči me v dan stiske, rešil te bom, in ti me boš častil.« (Psalm 50:15) Tako sem v jarku in v strahu za svoje življenje Bogu obljubil gornje. Kako pa sem lahko tej obljubi ostal zvest? In kako sem sploh postal član nemške vojske?

Odraščanje v Litvi

Leta 1918, ko se je še bíla prva svetovna vojna, je Litva razglasila neodvisnost in ustanovila demokratični vladni sistem. Rodil sem se 1925. leta v okrožju Memel (Klaipeda) blizu Baltskega morja. Okrožje so eno leto pred mojim rojstvom priključili k Litvi.

Skupaj s petimi sestrami sem preživljal srečno otroštvo. Oče nam je bil kakor zaupen prijatelj in je vedno vse delal z nami, otroki. Z materjo sta bila člana evangeličanske cerkve, vendar se nista udeleževala bogoslužja, ker je mater žalila duhovnikova hinavščina. Vseeno pa je ljubila Boga in njegovo Besedo, Biblijo, ter jo željno brala.

Leta 1939 je del Litve, kjer smo živeli, zavzela Nemčija. Nato so me na začetku 1943. leta vpoklicali v nemško vojsko. V eni bitki sem bil ranjen, toda ko sem okreval, sem se vrnil na vzhodno fronto. Takrat se je vojna že prevesila v korist nasprotne strani in Nemci so se umikali pred sovjetsko vojsko. Takrat sem za las ušel smrti, kakor sem pripovedoval v uvodu.

Izpolnitev obljube

Med vojno sta se oče in mati preselila v nemški Oschatz, jugovzhodno od Leipziga. Takoj po vojni ju ni bilo enostavno najti. Toda kako srečni smo bili, da smo bili končno spet skupaj! Nedolgo zatem, aprila 1947, sem pospremil mater, ko je šla poslušat javni govor Maxa Schuberja, ki je bil Jehovova priča. Mati je verjela, da je našla pravo vero, in po nekaj shodih sem pričel tako misliti tudi jaz.

Kmalu za tem pa je mati padla z lestve in se tako hudo poškodovala, da je čez nekaj mesecev umrla. Pred smrtjo me je v bolnišnici še toplo spodbujala: »Pogosto sem molila, da bi vsaj eden od mojih otrok našel pot k Bogu. Sedaj vidim, da se moje molitve spolnjujejo, in lahko v miru umrem.« Kako se že veselim časa, ko bo vstala od mrtvih in izvedela, da so se njene molitve spolnile! (Janez 5:⁠28)

Osmega avgusta 1947, samo štiri mesece po tem, ko sem slišal govor brata Schuberja, sem na zboru v Leipzigu s krstom simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu. Končno sem se lotil izpolnjevanja svoje obljube Bogu. Kmalu sem postal pionir, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. V deželi, ki je pozneje postala Nemška demokratična republika ali Vzhodna Nemčija, je takrat živelo skoraj 400 pionirjev.

Prve preizkušnje vere

V Oschatzu je sosed v meni poskusil vzbuditi zanimanje za marksizem, tako da mi je ponudil univerzitetno izobraževanje, ki bi ga plačala država, če bi se le pridružil Enotni socialistični stranki Nemčije (SED). Ponudbo sem zavrnil, kakor je Jezus zavrnil Satanovo. (Matevž 4:8–10)

Nekega dne aprila 1949 sta prišla na moje delovno mesto policista in mi ukazala, naj odidem z njima. Odpeljala sta me v krajevno pisarno sovjetske obveščevalne službe in tam so me obtožili, da delam za kapitaliste na Zahodu. Rekli so mi, da lahko dokažem svojo nedolžnost tako, da jim, medtem ko še naprej delam po hišah, prijavim vsakogar, ki bi slabo govoril o Sovjetski zvezi ali o SED-u, oziroma da jim poročam o vseh, ki obiskujejo shode Jehovovih prič. Ker nisem privolil, so me zaprli v jetniško celico. Pozneje so me odpeljali na sodišče, verjetno vojaško. Kazen: 15 let prisilnega dela v Sibiriji!

Ostal sem miren in s tem napravil močan vtis na častnike. Zatem so mi dejali, da bo kazen ostala v veljavi, vendar bo zaenkrat dovolj, če se jim javim enkrat na teden, dokler ne bom pripravljen sodelovati z njimi. Ker sem želel slišati nasvet kakega zrelejšega Priče, sem odpotoval v Magdeburg, kjer je bila tedaj podružnična pisarna Watch Tower Society. Potovati mi ni bilo lahko, saj so me nadzorovali. Ernst Wauer, ki je služil v pravnem oddelku v Magdeburgu, mi je dejal: »Bojuj se in boš zmagal. Naredi kompromis in boš poražen. To smo se naučili v koncentracijskem taborišču.«a Ta nasvet mi je pomagal, da sem ostal zvest svoji obljubi, da bom služil Bogu.

Prepoved in ponovna aretacija

Julija 1950 so me priporočili za službo potujočega nadzornika. Toda 30. avgusta je policija zasegla naše prostore v Magdeburgu in prepovedali so delo oznanjevanja. Zato se je moja naloga spremenila. S Paulom Hirschbergerjem naj bi delovala s približno 50 občinami in v vsaki ostala po dva ali tri dni ter pomagala bratom, da se organizirajo za opravljanje svoje strežbe pod prepovedjo. V naslednjih nekaj mesecih sem šestkrat ušel policijski aretaciji!

V eno od občin se je vtihotapil nekdo, ki naju je izdal državni varnostni službi Stasi. Zaradi tega naju je s Paulom julija 1951 na ulici aretiralo pet mož s pištolami, uperjenimi proti nama. Takrat sva lahko spoznala, da se nisva zanašala na Jehovovo organizacijo toliko, kot bi se morala. Starejši bratje so nama namreč svetovali, naj nikoli ne potujeva skupaj. Toda bila sva preveč samozavestna in izgubila svobodo! Poleg tega se nisva posvetovala, kaj bova govorila, če naju bodo aretirali.

V celici sem bil sam in v solzah rotil Jehova, naj mi pomaga, da ne bi izdal bratov in sester ali naredil kompromisa glede vere. Po tem ko sem zaspal, me je nenadoma prebudil glas prijatelja Paula. Prav nad mojo celico je bila namreč soba, kjer so ga zasliševali člani Stasi. Noč je bila topla in vlažna, balkonska vrata pa odprta, zato sem lahko pogovor nerazločno slišal. Ko so uradniki pozneje zasliševali mene, jih je presenetilo, da sem odgovarjal enako kakor on. V mislih sem spet in spet slišal materin najljubši biblijski stavek »Kliči me v dan stiske, rešil te bom« in to me je zelo opogumilo. (Psalm 50:⁠15)

Po zaslišanju sva bila s Paulom pet mesecev priprta v Stasijevem zaporu v Halleju in pozneje v Magdeburgu. V slednjem sem občasno z očmi ujel naše podružnične prostore, ki so bili takrat zaprti. Kako sem si želel, da bi namesto bivanja v zaporu delal tam! Februarja 1952 je sodišče objavilo obsodbo: »Deset let zapora in dvajset let izgube državljanskih pravic.«

Ohranjati vero v zaporu

Jehovove priče, ki smo bili obsojeni na najmanj deset let zapora, smo v zaporu nekaj časa nosili posebno oznako. Na hlačnico in rokav suknjiča so nam prišili rdeč trak. Poleg tega so na zunanjo stran vrat naših celic obesili okrogel rdeč karton in tako posvarili paznike, da smo nevarni zločinci.

Oblastniki so na nas pravzaprav gledali kot na najhujše zločince. In niso nam dovolili imeti Biblije, saj naj bi bil po besedah nekega paznika ,Jehovova priča z Biblijo v roki kakor zločinec, ki ima v roki pištolo‘. Prizadevali smo si zbirati drobce iz Biblije, zato smo brali dela ruskega pisatelja Leva Tolstoja, ki je v svojih knjigah pogosto navajal iz Biblije. Te biblijske stavke smo se naučili na pamet.

Preden so me leta 1951 zaprli, sem se zaročil z Elso Riemer. V zaporu me je obiskovala, kolikor pogosto je le mogla, in mi enkrat mesečno pošiljala pakete s hrano. Vanje je tudi skrila duhovno hrano. Nekoč je članke iz Stražnega stolpa natlačila v nekaj klobas. Pazniki so klobase pogosto razrezali in tako preverili, ali ni v njih kaj skrito, toda tokrat je paket prispel tik pred koncem delovnega dne, in ga zato niso pregledali.

Takrat so bili v majhni celici poleg mene in Karla Heinza Kleberja še trije zaporniki, ki niso bili Priče. Kako sva lahko brala Stražni stolp, ne da bi to opazili? Pretvarjala sva se, da bereva knjigo, v njej pa sva imela skrite članke iz Stražnega stolpa. Nato sva to dragoceno duhovno hrano dala drugim Pričam v zaporu.

V zaporu smo tudi izkoriščali priložnosti, da smo drugim pripovedovali o Božjem kraljestvu. Bil sem navdušen, ko sem videl, da je eden od mojih sozapornikov zaradi tega postal veren. (Matevž 24:⁠14)

Znova v polnočasni strežbi

Prvega aprila 1957 so me po skoraj šestih letih za zapahi izpustili. Manj kot dva tedna kasneje sem se z Elso poročil. Ko so o moji izpustitvi izvedeli pri Stasi, so iskali izgovor, da bi me spet zaprli. Z Elso sva se hotela ogniti tej možnosti, zato sva prečkala mejo in se namenila nastaniti v Zahodnem Berlinu.

Ko sva prispela v Zahodni Berlin, je Skupnost želela vedeti, kaj nameravava storiti. Pojasnila sva, da bo eden od naju pioniral, drugi pa se bo zaposlil v svetni službi.

»Kaj pa, če bi postala pionirja kar oba?« so naju vprašali.

»Če je to mogoče,« sva odgovorila, »bova pričela takoj.«

Tako sva leta 1958 z majhno mesečno denarno podporo za najine potrebe pričela služiti kot posebna pionirja. Kako vesela sva bila, ko sva opazovala, kako so tisti, s katerimi sva preučevala Biblijo, spremenili svoje življenje in postali Jehovovi služabniki! V naslednjih desetih letih posebne pionirske službe sva se naučila tesno sodelovati kot mož in žena. Elsa mi je bila vedno ob strani, tudi ko sem popravljal avto. Poleg tega sva tudi skupaj brala, preučevala in molila.

Leta 1969 so nama dodelili potujoče delo. Vsak teden sva obiskala drugo občino in skrbela za potrebe njenih članov. Josef Barth, mož, izkušen v potujočem delu, mi je svetoval naslednje: »Če bi rad bil v svoji nalogi uspešen, bodi bratom brat.« Ta nasvet sem si prizadeval udejanjati. Zato je bil odnos med nama in drugimi Pričami prisrčen in harmoničen, to pa mi je omogočilo, da sem laže svetoval, kadar je to bilo treba.

Leta 1972 so zdravniki ugotovili, da ima Elsa raka, in jo operirali. Pozneje je zbolela še za revmatizmom. Trpela je hude bolečine, vendar me je vsak teden vseeno spremljala ter služila občinam in oznanjevala s sestrami, kolikor je le mogla.

Prilagajanje potrebam

Od leta 1984 so ženini starši potrebovali nenehno oskrbo, zato sva potujoče delo zapustila in pomagala skrbeti zanju, dokler nista štiri leta pozneje umrla. (1. Timoteju 5:8) Nato pa je 1989. leta Elsa hudo zbolela. Na srečo je nekoliko okrevala, vendar moram vseeno opravljati vsa hišna dela. Še vedno se učim shajati z nekom, ki trpi neprestane bolečine. Toda kljub duševnemu in čustvenemu pritisku ohranjava ljubezen do duhovnih stvari.

Na srečo sva še vedno na seznamu pionirjev. Doumela sva, da ni pomemben položaj, ki ga imamo, niti to, koliko lahko storimo, temveč da ostanemo zvesti. Našemu Bogu Jehovu ne želiva služiti samo nekaj let, temveč v vso večnost. Izkušnje, ki sva si jih pridobila, so nama čudovit pouk za prihodnost. Poleg tega naju Jehova še naprej krepi, da ga lahko hvaliva tudi v najtežjih razmerah. (Filipljanom 4:13, Ekumenska izdaja)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Tukaj, v Magdeburgu, sem bil zaprt

[Vir slike]

Gedenkstätte Moritzplatz Magdeburg für die Opfer politischer Gewalt; Fotografija: Fredi Fröschki, Magdeburg

[Slika na strani 23]

Ko sva se 1957. leta poročila

[Slika na strani 23]

Z Elso danes