Od čaščenja cesarja do pravega čaščenja

PRIPOVEDUJE ISAMU SUGIURA

Čeprav je bilo leta 1945 že očitno, da Japonska v drugi svetovni vojni izgublja, smo verjeli, da bo zapihal kamikaze (»božanski veter«) in porazil sovražnika. Kamikaze omenjajo v zvezi z viharjema v letih 1274 in 1281, obakrat je namreč večino vdirajočih mongolskih čet onemogočil že na obali Japonske ter jih kar tako prisilil k umiku.

KO JE japonski cesar Hirohito 15. avgusta 1945 ljudstvu povedal, da so jih premagale zavezniške sile, se je razblinilo upanje sto milijonov ljudi, ki so mu bili vdani. Tedaj sem bil šolar, in tudi moje upanje je šlo po zlu. Spraševal sem se: ‚Če cesar ni živi Bog, kdo je potem? Komu naj zaupam?‘

V resnici pa je poraz Japonske v drugi svetovni vojni, meni in še tisočem drugih Japoncev, odprl možnost spoznati pravega Boga Jehova. Naj vam najprej povem nekaj o svoji verski vzgoji, potem pa še o tem, kako sem se moral spremeniti.

Vera je že zgodaj vplivala name

Rodil sem se 16. junija 1932 v Nagoji kot najmlajši od štirih fantov. Oče je delal kot mestni katastrski merilec. Mama je bila predana vernica šintoistične sekte tenrikjo, starejši brat pa se je izšolal za učitelja tenrikjoja. Z mamo sva bila še posebej navezana, zato sem hodil z njo na njihove čaščenjske shode.

Naučil sem se skloniti glavo in moliti. Vera tenrikjo uči, da obstoja stvarnik, ki mu je ime Tenri O no Mikoto in še deset nižjih božanstev. Zdravijo z vero ter poudarjajo služenje drugim in razširjanje verovanja.

Že kot fantič sem bil zelo vedoželjen. Na nočnem nebu sem občudoval luno in številne zvezde ter se spraševal, kako daleč za temi se še razprostira vesolje. Kar prevzelo me je, ko sem opazoval, kako rastejo melancane in kumare, ki sem jih sam posadil na gredici za hišo. Z opazovanjem narave sem si utrdil vero v Boga.

Med vojno

V osnovno šolo sem hodil od 1939 do 1945, torej med drugo svetovno vojno. V šolski izobrazbi so zelo naglaševali čaščenje cesarja, kar je sicer bilo pomemben del šintoizma. Poučevali so nas šušin, med drugim je to bila etična vzgoja z nacionalističnim in vojaškim prizvokom. Obredi dvigovanja zastave, prepevanja državne himne, učenje po cesarskih vzgojnih predpisih ter priklanjanje cesarjevi sliki so polnili naš šolski vsakdan.

V bližnji šintoistični tempelj smo hodili Boga prosit, da bi zmagala cesarjeva armada. Starejša brata sta bila v vojski. In ker sem bil versko-nacionalno naravnan, sem se seveda veselil novic o uspehu japonske armade.

V Nagoji je bilo središče japonske letalske industrije, zato je postala glavna tarča hudih napadov ameriških letalskih sil. Podnevi so iz velikih letečih trdnjav, bombnikov B-29, ki so preletavali mesto v skupinah kakih 9000 metrov visoko, na tovarniško področje zmetali sto in sto ton bomb. Ponoči pa so bombnike opazili le kakih 1300 metrov visoko. Večkratni zračni napadi z zažigalnimi bombami so v stanovanjskem področju povzročili besneče požare. Samo Nagojo so v zadnjih devetih mesecih vojne 54-krat napadli iz zraka, vse to je prineslo veliko gorja in vzelo več kot 7700 življenj.

Nekako v istem času so z bojnih ladij začeli obstreljevati deset obalnih mest, zato so ljudje govorili o tem, da se bodo nemara ameriške čete izkrcale tudi v bližini Tokia. Ženske in mlajši fantje so vadili boj z bambusovimi meči, da bi branili deželo. Naše geslo je bilo »Ičioku Sougjokusai«, kar pomeni »Raje 100 milijonov mrtvih kot predaja«.

Sedmega avgusta 1945 pa je časopis poročal: »Na Hirošimo so odvrgli novo bombo.« Po dveh dneh so eno odvrgli še na Nagasaki. Bombi sta bili atomski, in šele kasneje smo izvedeli, da sta terjali prek 300.000 življenj. Petnajstega avgusta, ko smo že končevali urjenje z lesenimi pištolami, smo poslušali govor cesarja, ki je povedal, da se je Japonska predala. Prepričani smo bili, da bomo zmagali, zato nas je to do kraja potolklo!

Odkrijem novo upanje

Ko so v državo začele prihajati okupacijske čete Združenih držav, smo se počasi sprijaznili z dejstvom, da so pač oni zmagali. V Japonsko je vstopila demokracija in tako smo dobili novo ustavo, ki je jamčila svobodo veroizpovedi. Življenjske razmere pa so bile težke in primanjkovalo je hrane, zato mi je leta 1946 zaradi podhranjenosti umrl oče.

Nekako tedaj so v šoli, v katero sem hodil, začeli poučevati angleščino, na radiu NHK pa predvajati angleške govorne oddaje. Celih pet let sem vsak dan s priročnikom v rokah poslušal ta priljubljeni program. Začel sem sanjariti, da bom nekega dne odšel v Združene države. In ker sta me šintoistična in budistična vera razočarali, sem začel tudi razmišljati, da bom resnico o Bogu morda našel v kaki zahodni religiji.

V začetku aprila 1951 sem naletel na Grace Gregory, misijonarko pri Watch Tower Society. Stala je pred železniško postajo v Nagoji in ponujala angleški Stražni stolp ter brošuro o biblijski temi, v japonščini. Impresioniralo me je njeno ponižno opravljanje takšnega dela. Vzel sem obe publikaciji in takoj pristal na biblijski pouk. Obljubil sem ji, da bom zaradi tega že čez nekaj dni prišel k njej domov.

Ko sem nato na vlaku sédel in začel brati Stražni stolp, se mi je oko ustavilo na prvi besedi uvodnega članka, na besedi »Jehova«. Še nikoli nisem videl tega imena. Niti nisem pričakoval, da bo v malem angleško-japonskem slovarju, ki sem ga imel s seboj, pa je bilo! »Jehova [. . .], Bog Biblije.« Tako sem začel odkrivati Boga pravega krščanstva!

Že ko sem prvič prišel v misijonarski dom, sem izvedel, da bo o Bibliji čez nekaj tednov predaval Nathan H. Knorr, tedanji predsednik Watch Tower Bible and Tract Society. S tajnikom Miltonom Henschlom sta obiskala Japonsko in tako prišla v Nagojo. Čeprav sem Biblijo slabo poznal, sem na predavanju, pa tudi v družbi misijonarjev in drugih navzočih, neizmerno užival.

V kakih dveh mesecih, kar sva z Grace preučevala Biblijo, sem spoznal osnovne resnice o Jehovu, Jezusu Kristusu, odkupnini, Satanu Hudiču, harmagedonu in rajski zemlji. Dobra novica o Kraljestvu je bila natanko tisto, kar sem iskal. Ko sem začel preučevati, sem tudi začel hoditi na občinske shode. Na teh shodih sem prav užival v prijateljskem ozračju, saj so se misijonarji brez zadržkov pomešali med nas Japonce in z nami vred sedeli na tatamijih (rogoznicah).

Prvi okrajni zbor na Japonskem smo imeli oktobra 1951., v javni dvorani Nakanošima v Osaki. Tedaj je bilo v celi državi manj kot 300 Prič, vendar jih je na zbor prišlo okoli 300, od tega skoraj 50 misijonarjev. Celo sodeloval sem pri delčku programa. Tam videno in slišano me je tako impresioniralo, da sem se v srcu odločil do konca življenja služiti Jehovu. Naslednji dan sem se krstil v mlačni vodi v bližnjem javnem kopališču.

Veselje v pionirski službi

Želel sem biti pionir, kakor se imenuje polnočasni strežnik Jehovovih prič, vedel pa sem tudi, da moram pomagati preživljati družino. Ko sem zbral dovolj poguma in svojemu šefu povedal, kaj si želim, me je ta presenetil: »Rad ti bom pomagal, če te bo to osrečilo.« Delal sem le dva dni na teden, pa sem vseeno lahko materi prispeval denar za gospodinjstvo. V resnici sem se počutil kot ptiček, ki so ga spustili iz kletke.

Ker so se razmere še izboljševale, sem 1. avgusta 1954 začel pionirati, in sicer zadaj za železniško postajo v Nagoji, kakih pet minut hoje od tam, kjer sem prvič srečal Grace. Čez nekaj mesecev pa sem dobil nalogo, službo posebnega pionirja v Beppu, v mestu na otoku Kiušu, ki leži na zahodu. Za partnerja so mi določili Tsutoma Miura.a Tedaj na celem otoku še ni bilo nobene občine Jehovovih prič, danes pa jih je več sto, ki skupaj tvorijo 22 okrajev!

Okus po novem svetu

Aprila 1956 je brat Knorr spet prišel na obisk in tedaj mi je rekel, naj na glas preberem nekaj odstavkov iz angleškega Stražnega stolpa. Nič ni povedal zakaj, že čez nekaj mesecev pa sem dobil pismo, s katerim so me povabili v 29. razred misijonarske šole Gilead. Novembra istega leta sem se torej odpravil na vznemirljivo potovanje v Združene države in tako so se mi uresničile dolgoletne sanje. Nekaj mesecev sem živel in delal z veliko brooklynsko betelsko družino in to je mojo vero v Jehovovo vidno organizacijo še utrdilo.

Februarja 1957 nas je, tri študente, brat Knorr odpeljal v šolo Gilead, ki je bila v South Lansingu na severnem obrobju države New York. V naslednjih petih mesecih sem se izobraževal iz Jehovove besede in skupaj s sošolci živel v prekrasni sredini; tako sem okusil raj na zemlji. Od 103, kolikor nas je bilo v šoli, so nas deset dodelili na Japonsko.

Cenim svojo dodelitev

Ko sem se oktobra 1957 vrnil na Japonsko, je bilo tu kakih 860 Prič. Dodelili so me za potujočo službo okrajnega nadzornika, toda v ta namen sem se najprej nekaj dni usposabljal pri Adrianu Thompsonu v Nagoji. Moj okraj je segal od Šimizuja blizu Fudžijame do otoka Šikoko in zajemal velika mesta, kot denimo Kioto, Osaka, Kobe ter Hirošimo.

Leta 1961 so me imenovali za območnega nadzornika. Tako sem potoval od Hokaida, zasneženega otoka na severu, do subtropskega otoka Okinava ter celo do otokov Išigaki v bližini Tajvana, to pa je razdalja kakih 3000 kilometrov.

Nato pa so me leta 1963 povabili na desetmesečni tečaj šole Gilead v brooklynskem Betelu. Na tem tečaju je brat Knorr naglasil, kako pomembno je imeti pravi odnos do delovne zadolžitve, ki jo dobiš. Rekel je, da je čiščenje toaletnih prostorov ravno tako pomembno kot delo v pisarni. Če ti prostori niso čisti, to prizadene vso betelsko družino in njeno delo, je dejal. Kasneje je k mojemu delu v japonskem Betelu spadalo čiščenje toaletnih prostorov, zato tega nasveta nisem pozabil.

Ko sem torej prišel nazaj, so mi spet dodelili potujočo službo. Čez nekaj let, 1966., sem se poročil z Džunko Ivasaki, posebno pionirko iz Matsue. Lloyd Barry, ki je tedaj bil nadzornik japonske podružnice, je imel poročni govor, ki nama je segel v srce. Po poroki se mi je Džunko pridružila v potujoči službi.

Drugo nalogo sva dobila leta 1968, ko so me poklicali v japonsko podružnico v Tokiu, kjer naj bi prevajal. Ker v Betelu ni bilo dovolj prostora, sem se vozil iz Sumida Kuja (tokijska četrt), Džunko pa je bila posebna pionirka v tamkajšnji občini. Tedaj smo že potrebovali večjo podružnico. Zato so leta 1970 kupili posest v Numazuju, blizu Fudžijame. Tam so postavili trinadstropno tovarno in stanovanjsko zgradbo. Še pred začetkom gradnje pa smo v hišah, ki so že stale na posesti, imeli Kraljestveno strežbeno šolo za šolanje občinskih starešin. Imel sem prednost, da sem v njej poučeval, Džunko pa je za učence pripravljala hrano. Navdušujoče je bilo videti, kako smo sto in sto krščanskih mož usmerjeno usposabljali za strežbo.

Nekega popoldneva pa so mi z brzojavko sporočili, da so mojo mamo odpeljali v bolnišnico in da se ji življenje izteka. S hitrim vlakom sem se odpeljal v Nagojo in pohitel v bolnišnico. Bila je v nezavesti, vendar sem ponoči ostal pri njej, zgodaj zjutraj pa je umrla. Ko sem se vračal v Numazu in razmišljal o tem, kako hude čase je preživljala in da me je imela rada, kar nisem mogel zadrževati solz. Če je taka Jehovova volja, jo bom spet videl, ko bo vstala od mrtvih.

Betelska družina je hitro prerasla zmogljivosti v Numazuju. Zato so v Ebinu kupili 7 hektarov zemljišča in 1978. leta smo začeli graditi novi podružnični kompleks. Danes je ves razpoložljiv prostor pozidan, tam stoji tovarna in stanovanjske zgradbe, pa tudi zborovalna dvorana z več kot 2800 sedišči. Nazadnje, to je v začetku tega leta, smo dokončali še dve stavbi, 13-nadstropno za stanovanja in 5-nadstropno za tehnične službe in parkirišče. Betelska družina šteje sedaj približno 530 članov, seveda pa bodo večje zmogljivosti dovolile nastanitev kakih 900 ljudi.

Veliko razlogov za radost

Z veseljem opazujem, kako se spolnjuje biblijska prerokba, v resnici sem videl, da ‚iz šibkega raste mogočen narod‘. (Izaija 60:22) Spomnim se, kaj sva se leta 1951 pogovarjala z mojim starejšim bratom. Vprašal me je: »Koliko prič je tu na Japonskem?«

»Kakih 260,« sem odvrnil.

»Oo, toliko?« je vprašal s podcenjevalnim tonom.

Spominjam se tudi, kaj sem si mislil: ‚Čas bo pokazal, koliko ljudi bo v tej šinto-budistični deželi Jehova pritegnil k svojemu čaščenju‘. In Jehova je odgovoril! Danes na Japonskem ni več niti enega nedodeljenega področja za oznanjevanje, število pravih častilcev se je povzpelo na prek 222.000, zbrani pa so v 3800 občinah!

Že 44 let sem zelo srečen, toliko sem namreč v polnočasni službi, od tega 32 let z mojo ljubečo ženo. Petindvajset let že delam v Betelu v prevajalskem oddelku. Od septembra 1979 pa sem tudi član podružničnega odbora Jehovovih prič na Japonskem.

Prednost in blagoslov je, če imaš že majhno možnost sodelovati pri pomaganju iskrenim in miroljubnim ljudem, da začno častiti Jehova. Veliko jih je naredilo enako kot jaz; namesto, da bi bili vdani cesarju, častijo edinega pravega Boga, Jehova. Iskreno si želim še večim pomagati, da bi se postavili na Jehovovo zmagovito stran in tako dobili večno življenje v mirnem novem svetu. (Razodetje 22:17)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 29]

Na čaščenje cesarja osredinjena šolska vzgoja

[Vir slike]

The Mainichi Newspapers

[Slika na strani 29]

Z bratom Franzom v New Yorku

[Slika na strani 29]

S soprogo Džunko

[Slika na strani 31]

Pri delu v prevajalskem oddelku