Nisva bila neodločna
Pripoveduje Leon Pettitt
»KDOR pazi na veter, ne bo sejal, in kdor gleda na oblake, ne bo žel« (Prop. 11:4). Te besede so nama z Dafno pomagale, da sva kot Jehovina služabnika stopila v polnočasno pionirsko službo, obiskovala šolo Gilead, odšla nato kot misijonarja v tujo deželo in končno v njej ostala — celo zatem, ko sva dobila otroke. V Angliji sem prekinil učno dobo po dveh letih, da bi postal oznanjevalec-pionir in se posvetil izključno oznanjevanju Božjega Kraljestva. Iz enakega razloga je moja žena prekinila študij, ki bi trajal še dve leti. Takrat se še nisva poznala. Leta 1951 sem končal biblijsko šolo Gilead v New Yorku in nato odšel na Japonsko. Dafna je prišla štiri leta pozneje in poleti leta 1957 sva se poročila. Do leta 1968 nisva imela otrok. Sedaj hodi starejši od obeh dečkov v japonsko šolo.
Dokler sva lahko še večji del najinega časa posvetila misijonarski službi, sva bila Združenju Stražnega stolpa na razpolago in sva šla tja, kjer je bila potreba. Sprejela sva vsako dodelitev in sva bila vedno bogato blagoslovljena.
NA HLADNEM SEVERU JAPONSKE
Prvo področje, kamor sva bila poslana po poroki skupaj s še štirimi misijonarji, da bi pričeli z delom, je bil Hokaido. Bila sva vajena mrzlih zim, toda temperatura, ki je bila stalno pod ničlo, močni snežni viharji in veliko snega prvo zimo, je bilo za naju nekaj novega. Kmalu pa sva ugotovila, da nama je dolga zima, ko imajo ljudje razmeroma malo dela, omogočila vpeljati veliko biblijskih študijev na domu. Spomladi je bilo nekaj tistih, s katerimi sva preučevala, že pripravljenih sodelovati z nama v oznanjevanju biblijske vesti od hiše do hiše.
Pričel sem preučevati z visokošolcem, ki je želel postati učitelj in se zaposliti v kakšnem oddaljenem kraju, kamor običajno učitelji niso hoteli. Ravno šest mesecev pred zaključkom njegovega šolanja sem pričel z njim preučevati vsak dan. Že po kratkem času je sprejel resnico in sklenil, da se posveti izključno biblijski dejavnosti, namesto da bi postal učitelj. Kakor midva, tudi on ni omahoval. Čistil je sneg, obrezoval drevesa, opravljal hišniška opravila in jemal raznovrstne zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, da si je zaslužil za življenje, preden je bil povabljen v posebno pionirsko službo. Danes ima tudi on družino in zvesto služi kot starešina v eni od 866 skupščin Jehovinih prič na Japonskem.
Sedaj je že devetnajst let, odkar sva šla na Hokkaido, da bi v Sapporu ustanovila prvo skupščino. V tem severnem področju je sedaj 75 skupščin. Pozneje sva dobila nalogo, da obiščeva pokrajino japonskih skupščin na jugu. Po treh letih na severu se nama je zdela zima v Tokiu kakor pomlad.
USPEŠEN OBISK
Ko sva nekoč sodelovala z neko skupščino v Tokiu, je moja žena približno dve minuti pred dvanajsto uro govorila v mali restavraciji. Bila je presenečena, ko se je močno zaposleni lastnik po kratkem pojasnilu naročil na Stražni stolp. Ko je izvedela, da ima vsako popoldne odmor, ga je še isti teden obiskala z Jehovino pričo-domačinom in se dogovorila za študij. Ta mož je odkritosrčno želel nekaj narediti v korist bližnjih, kar je tudi storil zatem, ko je spoznal resnico. Še isti teden je prišel v svoji beli delovni obleki na sestanek. Vsakokrat, ko sva po štirih mesecih to skupščino ponovno obiskala, je pokazoval določen napredek. Ob nekem takem obisku sva tudi lahko v njegovi hiši prenočila. Sedaj pa z ženo že dolga leta služita Jehovi Bogu kot polnočasna oznanjevalca. Na velikih kongresih ga še vedno vidiva v njegovi beli delovni obleki, ker kot nadzornik za organizacijo prehrane nadzoruje pripravo obrokov v kafeteriji, kjer se postreže desettisočim obiskovalcem kongresa. Njegova žena in otroci so srečni, da takrat, ko je moja žena z njim prvič govorila, ni bil neodločen.
Pozneje sva prišla v okrožno službo, kar je pomenilo, da sem vsakih štirinajst dni organiziral velik kongres Jehovinih prič in bil na njem tudi govornik. Takrat sva že precej tekoče govorila japonsko. K najinemu okrožju ni pripadala samo polovica Japonske, temveč tudi Okinawa.
SLUŽBA NA OKINAWI
Na Okinawi je bilo veliko udobneje. Marsikje sva sedela na rogoznici, ki nama jo je ponudil gostoljubni stanovalec, še preden sva lahko povedala namen najinega obiska, postrežena z zelenim čajem in rjavimi koščki sladkorja. Prisrčna gostoljubnost prebivalcev Okinawe in ljubezen naših bratov so najini najlepši spomini.
Preden je Okinawa spet postala Japonska je naša sestra po veri skoraj izgubila službo učiteljice zaradi vprašanja pozdravljanja zastave. Več otrok v njeni šoli, ki so z njo preučevali Biblijo, se je namreč vestno branilo pozdraviti japonsko deželno zastavo. Njen mož, visokošolski učitelj, takrat še neveren, je pri šolskem vodstvu zanjo uspešno posredoval in na osnovi temeljitih raziskav, ki jih je moral narediti, je postal še sam Jehovina priča. Bilo je navdušujoče, hoditi z njim od hiše do hiše. Pozneje je postal starešina in pobudnik za gradnjo lepe kraljevske dvorane v Kozi.
JAPONSKI KONGRESI POKAZUJEJO NAPREDEK
Na kongresih lahko vidimo rast in čutimo duh med Božjim ljudstvom. Na začetku, ko je bilo na deželnih kongresih le nekaj sto prisotnih, ko smo še spali na posteljah, ki so za inozemce z dolgimi nogami prekratke, in ko smo za zajtrk jedli mrzel riž, prelit s surovim jajcem, si ne bi nikoli mislili, da se bo Jehovino delo na Japonskem toliko razširilo. Kongresi so brez dvoma prispevali k takšnemu razširjenju.
Med obiskovalci Kongresa je vedno veliko nevernih zakonskih mož. Večkrat so presenečeni, ko vidijo mnogo zaposlenih mož — kakor so oni — s svojimi družinami med obiskovalci. Japonci so na splošno zelo vestni delavci. Zahteve delodajalca postavljajo pred družinske zadeve in osebne interese. Mnogi mislijo, da morajo zatem, ko preučujejo Biblijo, obiskujejo sestanke, prekinejo z igrami na srečo, prenehajo kaditi in naredijo še druge spremembe — končno zapustiti tudi svoje delovno mesto. Na kongresih pa spoznajo može, ki so takšne spremembe naredili, ne da bi zapustili službo.
Nekoč sem slišal, kako je nek nevernik vprašal japonsko pričo: »Kaj pa bi naredili, če bi vas prosili, da zastopate podjetje pri nekem budističnem pogrebu?« Brat mu je pojasnil, da se je to že zgodilo. Da pa ne bi sorodnike umrlega spravil v neprijeten položaj, ker se ne bi udeležil ceremonij, ni šel na pogreb, temveč je na predvečer pogreba obiskal družino in izročil vizitko in darilo podjetja ter pojasnil, da ne more prisostvovati naslednjega dne pogrebu. V stikih s pričami spoznavajo neverni, da se lahko sledi biblijskim načelom, ne da bi morali na vsak način menjati zaposlitev.
BLAGOSLOVLJENO DELO PRED KONGRESOM
Med pripravljalnimi deli za kongres v nekem mestu je prosila Jehovina priča svojega nevernega moža, naj nese kosilo tistim, ki so delali v kongresni pisarni. Pri tem so se bližnje skupščine menjavale. Moža so povabili, da je prisedel, in pri tem je kmalu pozorno poslušal razgovor. Pogovarjali so se, kako bi klopem, ki jih je treba pripraviti za desettisoč ljudi, pritrdili noge. Nekdo je predlagal, da bi uporabili cevi. Nato je mož te sestre pojasnil, da on prodaja take cevi in je pripravljen jih v ta namen nekaj darovati. To slučajno srečanje je rešilo problem kongresnih delavcev in bilo istočasno preobrat v življenju tega moža. Danes je tudi on Jehovina priča.
V zvezi s tem istim mednarodnim kongresom je pisala neka pionirka direktorju največjega elektro-koncerna v Osaki ter mu razložila problem, ki je nastal, ker so se mestne šolske oblasti branile posoditi stole religiozni organizaciji. Direktor je pooblastil enega svojih uslužbencev, naj preišče zadevo. Rezultat je bil, da so kongresu posodili več tisoč stolov brezplačno. Direktor je to pismo dobil en dan prej, preden je odšel v pokoj.
Zatem smo se vprašali, če niso morda angeli v zvezi s tem kongresom naredili za nas več, kakor mislimo.
Tako so na primer nekoč Jehovine priče trdo delale, da bi očistile področje Expo 70 v Osaki za deželni kongres, ko je prišla vest, da je za večer pred našim kongresom predviden festival pop glasbe. Imeli smo občutek, da se satan že smeji ob misli, da bo področje spet povsem onesnaženo. Tedaj pa je bilo po radiu dano obvestilo pred viharjem. Tajfun se je bližal neposredno Osaki. Ravno takrat naj bi bil nad razstaviščnim področjem, ko bi bil festival na višku. Prireditev je bila na hitro odpovedana. In tajfun? Nenadoma je spremenil smer in ostal zunaj na Pacifiku.
NAŠE DRUŽINSKO ŽIVLJENJE NA JAPONSKEM
Sedaj pa nazaj k našim osebnim problemom. Za naju je bila velika sprememba, naseliti se in vzgajati otroke. Jaz nisem imel nobenega poklica, in žena se je bala, roditi prvega otroka na Japonskem. Neki brat v Angliji mi je prijazno ponudil delovno mesto, če bi se vrnili. Kaj naj narediva? Neki kanadski brat, ki je bil poročen z Japonko, je poučeval angleščino in šlo mu je zelo dobro. Morda bi še jaz zmogel kaj takega. Tisti čas je bil Dafnin mlajši brat s svojo družino v Ugandi, da bi služil, kjer je potrebna pomoč. To bi tudi midva lahko naredila, s tem da bi ostala, kjer sva bila. Sklenila sva poizkusiti.
Družba Stražnega stolpa nama je predlagala, da pomagava v eni od skupščin Nagoye. Bratje so bili zelo prijazni in so nama pomagali pri selitvi. Z mnogimi podarjenimi rečmi — med drugim rabljenim pohištvom in eno novo žimnico — sva se vselila v malo dvosobno hišico, ki sva jo najela od tamkajšnje pionirke. Ker v začetku nisva imela niti noža in vilic, je radodarnost in prisrčna ljubezen naših japonskih bratov in sester naredila na naju globok vtis.
Ko sva morala sama vzgajati otroke sva pričela razumeti probleme bratov domačinov in njihovih otrok. V večini japonskih družin se daje mnogo na izobrazbo. Naši sosedje niso mogli razumeti, zakaj najini otroci ne hodijo v otroški vrtec, ker so smatrali to za začetek akademske poti. Čutila sva rahel pritisk, da bi naju navedli, da se jim prilagodiva. To zanimanje sosedov za naše privatno življenje je bilo moji ženi večkrat prilika za pričevanje.
Vedno je pojasnila, kako se naši otroci na sestankih učijo biti skupaj s skupino ljudi in dve uri tiho sedeti, kako dvignejo roko, da odgovorijo na vprašanje (v naši skupščini morajo pri tem razločno govoriti v mikrofon), in kako se učijo, skupaj z drugimi peti pesmi iz pesmaric, kjer so teksti tiskani v japonski fonetični zlogovni pisavi, ki se jo otroci običajno ne učijo pred prvim šolskim letom. Otroci, ki so v kraljevski dvorani deležni tega naprednega šolanja povsem brezplačno, so razen tega obvarovani pred učenjem slabih stvari, ki bi se jih lahko naučili od nekaterih otrok v vrtcu. Mlada mati treh otrok, ki je dobila takšno priložnostno pričevanje na otroškem igrišču nasproti naše hiše, sedaj obiskuje sestanke. Neka druga soseda je že naša sestra v veri in že sama vodi študije.
PROBLEMI V JAPONSKI ŠOLI
Pozneje sva sklenila, da pošljeva Ivana, najinega fanta, v japonsko osnovno šolo, kjer bo dobil dobro izobrazbo in se bo predvsem japonščine temeljilo naučil. Šolski tovariši ga sedaj imajo za sebi enakega, čeprav so bile njegove modre oči in svetli lasje zanje v začetku nekaj čisto novega, in njegova učiteljica se je sprijaznila s tem, da mu njegova biblijsko šolana vest nekaterih stvari ne dovoljuje.
Prvi problem, s katerim se je soočil, je bilo kitovo meso, ki so ga dajali otrokom opoldne in ga ni jedel, ker običajno ni po predpisih izkrvavljeno (Dej. 15:28, 29). Potem je prišel praznik dečkov, peti dan petega meseca. Na ta dan je navada, da družine s sinovi postavijo poleg svoje hiše visok drog, na vrhu pa pritrde kos bombaža ali plastike v obliki krapa. Otroci delajo v šolah papirnate krape, ki jih nato pritrjene na palici nosijo s seboj domov. Ivan je rekel, da noče narediti krapa. Nato so njegovo mamo poklicali v šolo, da se zadeva pojasni.
Učitelji so priznali, da temelji ta praznik na očiščevalnih običajih šintoizma, trdili so pa, da danes nima več religioznega pomena. Rekli so, da krap, znan po svoji sposobnosti preskakovanja slapov, predstavlja samo simbol želje staršev, da tudi njihovi sinovi zrasejo v močne može. Niso hoteli priznati, da je to praznoverje. Končno pa so dovolili, da je lahko Ivan ta čas porabil za risanje in izrezovanje drugih stvari.
Ko se je bližal božič, je doživela učiteljica nadaljnje presenečenje. Božično praznovanje je postalo prav tako trden sestavni del običajev japonskih budistov kakor praznovanje rojstnega dne, Valentinov dan, velikonočni zajec in drugi zahodni običaji, s katerimi se lahko dobro zasluži. Ko so otroci v Ivanovem razredu dobili nalogo, da rišejo sliko za božič, je prosil on kot edini krščanski deček, če sme risati kaj drugega. Lahko bi pojasnil, zakaj božič nima nič skupnega s Kristusom, toda učiteljica tega od njega ni zahtevala.
Opazila je, da Ivan ne poje japonske narodne himne, toda mislila je, da to zato, ker je inozemec. Pozneje je izvedela, da tudi britanske himne ne poje. To je dalo moji ženi priložnost, da je govorila o nevtralnosti in enotnosti krščanskih Jehovinih prič po vsem svetu. Ko bo postal Ivan starejši, bodo prišli nanj drugačni problemi, na primer učenje juda, sabljanja ali druge vaje za bojevanje, ki jih poučujejo pod pretvezo, da služijo za telesno spretnost. Prepričani smo, da bo tudi v tem pogledu pravilno odločal, kakor je to že storil ob drugih priložnostih.
Verujeva, da mu je pri tem veliko pomagala knjiga Poslušati velikega Učitelja. V tej knjigi je uporabljena zelo praktična metoda učenja temeljnih načel in uporaba le teh pri reševanju problemov, s katerimi se otroci srečujejo. Jehovini organizaciji sva bila zelo hvaležna za to času primerno pomožno sredstvo.
ŽIVLJENJE, VREDNO TRUDA
Dafne se je morala vedno boriti z domotožjem. Ve, da lahko tukaj narediva veliko dobrega, toda zanjo je bil to vedno boj. Zatem, ko sva dolga leta iskala rešitev problema, izgleda, da sva ga končno našla. Dafna se je odločila, da se, razen razveseljivega dela, s katerim pomaga dragim spoznavati biblijske resnice, vsak teden eno dopoldne posveti japonskemu slikarstvu. Ta redna sprememba in možnost, da se vsaj malo časa ukvarja z nečim, kar jo zelo veseli, ji je pomagala pri reševanju tega problema.
Kot starešina ene od štirinajstih skupščin v Nagoyi, kot nadzornik okrožnih kongresov in kot hranitelj moram opravljati množico zadovoljujočih nalog. Veselim se biblijskih študijev, ki jih lahko vodim z nevernimi soprogi, katerih probleme zdaj veliko bolje razumem, odkar sem tudi jaz zaposlen v trgovskem svetu in delam z različnimi ljudmi. Srečna sva, da sva uporabila vsako novo priložnost, da prinašava Jehovi sveto službo in da sva vedno poizkušala iz tega narediti najboljše. Tudi drugim govoriva: »Ne bodite neodločni!«, ker kdo ve, kakšne blagoslove bo prinesel jutrišnji dan?