,Jehova, Bog, poln usmiljenja in milostljiv‘

»GOSPOD, GOSPOD, Bog [. . .], poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici.« (2. MOJZESOVA 34:6)

1. a) Kako Biblija tolaži vse, ki so videli, da so se njihovi dragi odvrnili od čistega čaščenja? b) Kako Jehova gleda na zablodele?

»HČI mi je dejala, da noče več pripadati krščanski občini,« je rekel neki krščanski oče. »Po tem me je dneve, tedne in še mesece mučila bolečina. Bilo je hujše od smrti.« Res je žalostno, ko vidimo, da kdo od naših dragih zaide s poti čistega čaščenja. Ali vas je doletelo kaj takega? Če je, bo za vas tolažilno vedeti, da Jehova sočustvuje z vami. (2. Mojzesova 3:7; Izaija 63:9) Kako pa gleda na tiste, ki so zablodeli? Biblija kaže, da jih Jehova usmiljeno vabi, naj si ponovno pridobijo njegovo naklonjenost. V Malahijevih dneh je uporne Jude rotil: »Vrnite se k meni, in obrnem se k vam.« (Malahija 3:⁠7)

2. Kako Biblija pokaže, da je usmiljenje bistveni del Jehovove osebnosti?

² Božje usmiljenje je bilo Mojzesu osvetljeno na Sinaju. Tam se je Jehova razodel kot »Bog [. . .], poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«. (2. Mojzesova 34:6) S to objavo je bilo poudarjeno, da je usmiljenje bistveni del Jehovove osebnosti. Želi, »da vsi pridejo do izpokorjenja«, je zapisal krščanski apostol Peter. (2. Petrov 3:9) Seveda pa Božje usmiljenje ni neomejeno. »Krivega nikakor ne šteje za nedolžnega,« je bilo rečeno Mojzesu. (2. Mojzesova 34:7; 2. Petrov 2:9) Vseeno pa je ,Bog ljubezen‘ in to lastnost močno odraža z usmiljenjem. (1. Janezov 4:8; Jakob 3:17) Jehova ,ne drži jeze vekomaj‘ in ,veseli se milosti‘. (Miha 7:18, 19)

3. Kako se je Jezusov pogled na usmiljenje povsem razlikoval od pogleda pismarjev in farizejev?

³ Jezus je popolnoma odseval svojega nebeškega Očeta. (Janez 5:19) Z grešniki je bil usmiljen, kar pa ni pomenilo, da je spregledal njihove grehe. Ne, z usmiljenim ravnanjem je izražal ista nežna občutja, ki jih je kazal do telesno bolnih. (Primerjaj Marko 1:40, 41.) Da, Jezus je usmiljenje uvrstil med ,važnejše‘ stvari v Božji postavi. (Matevž 23:23) Pomislimo sedaj na pismarje in farizeje. Ti so nasprotno od Jezusa usmiljenje v svojih legalističnih predstavah o pravičnosti navadno povsem izločili. Ko so videli, kako Jezus ravna z grešniki, so se pritoževali: »Ta sprejema grešnike in ž njimi jé.« (Lukež 15:1, 2) Jezus je tem tožnikom odgovoril s tremi ponazoritvami in v vsaki je poudaril Božje usmiljenje.

4. Kateri dve ponazorili je povedal Jezus in kaj je z vsako pokazal?

⁴ Jezus je najprej pripovedoval o možu, ki je za to, da bi našel eno izgubljeno ovco, zapustil drugih 99 ovc. Kaj je s tem pokazal? »Radost [bo] v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.« Zatem je Jezus pripovedoval o ženi, ki je iskala srebrnik in ko ga je našla, se je veselila. In kako je to naobrnil? »Radost [nastane] pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.« Tretjo ponazorilo je povedal kot priliko.a Mnogi menijo, da je to najsijajnejša kratka zgodba, kar jih je kdaj kdo povedal. Po tem, ko bomo o tej priliki pazljivo razmislili, bomo laže cenili in posnemali Božje usmiljenje. (Lukež 15:3–10)

Uporni sin odide z doma

5., 6. Kako je mlajši sin iz Jezusovega tretjega ponazorila pokazal osupljivo pomanjkanje cenjenja?

⁵ »Neki človek je imel dva sina. In mlajši reče Očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje. In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno.« (Lukež 15:11–13)b

⁶ Ta mlajši sin je pokazal prav osupljivo pomanjkanje cenjenja. Najprej je zahteval svojo dediščino, zatem pa jo je zapravil s ,samopašnim življenjem‘. Ta izraz je prevod grške besede, ki pomeni ,razuzdano življenje‘. Neki učenjak pravi, da ta beseda »izraža največjo možno opustitev značaja«. Mladeniča iz Jezusove prilike pogosto upravičeno imenujejo tudi zapravljivi, torej z besedo, ki opisuje brezbrižno potratnega in razsipnega človeka.

7. Kdo danes spominja na zapravljivega sina in zakaj si mnogi od njih želijo biti neodvisni v ,daljni deželi‘?

⁷ Ali je danes kaj takih ljudi, ki spominjajo na zapravljivega sina? Da, je. Žal jih nekaj, sorazmerno majhno število, zapusti varen »dom« našega nebeškega Očeta Jehova. (1. Timoteju 3:15) Nekateri od njih menijo, da je okolje Božje družine preveč omejevalno, Jehovovo budno oko pa jim je bolj ovira kot zaščita. (Primerjaj Psalm 32:8.) Razmislimo o kristjanki, ki je bila vzgojena po biblijskih načelih, pozneje pa se je zapletla v zlorabo alkohola in mamil. Ko se spominja tistega temačnega obdobja svojega življenja, pravi: »Hotela sem dokazati, da lahko sama živim boljše. Hotela sem početi, kar sem želela, in nisem marala, da bi mi kdo govoril, naj tega ne počnem.« Kakor zapravljivi sin je tudi ta mladenka hotela biti neodvisna. Zaradi nesvetopisemskega ravnanja so jo na žalost morali izključiti iz krščanske občine. (1. Korinčanom 5:11–13)

8. a) Kako se lahko pomaga tistim, ki želijo živeti v nasprotju z Božjimi merili? b) Zakaj naj bi trezno upoštevali odločitev nekoga glede čaščenja?

⁸ Če sovernik pokaže, da hoče živeti v nasprotju z Božjimi merili, je to zares boleče. (Filipljanom 3:18) Ko se to zgodi, si starešine in drugi duhovno usposobljeni prizadevajo, da bi takšnega, ki je zablodel, usmerili na pravo pot. (Galatom 6:1) Vendar pa nikogar ne silijo, naj sprejme jarem krščanskega učenca. (Matevž 11:28–30; 16:24) Tudi mladi se morajo, ko so dovolj stari, glede čaščenja odločiti sami. Navsezadnje ima vsakdo od nas svobodno voljo in bo zase odgovarjal Bogu. (Rimljanom 14:12) Seveda bomo ,to, kar sejemo, tudi želi‘. To pa je nekaj, kar se je kmalu naučil tudi zapravljivi sin iz Jezusove prilike. (Galatom 6:7, 8)

Obupan v daljni deželi

9., 10. a) Kako so se spremenile okoliščine zapravljivega sina in kako se je odzval na to? b) Ponazorite, v kakšnem žalostnem položaju se podobno kot zapravljivi sin danes znajdejo nekateri, ki zapustijo pravo čaščenje.

⁹ »In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati. In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal.« (Lukež 15:14–16)

¹⁰ Zapravljivi sin je obubožal, vseeno pa še ni razmišljal o tem, da bi se vrnil domov. Namesto tega je srečal nekega meščana in se zaposlil pri njem kot svinjski pastir. Takšna zaposlitev je bila za Juda verjetno nesprejemljiva, saj je mojzesovska postava določala, da so svinje nečiste živali. (3. Mojzesova 11:7, 8) Vendar če se je v zapravljivem sinu oglasila vest, jo je moral potlačiti. Navsezadnje ni mogel pričakovati, da bi delodajalca, ki je bil prebivalec tistega mesta, skrbelo, kako se počuti popolnoma obubožan tujec. V podobnem žalostnem položaju, v kakršnem je bil zapravljivi sin, se danes znajdejo mnogi, ki zapustijo ravno pot čistega čaščenja. Pogosto začnejo delati tisto, kar jim je bilo prej ponižujoče. Neki mladenič, na primer, se je pri sedemnajstih letih uprl krščanski vzgoji. »Z nemoralo in zlorabljanjem drog sem izničil mnoga leta biblijskega pouka,« priznava. Ta mladenič se je zaradi oboroženega ropa in umora kmalu znašel v zaporu. Pozneje je resda duhovno okreval, toda kakšno ceno je moral plačati za »začasen užitek od greha«! (Primerjaj Hebrejcem 11:24–26.)

11. Kako se je poslabšal že tako mučen položaj zapravljivega sina in kako so danes nekateri ugotovili, da so vabljive stvari tega sveta ,prazna prevara‘?

¹¹ Mučen položaj zapravljivega sina je še poslabšalo dejstvo, da ,mu ni nihče [nič] dal‘. Kje so bili novi prijatelji? Sedaj, ko ni imel več denarja, jim je bil kakor ,sovražnik‘. (Pregovori 14:20) Podobno danes mnogi, ki zablodijo stran od vere, ugotovijo, da so vabljive stvari in pogledi tega sveta samo ,prazna prevara‘. (Kološanom 2:8) »Ko sem bila brez Jehovovega vodstva, sem trpela mnogo bolečin,« pravi mlada žena, ki je za nekaj časa zapustila Božjo organizacijo. »Skušala sem se zliti s svetom, toda v resnici nisem bila kakor drugi, zato so me zavrnili. Počutila sem se kakor izgubljeni otrok, ki potrebuje očetovo vodstvo. Takrat sem spoznala, da potrebujem Jehova. In odtlej si nisem nikoli več želela živeti neodvisno od njega.« Podobno je spoznal tudi zapravljivi sin iz Jezusove ponazoritve.

Zapravljivi sin se spametuje

12., 13. Kaj nekaterim danes pomaga, da se spametujejo? (Glej okvir.)

¹² »Ko pa pride sam v se [se spametuje, NW], reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem! Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj! nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih. In vstane in gre k očetu svojemu.« (Lukež 15:17–20)

¹³ Zapravljivi sin ,se je spametoval‘. Pred tem se je nekaj časa, kakor da bi živel v sanjskem svetu, prepuščal uživaštvu. Sedaj pa se je pričel jasno zavedati, v kakšnem duhovnem stanju pravzaprav je. Za tega mladeniča je torej kljub padcu še vedno obstajalo upanje. Pri njem je bilo mogoče najti nekaj dobrega. (Pregovori 24:16; primerjaj 2. letopisov 19:2, 3.) Kako pa je s tistimi, ki zapustijo Božjo občino danes? Ali bi bilo razumno sklepati, da za nobenega izmed njih ni več upanja, saj z uporništvom tako ali drugače dokazujejo, da so grešili proti Božjemu svetemu duhu? (Matevž 12:31, 32) Ni nujno. Nekaterim je takšno kljubovalno življenje mučno in sčasoma se mnogi spametujejo. »Nikoli, niti en sam dan, nisem pozabila Jehova,« pravi sestra, ko se spominja časa, ki ga je preživela zunaj Božje organizacije. »Vedno sem molila, da bi mi nekoč nekako ponovno dovolil priti v resnico.« (Psalm 119:176)

14. Kaj je zapravljivi sin sklenil in kako je pri tem pokazal ponižnost?

¹⁴ Kaj torej lahko glede svojih razmer storijo tisti, ki so zablodili? Zapravljivi sin iz Jezusove prilike se je odločil odpotovati domov in prositi očeta, naj mu odpusti. »Naredi me kakor enega najemnikov [najetih mož, NW] svojih,« se je odločil reči. Najeti služabnik je bil dnevni delavec, odpuščen je bil lahko že po enem dnevu. Bil je nižji od sužnja, saj je bil ta v nekem smislu kakor družinski član. Zapravljivi sin torej ni nameraval prositi očeta, naj ga zopet sprejme za sina. Bil je pripravljen rade volje sprejeti najnižji položaj in očetu tako vsak dan dokazovati, da mu je spet zvestovdan. Vendar ga je čakalo presenečenje.

Topel sprejem

15.–17. a) Kako je ravnal oče, ko je zagledal svojega sina? b) Kaj nakazujejo obleka, prstan in sandali, ki jih je oče priskrbel sinu? c) Kaj kaže dejstvo, da je oče priredil gostijo?

¹⁵ »A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja. A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval. Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge; in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo: zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti.« (Lukež 15:20–24)

¹⁶ Vsak ljubeč oče ali mati bi hrepenel po tem, da mu otrok duhovno ozdravi. Zato si lahko kar predstavljamo, kako oče zapravljivega sina vsak dan hrepeneče gleda na pot pred hišo, in močno upa, da se bo sin vrnil. In sedaj ga res zagleda, stopajočega po poti proti njemu! Mladenič se je po videzu nedvomno spremenil. Toda oče ga kljub temu spozna, ko je »še daleč«. Oče vidi dlje od razcapane obleke in potrtega duha, on vidi svojega sina in ga že hiti pozdravit!

¹⁷ Ko je oče pritekel k sinu, mu je planil okoli vratu in ga nežno poljubil. Nato je sužnjem ukazal, naj sinu priskrbijo obleko, prstan in sandale. Ta obleka ni bila kakršna koli, temveč ,najlepša‘, morda bogato zvezena, kakršno so ponudili častnim gostom. Sužnji navadno niso imeli prstana niti sandalov, zato je oče jasno pokazal, da sina sprejema za polnopravnega člana družine. Naredil pa je še nekaj. Naročil je gostijo, s katero so praznovali sinovo vrnitev. Ta mož očitno ni odpustil sinu z zadržkom ali ker bi to zaradi vrnitve moral storiti; on mu je želel odpustiti. To ga je veselilo.

18., 19. a) Kaj se o Jehovu naučite iz prilike o zapravljivem sinu? b) Kako Jehova »čaka« na grešnikovo vrnitev, kot je to pokazal pri ravnanju z Judo in Jeruzalemom?

¹⁸ Kaj smo se iz prilike o zapravljivem sinu doslej naučili o Bogu, ki ga imamo prednost častiti? Najprej to, da je Jehova »poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«.​ (2. Mojzesova 34:6) Usmiljenje je resnično ena najpomembnejših Božjih lastnosti. Zanj je normalno, da je do tistih v stiski usmiljen. Iz Jezusove prilike pa tudi spoznamo, da Jehova ,rad prizanaša [odpušča, NW]‘. (Psalm 86:5) Tako rekoč pozorno gleda, da bi v srcu grešnih ljudi opazil kakršno koli spremembo, zaradi katere bi bil lahko usmiljen. (2. letopisov 12:12; 16:⁠9)

¹⁹ Razmislimo na primer o tem, kako je Bog ravnal z Izraelom. Jehova je navdihnil Izaija, da je Juda in Jeruzalem opisal kot ,bolnega od stopala do temena‘. Rekel pa je še: »Zato GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži.«​ (Izaija 1:5, 6; 30:18, SSP; 55:7; Ezekiel 33:11) Kakor oče iz Jezusove prilike tudi Jehova tako rekoč ,gleda na pot‘. Željno čaka, da se vrne kdo od tistih, ki so zapustili njegovo hišo. Ali ni to nekaj, kar bi pričakovali od ljubečega očeta? (Psalm 103:⁠13)

20., 21. a) K čemu danes mnoge spodbudi Božje usmiljenje? b) O čem bo govoril naslednji članek?

²⁰ Vsako leto Jehovovo usmiljenje mnoge spodbudi, da se spametujejo in vrnejo k čistemu čaščenju. Kako zelo s tem razveselijo svoje drage! Spomnimo se denimo krščanskega očeta, ki smo ga omenili na začetku. Njegova hčerka je na srečo duhovno okrevala in zdaj služi kot polnočasna strežnica. »V tej stari stvarnosti ne bi mogel biti srečnejši, kot sem,« pove. »Solze žalosti so se spremenile v solze veselja.« In nedvomno se tako veseli tudi Jehova! (Pregovori 27:⁠11)

²¹ Toda prilike o zapravljivem sinu še ni konec. Jezus je pripovedoval še naprej ter poudaril nasprotje med Jehovovim usmiljenjem in togim, obsojevalnim stališčem, razširjenim med pismarji in farizeji. O tem, kako je to storil in kaj to pomeni za nas, bo govoril naslednji članek.

[Podčrtni opombi]

Za ponovitev

◻ Kako se je Jezusovo stališče glede usmiljenja razlikovala od stališča farizejev?

◻ Kdo danes spominja na zapravljivega sina in kako?

◻ Kakšne okoliščine so zapravljivega sina navedle, da se je spametoval?

◻ Kako je oče izkazal usmiljenje svojemu zapravljivemu sinu?

[Okvir na strani 11]

SPAMETOVALI SO SE

Kaj je nekaterim, ki so bili nekoč izključeni iz krščanske občine, pomagalo, da so se spametovali? To nam nazorneje kažejo naslednje izjave:

»V srcu sem še vedno vedela, kje je resnica. Leta preučevanja Biblije in obiskovanja krščanskih shodov so se vame močno vtisnila. Kako bi se lahko še naprej obračala stran od Jehova? On me ni zapustil, jaz sem ga zapustila. Navsezadnje sem si priznala, kako hudo sem se motila in kako trmasta sem bila, medtem ko je bila Jehovova Beseda ves čas resnična: ,Žanješ tisto, kar seješ.‘« (C. W.)

»Ko je moja mala deklica pričela govoriti, mi je to seglo v srce, saj sem jo želela učiti o stvareh, kot so, kdo je Jehova in kako moliti k njemu. Nisem mogla spati, in tako sem se neko noč odpeljala v park in jokala. Jokala sem in prvič po dolgem času molila k Jehovu. Vedela sem le to, da ga v življenju spet potrebujem, in upala, da mi bo odpustil.« (G. H.)

»Kadar je pogovor nanesel na vero, sem ljudem dejala, da če bi si jo morala izbrati, seveda takšno, ki uči resnico, bi bila Jehovova priča. Zatem sem jim povedala, da sem nekoč bila Priča, vendar sem prenehala, ker po veri nisem mogla živeti. Ob tem spoznanju sem se pogosto počutila krivo in nesrečno. Na koncu pa sem si priznala: ,Nisem srečna. Marsikaj moram krepko spremeniti.‘« (C. N.)

»Z možem sva bila izobčena pred 35 leti. Nato pa sva bila leta 1991 prijetno presenečena, ko sta naju obiskala starešina in nama povedala, da se je k Jehovu mogoče vrniti. Bila sva presrečna, ko sva po šestih mesecih bila ponovno sprejeta. Mož ima sedaj 79 let, jaz pa 63.« (C. A.)