Posnemajte Jehovovo usmiljenje

»Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen.« (LUKEŽ 6:36)

1. Kako so farizeji pokazali, da niso usmiljeni?

POGOSTO ljudem ne uspe posnemati Božjega usmiljenja, čeprav so ustvarjeni po njegovi podobi. (1. Mojzesova 1:27) Poglejmo si denimo farizeje. Kot skupina se niso hoteli veseliti, ko se je Jezus v soboto usmilil nekega moža in mu pozdravil suho roko. Namesto tega so se posvetovali, ,kako bi [Jezusa] pogubili‘. (Matevž 12:9–14) Nekoč drugič je Jezus ozdravil moža, ki je bil od rojstva slep. In »nekateri izmed farizejev« ponovno niso našli nobenega vzroka, da bi se ob Jezusovem usmiljenju veselili. Namesto tega so se pritoževali: »Ta človek ni od Boga, ker sobote ne posvečuje.« (Janez 9:1–7, 16)

2., 3. Kaj je Jezus mislil z besedami »Varujte se kvasu farizejev«?

² Brezčutnost farizejev je bil zločin proti človeštvu in greh proti Bogu. (Janez 9:39–41) Zato je Jezus upravičeno posvaril učence, naj ,se varujejo kvasu‘ te verske elite in drugih nabožnih, kot so bili saduceji. (Matevž 16:6) V Bibliji kvas predstavlja greh oziroma pokvarjenost. Jezus je torej rekel, da lahko »pismarji in farizeji« s svojim naukom pokvarijo čisto čaščenje. Kako pa so lahko to storili? Ljudi so učili, da so v Božjem zakonu videli samo njihova samovoljna pravila in obrede, sami pa namenoma niso upoštevali tistega, kar je »važnejše«, tudi usmiljenje. (Matevž 23:23) S to obredno obliko verovanja so čaščenje Boga spremenili v neznosno breme.

³ Takšno pokvarjeno razmišljanje judovskih verskih voditeljev je Jezus razgalil v drugem delu prilike o zapravljivem sinu. V njej je oče, ki predstavlja Jehova, želel odpustiti svojemu skesanemu sinu. Toda mladeničev starejši brat, ki je odseval značilnosti ,farizejev in pismarjev‘, je imel o tem povsem drugačno mnenje. (Lukež 15:2)

Bratov srd

4., 5. V kakšnem smislu je bil ,izgubljen‘ zapravljivčev brat?

⁴ »A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo. On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega. On pa se razjezi [razsrdi, NW] in noče iti noter.« (Lukež 15:25–28)

⁵ V Jezusovi priliki očitno ni imel problema samo zapravljivi sin. »Oba tu opisana sinova sta izgubljena,« pravi neki vir, »eden zaradi ponižujoče nepravičnosti, drugi pa zaradi zaslepljujoče samopravičnosti.« Bodimo pozorni na to, da se zapravljivčev brat ne samo ni hotel veseliti, temveč se je tudi ,razsrdil‘. Grški koren besede »srd« ne namiguje toliko na izbruh jeze kot na trajajoče stanje razuma. Zapravljivčev brat je očitno gojil globoko ukoreninjeno zamero, zato je menil, da ni primerno praznovati vrnitve nekoga, ki pravzaprav ne bi smel oditi z doma.

6. Koga predstavlja zapravljivčev brat in zakaj?

⁶ Zapravljivčev brat dobro predstavlja vse, ki so Jezusu zamerili, da je bil do grešnikov sočuten in pozoren. Teh samopravičnikov ni ganilo, ko je bil Jezus usmiljen, in niso odsevali veselja, ki nastane v nebesih, ko je kakemu grešniku odpuščeno. Namesto tega je Jezusovo usmiljenje v njih izzvalo srd in v svojem srcu so začeli ,misliti hudobno‘. (Matevž 9:2–4) Ob neki priložnosti so se farizeji tako močno razjezili, da so poklicali moža, ki ga je Jezus ozdravil in ga ,pahnili ven‘ iz sinagoge – očitno so ga izključili! (Janez 9:22, 34) Kakor zapravljivčev brat, ki ,ni hotel iti noter‘ se tudi judovski verski voditelji brez pomišljanja niso hoteli ,veseliti z veselimi‘, ko so imeli priložnost za to. (Rimljanom 12:15) Njihovo hudobno razmišljanje pa je Jezus v nadaljevanju prilike še bolj razgalil.

Napačno razmišljanje

7., 8. a) V kakšnem smislu zapravljivčev brat ni doumel, kaj pomeni biti sin? b) V čem starejši sin ni bil kakor oče?

⁷ »Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi. On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano.« (Lukež 15:28–30)

⁸ Zapravljivčev brat je s temi besedami pokazal, da ni doumel, kaj pravzaprav pomeni biti sin. Očetu je služil precej podobno kakor delavec delodajalcu. Rekel mu je namreč: ,Služim ti.‘ Ta najstarejši sin resda ni nikoli odšel z doma, niti ni prelomil očetove zapovedi. Toda ali ga je k poslušnosti vzgibavala ljubezen? Ali je v služenju očetu našel pravo veselje, ali pa ga je nasprotno zaneslo v čisto samozadovoljnost in je menil, da je dober sin zgolj zato, ker je opravljal svoje obveznosti »na polju«? Če je bil zares vdan sin, zakaj ni mogel razmišljati kakor oče? Zakaj tedaj, ko je dobil priložnost, da bratu izkaže usmiljenje, v srcu ni imel prostora za sočutje? (Primerjaj Psalm 50:20–22.)

9. Pojasnite, v čem so bili judovski verski voditelji podobni starejšemu sinu.

⁹ Judovski verski voditelji so bili podobni temu starejšemu sinu. Menili so, da so zvestovdani Bogu, ker so se strogo držali zakonika. Resda je pomembno biti poslušen. (1. Samuelova 15:22) Toda ker so preveč poudarjali dejanja, je njihovo bogočastje postalo mehanično, imelo je le videz vdanosti in nobene resnične duhovnosti. Um teh voditeljev je bil obseden z običaji. Njihovo srce je bilo hladno. Saj so na navadne ljudi gledali kot na prah pod svojimi stopali, o njih so celo prezirljivo govorili kot o ,prokletih‘! (Janez 7:49) In res je. Le kako bi na Boga lahko naredila vtis dejanja takšnih voditeljev, ko pa je bilo njihovo srce daleč od njega? (Matevž 15:7, 8)

10. a) Zakaj so bile besede »Usmiljenja hočem in ne daritve« primeren nasvet? b) Kako resna stvar je, če kdo ni usmiljen?

¹⁰ Jezus je farizejem zapovedal, naj ,grejo [. . .] in se učijo, kaj se pravi: »Usmiljenja hočem in ne daritve«. ‘ (Matevž 9:13; Ozea 6:6) Niso razumeli, kaj je pomembnejše. Vse njihove daritve so namreč ob neusmiljenju bile brez vrednosti. To pa je v resnici resna stvar, saj Biblija ,neusmiljene‘ prišteva med one, ki »so vredni smrti«. (Rimljanom 1:31, 32) Ne preseneča nas torej, da je po Jezusovih besedah razred verskih voditeljev določen za večno iztrebljenje. Z neusmiljenjem so očitno močno prispevali k tej obsodbi. (Matevž 23:33) Vseeno pa bo morda mogoče pomagati posameznikom iz tega razreda. Jezus si je s sklepnim delom prilike, v katerem oče govori s starejšim sinom, takšne Jude prizadeval navesti, da bi začeli razmišljati drugače. Poglejmo si, kako je to storil.

Očetovo usmiljenje

11., 12. S čim je skušal oče v Jezusovi priliki dopovedovati svojemu starejšemu sinu in zakaj je lahko pomembno, da je uporabil izraz »tvoj brat«?

¹¹ »On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje. Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.« (Lukež 15:31, 32)

¹² Bodimo pozorni na to, da je oče uporabil izraz »tvoj brat«. Zakaj? Spomnimo se, da je starejši mladenič pred očetom zapravljivega brata imenoval »sin tvoj« in ne »moj brat«. Po vsem videzu ni priznal, da ga z bratom povezuje družinska vez. Zato sedaj oče svojemu starejšemu fantu pravzaprav govori: ,On ni le moj sin. Je tvoj brat, tvoje meso in kri. Imaš vse razloge, da se veseliš njegove vrnitve!‘ Judovskim verskim voditeljem bi moralo biti jasno, kaj je Jezus s tem mislil. Grešniki, ki so jih ti voditelji prezirali, so bili v resnici njihovi »bratje«. Zares, »na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši«. (Propovednik 7:20) Vodilni Judje so torej imeli vse razloge, da bi se ob kesanju grešnikov veselili.

13. Kakšno streznjujoče vprašanje se nam poraja ob nenadnem koncu Jezusove prilike?

¹³ Prilika se po očetovi prošnji nenadoma konča. Kakor da bi Jezus povabil poslušalce, naj zgodbo sklenejo po svoje. Vsakdo se je ne glede na odziv starejšega sina moral vprašati: ,Ali se bom veselil, ko se bo grešnik pokesal, kakor se veselijo v nebesih?‘ Tudi današnji kristjani imajo priložnost pokazati svoj odgovor na to vprašanje. Kako pa?

Posnemati Božje usmiljenje danes

14. a) Kako lahko praktično uporabimo Pavlov nasvet glede usmiljenja, zapisan v Efežanom 5:1? b) Kakšnega napačnega razumevanja Božjega usmiljenja se moramo varovati?

¹⁴ Pavel je Efežane opominjal: »Bodite [. . .] posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni.« (Efežanom 5:1) Kristjani naj bi torej začeli ceniti Božje usmiljenje, si to lastnost vsaditi globoko v srce, zatem pa jo izražati v ravnanju z drugimi. Vendar je pri tem primerno paziti. Božjega usmiljenja si namreč ne bi smeli napačno razlagati s popustljivim zmanjševanjem resnosti greha. Nekateri bi lahko na primer brezbrižno razmišljali: ,Če grešim, lahko še vedno molim k Bogu, naj mi odpusti, in usmilil se me bo.‘ Po biblijskem piscu Judu bi ljudje s takšnim stališčem kazali, da »milost Boga našega krivo rabijo v razuzdanost«. (Juda 4) Jehova je res usmiljen, »vendar pa ne pušča brez kazni« tistih, ki neskesano grešijo. (2. Mojzesova 34:7, Ekumenska izdaja; primerjaj Jozue 24:19; 1. Janezov 5:⁠16.)

15. a) Zakaj morajo še posebej starešine ohraniti uravnovešen pogled na usmiljenje? b) Za čim naj bi si starešine prizadevali, čeprav ne prenašajo namernega grešenja, in zakaj?

¹⁵ Po drugi strani pa se moramo enako paziti druge skrajnosti: težnje, da bi postali neprizanesljivi ter obsojali tiste, ki se iskreno kesajo in so zaradi svojih grehov boguvšečno žalostni. (2. Korinčanom 7:11) Starešinam je zaupana skrb za Jehovove ovce, zato je nujno, da glede tega ohranijo uravnovešen pogled. To je še posebej pomembno, kadar obravnavajo sodne zadeve. Krščanska občina mora ostati čista in po Svetem pismu je primerno ,odpraviti hudobnika‘ z izobčenjem. (1. Korinčanom 5:11–13) Obenem pa je dobro izkazati usmiljenje, kadar je za to jasna podlaga. Starešine torej ne prenašajo namernega grešenja, toda prizadevajo si biti ljubeči in usmiljeni, kolikor jim to dopušča pravičnost. Vedno se zavedajo biblijskega načela: »Sodba bode neusmiljena njemu, ki ni delal usmiljenja; usmiljenje se hvali zoper sodbo.« (Jakob 2:13; Pregovori 19:17, NW; Matevž 5:⁠7)

16. a) Iz Biblije pokažite, kako resnično si Jehova želi, da bi se zablodeli vrnili k njemu. b) Kako lahko pokažemo, da se tudi mi veselimo vrnitve skesanih grešnikov?

¹⁶ Iz prilike o zapravljivem sinu je jasno, da si Jehova želi, da bi se zablodeli vrnili k njemu. Pravzaprav jih vabi, vse dokler je zanje še kaj upanja. (Ezekiel 33:11; Malahija 3:7; Rimljanom 2:4, 5, SSP; 2. Petrov 3:9) Kakor oče zapravljivega sina tudi Jehova z vsemi, ki se vrnejo, ravna dostojanstveno, sprejme jih kot polnopravne družinske člane. Ali v tem pogledu posnemate Jehova? Kako se odzovete, ko je ponovno sprejet sovernik, ki je bil nekaj časa izobčen? Vemo že, da je ,v nebesih radost‘. (Lukež 15:7) Ali pa je radost tudi na zemlji, v vaši občini in srcu? Ali pa je kaj zamere, kot pri starejšem sinu iz prilike, kakor da si vračajoči ne zasluži dobrodošlice, saj pravzaprav ne bi smel zapustiti Božje črede?

17. a) Kakšne razmere so nastale v Korintu v prvem stoletju in kako naj bi po Pavlovem nasvetu ravnali tisti v občini? b) Zakaj je bil Pavlov opomin praktičen in kako ga lahko uporabimo danes? (Glej tudi okvir na desni.)

¹⁷ Da bi se v tem pogledu laže preiskali, razmislimo, kaj se je zgodilo v Korintu leta 55 n. š. Moški, ki je bil izobčen, je navsezadnje očistil svoje življenje. Kaj naj storijo bratje? Ali naj o njegovem kesanju dvomijo in se tega človeka še naprej ogibajo? Prav nasprotno, saj je Pavel Korinčane spodbujal: »Odpustite [mu] in ga potolažite, da bi prevelika žalost morda ne pogoltnila takega. Zato vas prosim, da potrdite ljubezen do njega.« (2. Korinčanom 2:7, 8) Skesani grešniki pogosto še posebej hitro zapadejo v ponižanje in obup. Zato jim je treba zagotoviti, da jih soverniki in Jehova ljubijo. (Jeremija 31:3; Rimljanom 1:12) To je zelo pomembno. Zakaj?

18., 19. a) Kako so se Korinčani sprva pokazali preveč popustljivi? b) Kako bi lahko z neusmiljenostjo ,Satan okanil‘ Korinčane?

¹⁸ Pri tem, ko je Pavel Korinčanom prigovarjal, naj odpuščajo, je kot en razlog za to dejal, da »bi nas ne okanil satan; kajti niso nam njegove misli neznane«. (2. Korinčanom 2:11) Kaj je s tem mislil? No, korintsko občino je sprva pokaral, ker so bili tamkajšnji kristjani preveč popustljivi. Prej omenjenemu moškemu so dovoljevali, da je kar naprej nekaznovano grešil. S tem so občina in še posebej njeni starešine ravnali po Satanovi volji. Ta bi namreč užival, ko bi občino spravil v slab glas. (1. Korinčanom 5:1–5)

¹⁹ Če pa bi sedaj prešli v drugo skrajnost in skesanemu ne bi hoteli odpustiti, bi jih Satan okanil drugače. Kako? Izkoristil bi njihovo strogost in neusmiljenost. Kako tehtno odgovornost bi pred Jehovom imeli starešine, če bi skesanega grešnika ,pogoltnila prevelika žalost‘ oziroma, po prevodu Today’s English Version, če bi postal »tako žalosten, da bi povsem odnehal«! (Primerjaj Ezekiel 34:6; Jakob 3:1.) Jezus je torej po tem, ko je sledilce opozoril pred spotaknitvijo »enega teh malih«, upravičeno rekel: »Varujte se! Ako se pregreši brat tvoj, posvari ga; in če se izpokori, odpusti mu.«a (Lukež 17:1–4)

20. Kako lahko rečemo, da je veselje v nebesih in na zemlji, ko se grešnik pokesa?

²⁰ Tisoči, ki se vsako leto vrnejo k čistemu čaščenju, so hvaležni, da jim je Jehova izkazal usmiljenje. »Ne spominjam se, kdaj sem bila zaradi česar koli tako srečna,« pravi neka krščanska sestra o svojem ponovnem sprejetju. Njeno veselje seveda odmeva med angeli. Pridružimo se tudi mi ,radosti v nebesih‘, ki vznikne, ko se grešnik pokesa. (Lukež 15:7) Če bomo tako ravnali, bomo posnemali Jehovovo usmiljenje.

[Podčrtna opomba]

Za ponovitev

◻ V čem je bil zapravljivčev brat podoben judovskim verskim voditeljem?

◻ Kako zapravljivčev brat ni doumel, kaj v resnici pomeni biti sin?

◻ Katerih dveh skrajnosti bi se morali ogibati, da bi odsevali Božje usmiljenje?

◻ Kako lahko danes posnemamo Božje usmiljenje?

[Okvir na strani 17]

»POTRDITE LJUBEZEN DO NJEGA«

Pavel je glede izključenega grešnika, ki je pokazal, da se kesa, korintski občini zapovedal: ,Prosim vas, da potrdite ljubezen do njega.‘ (2. Korinčanom 2:8) Grška beseda, prevedena s »potrdite«, je pravni izraz, ki pomeni »priznati veljavnost«. Da, skesani, ki so ponovno sprejeti, morajo občutiti, da so ljubljeni in spet dobrodošli člani občine.

Spomniti pa se moramo, da večina v občini ne pozna določenih okoliščin, zaradi katerih je bil nekdo izključen oziroma ponovno sprejet. Poleg tega je na nekatere pregrešek skesanega lahko osebno vplival ali jih prizadel, morda tako, da to čutijo dlje časa. Zato je razumljivo, da se bomo zaradi obzirnosti pri objavi ponovnega sprejema zadržali izrazov dobrodošlice. Te bomo pozneje izrekli osebno.

Kako zelo se vera ponovno sprejetih okrepi, če vedo, da so spet dobrodošli člani krščanske občine! Takšne skesane lahko spodbudimo s tem, da se z njimi pogovarjamo, uživamo v medsebojnem druženju v kraljestveni dvorani, strežbi in ob drugih primernih priložnostih. S takšnim potrjevanjem oziroma priznavanjem veljavnosti naše ljubezni do teh dragih, nikakor ne zmanjšujemo resnosti grehov, ki so jih storili. Nasprotno, skupaj z nebeškimi množicami se veselimo, da so zapustili grešno pot in se vrnili k Jehovu. (Lukež 15:⁠7)

[Slika na strani 15]

Starejši sin se ni hotel veseliti bratove vrnitve