‚Vrnite se k pastirju svojih duš‘

JEZUS v dveh ganljivih prilikah opisuje, kako zelo se Bog zanima za tiste, ki so sicer še vedno del Božjega ljudstva, pa so se oddaljili. Predstavljajmo si, kako zaskrbljen je pastir, ki pusti čredo z 99 ovcami in v divjini išče izgubljeno ovco, »dokler je ne najde«. Ali pa si predstavljaj, s kakšno vnemo bi neka žena, ki je izgubila dragocen srebrnik, le tega iskala. Ne bi se ustrašila niti napornega iskanja — prižge svetilko in preišče vso hišo, »dokler ga ne najde«. In kako zelo se veseli, da ga je našla! (Lukež 15:4—10)

Brez dvoma ti je jasno, da je Jezus govoril o ljudeh, ki so se predali Bogu, pa so se iz različnih vzrokov ločili ali »izgubili«. Morda je tudi s teboj tako. Mogoče te bodo ganile Jezusove prilike o velikem naporu ob iskanju in veselju, ko se to najde. Pokaže, da se Bog, njegov Sin, sveti angeli in tvoji duhovni bratje in sestre zelo zanimajo zate. V priliki, ki je zapisana za prej omenjenima, je še več podrobnosti o ‚poteh‘ nekoga, ki »se je izgubil«.

Prilika o izgubljenem sinu

Jezus v priliki o izgubljenem sinu živo in prevzemajoče pokaže: 1. zakaj se nekdo loči, 2. kaj se z njim lahko medtem zgodi, 3. kaj je potrebno, da bi se vrnil in 4. da ga Bog prijazno pričakuje. Sinova v priliki se lahko primerja z ljudmi, ki so kakor ti, spoznali Očeta, uživali v ‚obilju duhovnega kruha‘ v hiši vere in se predali Jehovi. (Lukež 15:11—32)

Vzroki, zakaj nekateri, kakor mlajši sin, zapustijo »hišo« našega nebeškega očeta, so različni. Pogosto je to enostavno preveliko breme »skrbi življenja«. (Luk. 21:34) Včasih vpliv slabe družbe nekoga zapelje, da ni več »resnici pokoren« (EI). (Gal. 5:7, 8, 10, 12) Številni so se ločili in »odstopili«, ker so se jim določeni nauki zdeli »trda beseda«. (Janez 6:60—66) Pravzaprav jim je bilo, zavestno ali podzavestno, okolje v duhovni Jehovini hiši preveč omejeno. Ti ljudje, podobno kot izgubljeni sin, niso več želeli biti pod budnim Očetovim očesom. Poiskali so si oziroma privoščili so si večjo svobodo gibanja v »daljnji deželi«.

Sam v daljnji deželi

Izgubljeni sin pa je — ko se mu je izplačal ves denar — našel vse, samo ne svobode in razvedrila. Padel je ‚na dno‘ v »razuzdano življenje«. Ko so se začeli ‚slabši časi‘, se je »pridružil nekemu meščanu tiste dežele« in ta ga je poslal na svojo pristavo past svinje — kar je bilo za Žida najnižje delo. Celo stradal je in si je želel hrane, ki so jo jedle svinje! (Lukež 15:13—16)

Janez je bil starešina v skupščini, preden je v duhovnem pogledu odpotoval v »daljno deželo«. »Živeti po resnici je seveda zaščita, toda če nisi delaven, zaščita hitro popusti,« je pojasnil. »Čeprav ne storiš v resnici nič slabega, si začneš dopuščati manjše stvari. Rečeš si: ‚Saj ne obiskujem več sestankov skupščine, zato ni pomembno, kaj delam!‘« Druga Jehovina priča, ki je bila več let nedelavna, je priznala: »Zares sem počel slabe stvari. Hitro sem ugotovil, da lahko človek strahovito nizko pade, če se druži s posvetnimi ljudmi. V njihovi družbi si lahko samo tedaj, če ne govoriš o Jehovi. Če pa molčiš, si seveda nakoplješ kopico težav.«

Seveda pa mnogi, ki so sicer nedelavni, ne živijo »razuzdano«, kakor je živel izgubljeni sin v Jezusovi priliki. Kljub temu se vsi zavedajo, da niso več v pristnem odnosu z Bogom. Nedelavni zakonski par »15 let ni vzel Biblije v roke«, pa je ostal moralno čist. Žena je pojasnila: »Materialno nama je v teh letih šlo izredno dobro. To te lahko navede, da verjameš, da ni nobene potrebe, vrniti se k Jehovi. Celo naše življenje se vrti samo okrog našega dela in nas samih. Poskusila sva izbrisati vse spomine na resnico, in sva se celo preselila v področje, kjer naju ni nihče poznal. Toda naša sreča je bila kot sladka prevleka, samo na zunaj. Notranje sva bila raztrgana. Moj mož je dolga leta trpel zaradi depresij. Nisva več molila, niti pred jedjo. Veliko noči sem prebedela, ker sem se čutila krivo.« Mož je dodal: »Imela sva občutek, da čakava le še na smrt.«

Biti odtujen od Jehove in biti duhovno slab, je mučno stanje. Neka kristjanka, ki je bila nedelavna, je rekla: »Ničesar ni, kar bi lahko primerjali z Jehovino naklonjenostjo. Strašno je, če se počutiš slab in ne moreš moliti k njemu ali če dvomiš, da te bo Bog uslišal.«

‚Ko se je zavedel‘

Izgubljeni sin je spoznal svoje notranje občutke in temu odgovarjajoče ukrepal. Jezus je rekel: »Pride sam v se.« Bil je »iz sebe«, v neresničnem svetu. Tedaj se je ‚zavedel‘ svojega duhovnega stanja. Razmišljal je o miru in obilju, ki ga je imel v očetovi hiši. (Lukež 15:17)

Izgubljeni sin je to sam spoznal, često pa se to zgodi šele po več biblijskih pogovorih, ki dremajoče občutke zopet oživijo. Ko je bila, na primer, Diana nedelavna, je priznala drugi Jehovini priči, ki jo je pobliže poznala: »Ne morem se vrniti k Jehovi. Ne ljubim ga in vem, da bi to moral biti motiv vrnitve.« Ta jo je vprašala: »Si svojega moža že ljubila takoj, ko sta se začela sestajati?« »Ne, kako bi ga tudi mogla? Nisem ga poznala,« je odgovorila Diana. »Tedaj mi je postalo jasno,« je priznala Diana, »da bom Jehovo ljubila, če ga bom ponovno spoznala. Pozneje sem se povezala s skupščino in prosila za pomoč. Starešinstvo je prosilo drug zakonski par, da z mojim možem in menoj preučuje Biblijo in po letu dni sva znova bila delavna.«

Seveda pa ljudi pred tem, da bi se vrnili, ovira občutek velike krivde.

Sem šel predaleč?

»Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin,« tako se je počutil izgubljeni sin, ko je ‚prišel k sebi‘. Enako so občutili tudi drugi — menili so, da niso več vredni, da bi bili člani Božje družine. (Lukež 15:17—19)

»Veš, da si se zavestno odvrnil od Jehove. Zaradi tega se počutim slabo,« je priznala Virginija. »Ko sem postala zopet delavna, sem se morala boriti, da bi zopet lahko molila. Stalno sem mislila: ‚Le kaj bo Jehova z menoj, ko sem se vendar obrnila od njega?‘« Drugi so menili, da so »neodpustljivo grešili«.

Je oče, ki je vedel, da je sin zelo grešil, menil, da je »neodpustljivo grešil«? Je ostal hladen in ravnodušen, ko je sin prišel nazaj! Nikakor! Celo pričakal ga je. Jezus je rekel: »Ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov.« (Lukež 15:20) Sosedje so morda videli samo, da ima strgano obleko, da je umazan in bos, toda oče je videl »njega«. »Vedel je, kakšno dolgo pot je sin prehodil. In očitno je bilo, da ni več živel »razuzdano« in da se kesa. (Pregovori 28:13)

Oče je svojemu sinu tekel naproti, da bi ga objel. Sin se je nadejal, da ga bo oče sprejel le kot »najemnika«, ki ni član družine in je v določenem pogledu nižji od hlapca. Niti pomislil ni, kako bo oče reagiral: »Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite; in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite, in jejmo ter se veselimo.« Kako presenetljivo je Jezus ponazoril prisrčnost očeta. (Lukež 15:22, 23, EI)

Oče je vedel, da je izgubljeni sin že plačal visoko ceno — čustveno je bil ranjen zaradi »razuzdanega življenja« in izgube denarja, zaradi hudega trpljenja, ker ni imel prijateljev, sramote, ker je jedel pri svinjah in končno zaradi dolge poti domov. Tako tudi Jehova ve, da nekdo, ki je »izgubljen«, resnično trpi in da se mu ni lahko vrniti. Tudi naš usmiljen nebeški Oče, ki je ‚poln ljubeče dobrote‘, se ne bo »jezil na veke, tudi ne ravna z nami po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah«, če se iskreno pokesamo in ‚uredimo stvari med njim in nami‘. Celo tisti, ki so, medtem ko so bili ločeni od krščanske skupščine, težko grešili, pa so se vrnili in se resnično pokesali ter svoje grehe priznali pred starešinami, lahko pričakujejo ljubečo obzirnost, ki jih bo pripeljala do popolnega ‚okrevanja‘. (Psalm 103:8—10; 130:3; Izaija 1:18, 19)

Res je sicer, da Biblija govori o nekaterih nezvestih kristjanih, ki jim ne bodo odpuščeni grehi. Vendar Pavel pokaže, da so to »nasprotniki« resnice, ki prezirljivo teptajo odkupno žrtev, ker nanjo gledajo kot na neko običajno vrednost. (Hebrejcem 10:26—31) Si šel kdaj tako daleč? Že to, da resno pregleduješ to gradivo, pokaže, da še vedno občutiš določeno ljubezen do duhovnih stvari, ne pa da jih preziraš. Dejstvo, da se čutiš krivega in si vznemirjen, pokaže, da nisi šel predaleč. Bodi prepričan, da bo Jehova tvojo molitev uslišal tako, kot je uslišal Davida, ki je prosil: »O Jehova, odpusti moj greh; velik je namreč.« (Psalm 25:11, EI)

‚Ne boj se, želim ti le pomagati‘

Dva starešina sta obiskala nedelavni zakonski par, ki je bil včasih izredno goreč. Takoj na začetku pogovora se je mož opravičeval, da ve, da bi pravzaprav moral oznanjevati in poučevati druge. »Ne mislim, da bi moral,« je bil presenetljiv odgovor Russela, enega od starešin. »Če bi bil kdo od tvojih domačih bolan, mar bi mu rekel naj gre ven in pokosi travo? Tudi mi nismo prišli, da bi te poslali ‚kosit‘ travo. Želimo, da bi bil zopet zdrav. Kako ti lahko pomagamo?« Ljubeča pomoč in dovzetnost starešin je zakonskemu paru pomagala, da je duhovno ozdravel, in mož danes ponovno služi kot starešina. (Primerjaj Jakob 5:14, 15.)

Nekateri, ki se kesajo, oklevajo, da bi se pridružili, ker se čutijo nesposobne, da bi takoj prevzeli vse naloge Jehovinih prič. Jehova je seveda razumevajoč. Postopno okrevanje, korak za korakom, je običajno najlažje izvedljivo. Pavel je rekel o tistih, ki so v njegovih dneh postali duhovno »mlačni«, da potrebujejo, da se jih znova poučuje o osnovnih stvareh resnice. (Hebrejcem 5:11, 12) Takšna duhovna hrana jih krepi in omogoča nadaljnje korake. Iz več pogovorov z Jehovinimi pričami, ki so postale nedelavne, pozneje pa so se duhovno ojačale, se vidi, da je večina potrebovala redno pomoč. Zato člani skupščine radi to storijo. Mislijo kakor Jehova, ki je rekel svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj; krepčam te, res, pomagam ti.« (Izaija 41:10)

Da, Bog govori: »Resnično ti bom pomagal.« (NS) Zato se boš moral ‚odtrgati‘ od slabe družbe, ki jo morda imaš. Ali pa kljubovati nasprotovanju sorodnikov, ki ne odobravajo tvoje obiskovanje krščanskih sestankov. Mogoče moraš kakšno stvar priznati starešinam. (Psalm 32:3—5) Vendar nikoli ne pozabi, da ti je Jehova pripravljen pomagati. Jehovina priča, ki je duhovno okrevala, je rekla: »Jehova mi je dovolil, da sem korakoma spoznaval, in bil mi je v veliko pomoč.« Drugi je dodal: »Ko sem stopil v Kraljevsko dvorano, so vsi moji stari prijatelji prišli k meni, me objemali in poljubljali. Njihova radost me je ganila. Mislil sem si: ‚Zakaj sem se pravzaprav bal?‘« Nekateri sicer menijo podobno, kakor starejši brat izgubljenega sina, toda pretežna večina se bo veselila tvoje vrnitve. (Lukež 15:25—32)

Zakaj ne bi sam poskusil? Kristjanka, ki je ‚okrevala‘ zatem, ko je bila nekaj časa ločena od skupnosti, je pojasnila: »Nikjer drugje se ne more najti notranjega miru. Ko sem postala duhovno aktivna, je šlo vse drugo samo od sebe. Današnji svet ne more nuditi ničesar vrednega. Dobro se počutiš, če veš, da ugajaš Jehovi in da si pod njegovo zaščito. Ponoči lahko mirno spiš. Življenje je spet zadovoljujoče in znova lahko upaš na življenje v novi ureditvi.«

Če si ovca, ki se je izgubila, zakaj ne bi povabil ali povabila Jehovine Priče, ki ti je prinesla ta časopis, da ti pomaga, povezati se s starešinami skupščine v tvojem kraju. Spoznaj radost in zadovoljnost, ki ju imaš, če delaš tako kot je opisal Peter: »Bili ste namreč kakor ovce tavajoče, ali povrnili ste se k Pastirju in nadzorniku duš svojih.« (1. Petrov 2:25)