Nadvse ceniti prednosti svete službe

NALOG svete službe ne bi smeli jemati zlahka. Ko so duhovniki v stari Judeji bili ravnodušni do svojih prednosti v povezavi z Jehovovim templjem, jih je Jehova strogo pokaral. (Malahija 1:6–14) In ko so nekateri iz Izraela navajali nazirce k temu, da svojih odgovornosti, ki so jih dobili v povezavi s sveto službo, ne bi jemali resno, je Jehova pograjal te grešne Izraelce. (Amos 2:11–16) Tudi pravi kristjani so zaposleni s sveto službo in jo resno jemljejo. (Rimljanom 12:1) Sveta služba ima veliko vidikov in vsi so pomembni.

Ko je bil Jezus na zemlji, je svoje sledilce usposabljal za oznanjevalce Božjega kraljestva. Njihovo sporočilo naj bi sčasoma prišlo do vseh koncev sveta. (Matevž 28:19, 20; Dejanja 1:8) Delo oznanjevanja se je v zadnjih dneh današnje stvarnosti še bolj pospešilo.

Pri tem delu sodelujejo vsi Jehovove priče. Na stotine tisočev se jih veseli, da lahko sodelujejo kot pionirji. Tisoči se za to, da bi spolnili pomembne potrebe pri tem svetovnem delu, dajejo na razpolago za posebno polnočasno službo v Betelu, pri potujočem delu kot okrajni in območni nadzorniki ali pri misijonarski službi. Kaj pa lahko to pomeni za tiste, ki želijo ostati v tej posebni službi?

Ob pritisku družinskih potreb

Preden se nekdo loti posebne polnočasne službe, mora običajno prilagoditi svoje okoliščine. Tega ne more narediti vsakdo. Nekomu to onemogočajo svetopisemske dolžnosti, ki jih že ima. Kaj pa, kadar se posamezniki, ki so že v posebni službi, srečajo z nujnimi družinskimi potrebami, morda povezanimi z ostarelimi starši? Pri tem nam lahko dajejo potrebno vodstvo biblijska načela in nasveti, zapisani v nadaljevanju.

Vse naše življenje bi moralo biti osredinjeno na naš odnos z Jehovom. (Propovednik 12:13; Marko 12:28–30) Svete stvari, ki so nam zaupane, bi morali močno ceniti. (Lukež 1:74, 75; Hebrejcem 12:16; oboje NW) Nekoč je Jezus nekemu človeku, ki bi si bil moral spremeniti prednostni red stvari, dejal, da bi se moral povsem zaposliti z objavljanjem Božjega kraljestva. Mož je očitno nameraval to dejavnost odložiti do smrti svojega očeta. (Lukež 9:59, 60) Na drugi strani pa je Jezus razgalil napačno razmišljanje vsakogar, ki je trdil, da je Bogu posvetil vse, nato pa ni ,ničesar več storil [za] svojega očeta ali svojo mater‘. (Marko 7:9–13) Tudi apostol Pavel je pokazal, kako resna odgovornost je skrbeti za ,svoje‘, torej tudi za starše in stare starše. (1. Timoteju 5:3–8)

Ali to pomeni, da bi tisti, ki so v posebni službi, v primeru, ko nastanejo nujne potrebe, morali zapustiti svojo dodelitev, da bi poskrbeli zanje? K odgovoru prispeva veliko dejavnikov. Odločitev pa je osebna. (Galatom 6:5) Nemalo jih je kljub svoji navezanosti na dodelitev menilo, da bi bilo modro biti pri starših ter jim pomagati. Zakaj? Potreba je bila morda zelo resna, morda ni bilo druge družine, ki bi lahko pomagala, ali pa krajevna občina ni mogla storiti potrebnega. Nekateri so ob tem, ko so tako pomagali, lahko še pionirali. Drugi so se potem, ko so poskrbeli za družinske razmere, zopet lahko lotili posebne polnočasne službe. Velikokrat pa se je bilo z okoliščinami mogoče spoprijeti kako drugače.

Nositi svojo odgovornost

Nekateri posebni polnočasni služabniki so nastalim potrebam posvetili pozornost, ne da bi pri tem zapustili svojo dodelitev. Pretehtajte samo nekatere od mnogih zgledov.

Neki zakonski par, ki služi na svetovnem upravnem središču Jehovovih prič, je v betelsko službo vstopil 1978. leta, potem ko je že sodeloval v okrajnem in območnem delu. Brat ima veliko odgovornih nalog v teokratični organizaciji. Toda tudi njegova starša potrebujeta pomoč. Ta par iz Betela se vsako leto tri- ali štirikrat odpravi na obisk – na potovanje, dolgo kakih 3500 kilometrov tja in nazaj – da bi poskrbel za starša. Da bi staršem zadovoljila potrebe, sta jima sama zgradila hišo. Večkrat sta tudi pripotovala, da sta poskrbela za nujno zdravstveno pomoč. Pri skrbi za to odgovornost že približno 20 let dejansko porabita ves svoj dopust. Svoja starša ljubita in ju spoštujeta, toda tudi zelo cenita svoje prednosti svete službe.

Drug brat je v potujočem delu preživel že 36 let, ko se je spoprijel z okoliščinami, ki so mu bile, kakor je opisal, največji izziv v življenju. Petinosemdesetletna tašča, zvesta Jehovova služabnica, je potrebovala nekoga, ki bi živel pri njej in ji lahko pomagal. Takrat je večina njenih otrok menila, da ne bi bilo pripravno, če bi živela pri njih. Neki sorodnik je potujočemu nadzorniku rekel, naj z ženo pustita to delo in v prid družine skrbita za mater. Toda par ni opustil svoje dragocene službe, pa tudi materinih potreb ni pustil vnemar. Naslednjih devet let je mati bila večinoma z njima. Sprva so živeli v prikolici, nato pa v različnih stanovanjih, za katera so poskrbeli v okrajih. Brat, ki je bil takrat območni nadzornik, je pri skrbi za svoje dodelitve dolga obdobja stalno potoval, njegova soproga pa je medtem ostala s svojo materjo in ves čas ljubeče skrbela zanjo. Mož se je vsak teden po shodu v nedeljo odpravil na dolgo potovanje nazaj, da jima je pomagal. Mnogi, ki so poznali razmere, so izrazili veliko cenjenje do njunega ravnanja. Sčasoma je še druge družinske člane srce navedlo, da so pomagali. Služenje tega samopožrtvovalnega para še vedno koristi tisočim v Jehovovem ljudstvu, zato ker sta se oklepala svoje prednosti, posebne polnočasne službe.

Z družinskim sodelovanjem

Kadar različni družinski člani cenijo vrednost posebne polnočasne službe, morda tudi sami prispevajo k temu, da bi vsaj kdo od njih lahko v njej sodeloval.

Tak duh družinskega sodelovanja je pomagal tudi nekima kanadskima zakoncema, ki služita kot misijonarja v zahodni Afriki. Onadva nista čakala, da nastanejo nujne razmere, in enostavno upala, da se ne bo nič zgodilo. Pred odhodom na Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead se je mož pri pripravah za služenje v tujini pogovoril s svojim mlajšim bratom glede skrbi za njuno mater v primeru, če bi zbolela ali onemogla. Mlajši brat je iz ljubezni do matere, pa tudi iz cenjenja vrednosti misijonarskega dela, dejal: »Sam imam zdaj družino in otroke. Ne morem iti kam daleč in delati tega, kar lahko vidva. Če se bo torej mami kaj zgodilo, bom jaz poskrbel zanjo.«

Z nekim parom, ki služi v Južni Ameriki, je pri skrbi za ženino priletno mater veliko sodelovala njena družina. Za mater sta skrbela ena od ženinih sester ter njen soprog, dokler te sestre ni prizadela pogubna bolezen. In potem? Sestrin mož jima je, da bi odpravil njune skrbi, pisal: »Dokler smo jaz in otroci živi, vama nikoli ne bo treba pustiti misijonarske službe.« Nadaljnja pomoč je prišla, ko je druga sestra s svojim možem zapustila dom, se preselila k materi, in skrbela zanjo do njene smrti. Kako odličen duh sodelovanja! Vsi ti so pomagali podpirati misijonarsko službo.

Starši, ki radovoljno dajejo Jehovu

Sveto službo tudi starši pogosto izjemno cenijo. Med najdragocenejšim imetjem, s katerim lahko častijo Jehova, so njihovi otroci. (Pregovori 3:9) Mnogi krščanski starši spodbujajo svoje otroke, naj vstopijo v polnočasno službo. In nekateri se počutijo kakor Ana, ki je dala svojega sina Samuela v službo Jehovu za »vekomaj«, torej za »vse dni, dokler bo živel«. (1. Samuelova 1:22, 28)

Neka mati je tako hčeri v Afriki pisala: »Zahvaljujeva se Jehovu, da imaš tako čudovito prednost. Česa boljšega sploh ne bi mogla pričakovati.« Nekoč drugič je rekla: »Res je, da je medsebojna ločenost za nas žrtev, toda kolikšno veselje je videti, kako Jehova skrbi zate!«

Neki misijonar iz Ekvadorja je potem, ko je znova pregledal vse okoliščine, ki so se pojavile glede skrbi za njegova starša, zapisal naslednje: »Mislim, da so nama z ženo od vsega morda najbolj pomagale očetove molitve. Mati mi je po njegovi smrti povedala: ,Ni minil dan, da tvoj oče ne bi molil k Jehovu, naj vama dovoli ostati na vajini dodelitvi.‘ «

Starejša zakonca iz Kalifornije v ZDA sta bila radostna, da je eden od njunih sinov v polnočasni službi. Ta sin je z ženo bil v Španiji, ko mu je umrla mati. Drugi družinski člani so menili, da je treba nekaj ukreniti, da bi se poskrbelo za očeta. Ker so bili zasedeni s svetnim delom in vzgojo svojih otrok, so menili, da oni ne morejo prevzeti nase te odgovornosti. Namesto tega so močno pritiskali na par, ki je bil v posebni polnočasni službi, naj se vrne domov in skrbi za očeta. Oče pa, čeprav je imel 79 let, je še vedno bil dobrega zdravja ter je imel tudi jasen duhovni vid. Ko je na družinskem sestanku več posameznikov izrazilo svoje mišljenje, je oče vstal in odločno dejal: »Hočem, da se onadva vrneta v Španijo in delata naprej.« In to sta storila, vendar sta mu tudi vidno pomagala. Njuna sedanja dodelitev je okrajno delo v Španiji. Od tistega družinskega sestanka tudi drugi družinski člani cenijo njuno službo v tujini. Čez nekaj let je eden od sinov vzel očeta k sebi na dom ter skrbel zanj do njegove smrti.

V Pensilvaniji v ZDA je neki maziljeni brat, ki je pioniral približno 40 let, presegel 90. leto starosti, ko mu je žena hudo zbolela in umrla. Imel je sina in tri hčere ter mnogo duhovnih otrok. Ena hči je bila dotlej že več kot 40 let v polnočasni službi, v kateri je z možem služila kot misijonarka, nato v potujočem delu in v Betelu. Poskrbela je, da je očetu lahko primerno pomagala. Na pomoč so priskočili tudi krajevni bratje in sestre, tako da so ga vozili na shode v kraljestveno dvorano. Ko ji je pozneje umrl soprog, je očeta vprašala, ali bi si želel, da zapusti Betel in skrbi zanj. On pa nadvse ceni svete stvari in je menil, da bi se lahko za njegove potrebe poskrbelo kako drugače. Zato ji je odgovoril: »To bi bilo najslabše, kar bi mogla narediti, še slabše pa bi bilo, če bi ti jaz to dovolil.«

Občine v podporo

Nekatere občine veliko pomagajo tistim v posebni polnočasni službi pri skrbi za njihove ostarele starše. Še zlasti cenijo te, ki so v tej službi že veliko let. Te občine sicer otrok ne morejo odvezati svetopisemskih odgovornosti, a veliko naredijo za to, da bi breme toliko olajšali, da jim ne bi bilo treba zapustiti njihove posebne dodelitve.

Neki par iz Nemčije je bil že približno 17 let na dodelitvi v tujini, večidel v potujoči službi, ko je bilo moževi materi potrebne več pomoči. Vsako leto sta porabila svoj dopust za to, da sta ji pomagala. Tudi Priče iz soseščine so ji ljubeče pomagali. V nekem kritičnem obdobju, ko je ta par polnočasnih služabnikov bil ob materi, so se z njima sestali starešine iz krajevne občine. Dobro so se zavedali, kaj je ta par že redno delal za mater. Cenili so tudi vrednost posebne službe, v kateri sta sodelovala. Starešine so jima zato predlagali okviren program skrbi za mater in rekli: »Bolj ne moreta skrbeti zanjo, kot to že delata. Pomagali vama bomo, tako da bosta lahko ostala na svoji dodelitvi v Španiji.« In ti starešine to delajo že sedem let.

Nekega brata, ki od 1967. leta služi v Senegalu, je podobno zelo ljubeče podprla občina, kjer je živel njegov oče. Ko je ta bil v kritičnem obdobju, je brat ob radovoljnem sodelovanju svoje ljubeče žene sam odpotoval v Združene države, da bi pomagal svojim staršem. Tam je bilo treba ostati nekaj mesecev. Razmere niso bile lahke, toda ko je naredil, kar je mogel, mu je na pomoč priskočila občina, tako da je lahko nadaljeval misijonarsko službo. Kakih 18 let je ta občina ljubeče pomagala na nešteto načinov, najprej očetu (čeprav ta večine od njih ni več prepoznal) in nato še materi. Ali je to sina odvezalo odgovornosti? Ne, pogosto je potoval iz Senegala in svoj dopust porabil za to, da je pomagal, kolikor je le mogel. Številni v tej občini pa so se lahko veselili ob zavesti, da imajo svoj delež pri tem, da je marljivi par nadaljeval posebno polnočasno službo v Senegalu.

Jezus je rekel, da kdor je zavoljo dobre novice zapustil vse, bo imel stokrat toliko bratov, sester, mater in otrok. (Marko 10:29, 30) In to res velja med Jehovovimi služabniki. To je na poseben način doživel zakonski par, ki zdaj služi v Beninu v zahodni Afriki, ko sta mu dva Pričevalca iz občine njunih staršev zagotovila, naj ju za starše ne skrbi. Dodala sta: »Vajini starši so tudi naši starši.«

Da, veliko je načinov, s katerimi lahko pokažemo, da močno cenimo prednosti svete službe. Ali so načini, s katerimi bi vi lahko pri tem naredili še več?

[Slike na strani 26]

Oni so se dali na razpolago za posebno polnočasno službo